Nekoč je nekdo ugotovil, da ljudje najraje konzumirajo tisto vsebino, ki je krepko drugačna od njihovega vsakdanjega življenja. Tako se menda starejše tetice topijo ob dramatičnih ljubezenskih zgodbah ali pa trepetajo ob kriminalkah Patricie Cornwell.
Zaradi podobnih intimnih senzacij si je tisti del moje knjižne police, ki je vedno na dosegu roke, priboril Charles Bukowski. Človek si seveda ne sme domišljati, da ob branju njegovih tekstov duhovno raste ali si vsaj krepi besedni zaklad. V njem je nekaj slovenskega: pravzaprav je slovenski superheroj – več, ko spije, boljši je. Nekje sem slišal, da si je vse življenje želel črnega BMW-ja, svoje sanje pa je izpolnil, ko mu je uspelo prodati scenarij v Hollywood. Če temu dodamo še sposobnost, da njegov literalni alter ego Chinaski, neatraktvna pijandura, krepko čez petdeset, v posteljo spravi vsako dvajsetletnico, ki mu pride na pot ali še bolje – dvajsetletnice se spravljajo v njegovo posteljo kar same. In ne, roman, ki ga bom omenil niso Ženske, temveč Pošta. Ko hudič vzame šalo, je pač treba v službo in tam nekako preživeti po liniji najmanjšega odpora. Vam zveni znano? Omeniti je treba, da Chinaski dela za to, da živi (seksa in pijančuje) ter ne obratno. Vmes pa sistemu kaže iztegnjen sredinec.
V romanu hočem imeti vedno nekaj fikcije, za katero je bolje, da ni ravno iz drugega planeta, proti nadrealizmu pa v resnici nimam nič.
Mar niso Chinaskijevi posteljni podvigi neke vrste nadrealizem? Ok, ok – bom nehal s tem Bukowskim.
Včasih se zdi, da določene knjige kar same od sebe najdejo pot k tebi. Zapisi Gabriela Garcie Marqueza so se vedno znašli na moji nočni omarici. Že od nekdaj sumim, da si magičnosti ni preprosto izmislil, temveč, da je ta prisotna nekje v odaljenih občutkih tujih celin in krajev. To sem odkril med potikanjem po ulicah Cartagena de indias, kjer temačnost vonjev, intenzivnost barv in molčeča skrivnostnost varujejo prenekatera starodavna vrata, vhod v kolonijalni patio, pogosti izvor Marquezovih romanov. Zdaj sem se spomnil njegove krajše zgodbe, ki je že dolgo nisem bral; Pripoved brodolomca, pričevanje moža, ki je padel iz kolumbijske letalonosilke, ki se je, preobremenjena s prešvercanimi hladilniki, na poti iz Miamija nevarno nagnila v viharju. Pijevo življenje takorekoč, vendar brez tigra in newagejevske prtljage.
Všeč mi je, če je znanstvena knjiga napisana na pripovedni način.
Včasih preberem tudi kakšno zgodovinsko študijo: v dar sem dobil Tragedijo ljudstva. Ruska revolucija 1891−1924 Orlanda Figesa. Figes je mojster odmerjanja zanimivih detajlov, ki jih kot vsi dobri pripovedovalci razdeli med suhoparne znanstvene fakte. Tudi nedisciplinirani bralec, kot sem sam, se brez težav prebije čez dobrih 820 strani. Všeč mi je tudi, če je znanstvena študija napisana s posebno senzibilnostjo. Bilo je še poletje, ko sem bral Ob zatonu dneva, delo ameriškega antropologa Rogerja Ekircha. Ko se spusti noč, se narava dramatično spremeni. Sence se podaljšajo, z umikanjem svetlobe iz pokrajine odtekajo barve. Tema postane otipljiva in resnična. Ekrich opisuje predmoderno človeško življenje v času noči in pomanjkanju luči. Znanstveno delo, ob katerem čutiš pojemanje svetlobe, postaneš občutljiv na večerne vonje in zvoke.
Ali je mogoče izmeriti utrip mesta in države skozi pripoved taksistov? Spomnim se, ko si se pred desetimi leti usedel v ameriško cestno križarko iz šestdesetih sredi Havane ali pa star peugeot v Kairu in se je izkazalo, da je vsak drugi taksist učitelj ali pa atomski fizik. V Ljubljani sem zadnje čase priča podobnim srečanjem, za katera sem mislil, da so posebnost držav, ki smo jim včasih rekli tretji svet. Taksi egiptovskega pisatelja Halid Al Hamisija je izvrstna knjiga kratkih zgodb, ki preko na videz vsakdanjim pogovorom med potnikom in taksistom dokumentira banalnost ter norost Mubarakovega režima. Roman je izšel pred arabsko revolucijo, za katero zdaj vemo, kako se je zaključila. Če se vam zaradi omenjenih podatkov zdi, da bi se tekst utegnil izkazati za neaktualnega, samo zamenjajte Mubarakovo ime za el-Sisijevo. Na bližnjem vzhodu torej nič novega.
V resnici nimam seznama najljubših knjig, vsaj ne v nekem stalnem, neomajanem smislu. Najraje berem prave, iz tiskarne dišeče, na otip prijeten papir natisnjene knjige.
Nič me bolj ne spravi iz tira kot zanič oblikovana naslovnica, da o izboru črkopisov ne govorim.
Z lahkoto bi sestavil seznam najbolj grozno oblikovanih knjig in na žalost bi se večina iz mojih izbranih 5 uvrstila tja. Ob poplavi amaterizma na tem področju me včasih zgrabi, da bi se lotil brezplačnega dizajniranja knjig, vendar tega ne smem početi iz spoštovanja ter podpore do tistih, ki to delajo odlično in profesionalno.
Moram priznati, da vedno padem na dober ljubezenski roman, a to je že druga zgodba. Sem omenil vsaj pet knjig? Sem. Sem omenil čtivo domačega izvora? Niti pod razno. Sem poskrbel za žensko kvoto? Nisem. Hja, treba bo več brati.
Avtor: Jernej Stritar, prejemnik več mednarodnih nagrad s področja vizualnih komunikacij, soustanovitelj studia za vizualne komunikacije IlovarStritar ter spletnega mesta za teorijo oblikovanja Dmagazin. Od leta 2008 je kreativni direktor v studiu IlovarStritar, do leta 2010 pa je bil tudi asistent pri predmetu Načrtovanje vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Najlažje dela ob spremljavi Wagnerja. Na Twitterju ga najdete pod @j_stritar.
—————————————
META PRIPOROČA je serija zapisov, v katerih fajn ljudje pišejo o svojih bralnih navadah in knjigah, ki se drenjajo na njihovi nočni omarici. Včasih priporočajo tudi kakšne podkaste. Rubriko ureja Nina Kožar.
————————————–