Najhitreje popravljeno

John Ashbery
John Ashbery, ameriški pesnik (foto: cliff1066™ via Flickr)
John Ashbery
John Ashbery, ameriški pesnik (foto: cliff1066™ via Flickr)

Komaj dopuščene, živeče na robu

Naše tehnološke družbe, nas je bilo vedno treba reševati

Na robu uničenja, kot junakinje v Orlandu Furiosu,

Preden je prišel čas za nov začetek.

V grmovju bi grmelo, kače bi šuštele,

In Angelika na Ingresovi sliki je premišljevala o

Barviti, a drobni pošasti poleg svojega palca, kot bi se

spraševala,

Če ne bi bila pozaba

Navsezadnje nemara le edina rešitev.

In nato je vselej prišel čas, ko je

Veseli Huligan v svojem zarjavelem zelenem avtomobilu

Prioral po cesti le zato, da bi se prepričal, ali je vse OK,

Le da smo bili tedaj že v drugem poglavju in zbegani

O načinu, kako naj sprejmemo te najnovejše informacije,

Je res šlo za informacije? Ali nismo tega odigrali

V dobro nekoga drugega, misel v duhu,

V katerem je še preveč prostora za naše male probleme

(taki so bili videti),

 

Našo vsakodnevno stisko v zvezi s hrano in najemnino in

računi, ki jih

Je bilo treba plačati?

Da bi vse to zmanjšali na majhno različico,

Da bi končno nastopili svobodno, drobni na ogromni

visoravni –

To je bila naša srčna želja: biti majhen in čist in svoboden.

Žal poletna energija hitro pojema,

Še trenutek in že izgine. In nič več

Ne moremo posrkrbeti za nujnosti, preproste kot že so.

Naša zvezda je bila morda svetlejša, ko je imela v sebi

vodo.

Zdaj niti ne gre več za to, ampak samo

Še za to, da se čvrsto oklepamo trdne zemlje, da nas ne bi

odneslo z nje,

Z občasnimi sanjami, prividom: taščica leti prek

Zgornjega okenskega kota, lase si pomakneš na stran

In ne vidiš dobro, ali se rana naglo razkrije

Pred sladkimi obrazi drugih, nekaj takega kot:

To ste hoteli slišati, zakaj ste torej

Pomislili, da bi poslušali nekaj drugega? Vsi govorimo,

Drži, ampak pod govorjenjem ležita

Gibanje in negibnost, ohlapen

Smisel, neurejen in preprost kot gumno.

 

To je bilo torej nekaj tveganj na poti,

In čeprav smo vedeli, da je pot bila tveganje in nič

drugega,

Si vseeno doživel šok, ko se ti je, skoraj četrt stoletja

kasneje,

Prvič zasvitala jasnost pravil.

Oni so bili igralci, mi pa, ki smo se trudili pri igri,

Smo bili zgolj gledalci, četudi smo bili odvisni od njene

nestalnosti

In smo se v skladu z njenim potekom pomaknili iz

ihtečega stadiona,

nošeni na ramenih, končno.

Noč za nočjo se vrača to sporočilo, ponavljajoče se

V migetavih žarnicah neba, divnjeno mimo nas, nam

odvzeto,

In vendar naše vedno znova do konca, ki je onstran

resnice,

Obstoj naših stavkov v podnebju, ki jih je gojilo,

Ne zato, da bi jih imeli, kot knjigo, ampak bi bili z

njimi in včasih

Brez, sami in obupani.

Toda naši so zaradi fantazije, kot nekakšna dvoumnost,

Povzdignjena do estetskega ideala. To so bili trenutki,

leta,

Čvrsta od resničnosti, obrazov, omembe vrednih

dogodkov, poljubov, junaških

Dejanj, toda tako kot prijateljski začetek geometričnega

napredovanja

Ni preveč hrabilen, kot da bi smisel lahko odvrgli

nekega dne,

Ko bi ga bili prerasli. Bolje, si rekel, da se takole

pritajimo

Med zgodnjimi nauki, ker je obljuba učenja

Le zabloda, in strinjal sem se, dodajajoč, da

Bo jutrišnji dan spremenil pomen vsega, kar smo se

naučili,

Da se učni proces na ta način širi, tako da s tega

Vidika

Nihče od nas nikoli ne diplomira.

Kajti čas je emulzija in misel, da ne bi odrasli, je verjetno

za nas najpametnejša vrsta zrelosti, vsaj ta hip.

In vidiš, oba sva imela prav, čeprav je nič

Nekako prišel do niča; bogovi

Našega prilagajanja pravilom in življenja

Doma so iz nas naredili – no, na neki način “dobre

državljane”,

Ki si umivajo zobe in vse to, in se učijo sprejemati

Miloščino hudih treutkov, kot je razdeljena,

Kajti to je dejanje, ta negotovost, ta breskrbna

Priprava, sejanje semen, upognjenih v brazdo,

Pripravljajoč se na pozabo, in vedno to vračanje

K sidrišču, od koder smo krenili tistega dne na pot, tako

davno.

Avtor pesmi je John Ashbery, Zbirka Lirika (urednik Aleš Berger). Prevedel Aleš Debeljak. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1995.

 

Značke
Več od Metina lista

Čutila sem vsako mišico, vsak sklep, vsak del telesa

Avtorica: Tadeja Virant, na Camino de Santiago se je odpravila l. 2010 »When...
Beri dalje