Napetost in pričakovanja: Jones proti Mooru ali »ljuba Alabama«

Foto: FolsomNatural via Flickr.

Ne vem, ali sem že kdaj – v zvezi z volitvami, seveda – tako nestrpno čakala, da se dan prevesi v večer predvsem na drugi strani Atlantika (s sedmimi urami zamika v Alabami) in da se v medijih začnejo pojavljati prvi rezultati volitev za sedež v ameriškem zveznem senatu. Najbrž sem pred tem okušala vse vrste čustev, od upanja, ogorčenja do naveličanosti in obupa lani novembra med predsedniškimi volitvami – in potem še nekaj časa spet upala na čudež ali prevrat ali višjo silo, ki bi spremenila izide … Ampak takrat sem bila sredi dogajanja in se je od vseh nas, ki smo mislili malo drugače, odbijala »tiste vrste« energija, ki je na noben način nismo hoteli sprejeti in od katere se nismo pustili vplivati … samo da je potem naše poglede na stvari odplaknila zelo čudna plima, pred katero me je reševala samo odločitev, da v Alabami ne bom ostala (in si tudi kje drugje v ZDA, pod nesprejemljivimi in zastrašujočimi dejanji sedanje oblasti, ki so povsem v nasprotju z vsem, kar sama verjamem in pričakujem od življenja, ne bom ustvarila novega doma).

Tudi tega ne vem, ali sem že kdaj tolikokrat »všečkala« komentarje svojih (bivših) kolegic in kolegov, tolikokrat preverjala napovedi, brala pričevanja proti človeku, ki mu večina mojih znancev očita ne samo nepoštenost, ampak predvsem sprijenost v vsakem pogledu, in to v vseh letih, ki jih je prebil na visokih političnih stolčkih v Alabami – še preden so se pojavile tudi obtožbe o zlorabah mladih deklet, za katere se mu, v njegovi falokratski in oblastniški glavi, najbrž še najmanj zdi potrebno »opravičevati« (da bi svoja dejanja priznal, pa je najbrž preveč idealistično ali neumno pričakovati).

Če sem le mogla, vseeno nisem hotela dopustiti, da se moje ogorčenje stopnjuje, da mi jeza zamegli pogled na situacijo.

Ampak kako mirno poslušati komentarje nekoga, ki v ženskah – in za to gre, če hočemo videti to plat zadeve – vidi samo »orodje«, s katerim se lahko okoristi, ker po njegovem za kaj drugega tako nismo … (prišteti je seveda treba tudi njegovo zavračanje vseh drugih »drugačnih« … – ki uhajajo paternalističnim vzorcem in »utečeni« praksi dvoličnosti in bolj ali manj prikritega nasilja nad »izjemami«).

Nekoga, ki je moral odstopiti kar dvakrat kot vrhovni sodnik Alabame: prvič, ker leta 2003 ni hotel odstraniti marmorne plošče z desetimi zapovedmi (iz stare zaveze), ki jo je dal postaviti v sodnem poslopju (z zapovedmi, ki se jih sam seveda čisto nič ne drži); drugič, leta 2016, ko je protiustavno odredil sodnikom, naj ne dovoljujejo istospolnih porok (to se navezuje na malo prej izraženo oceno njegovega zavračanja »drugačnosti«). In potem je napovedal svojo kandidaturo za senat, na izpraznjeno mesto Jeffa Sessionsa, ki so mi ga v Alabami slikali kot pravo pošast; kako je z njegovim vplivom v ZDA danes, pa lahko slišimo ali beremo vsak dan.

In meni še vedno ni čisto čisto čisto nič jasno, od kod prihaja tistih 48 ali ne vem koliko odstotkov volilcev – in še posebej volilk, ki mu še naprej nasedajo, ga podpirajo finančno, čustveno, celo strastno …

Pred očmi imam (medijsko) sliko starejše ženske, oblečene namenoma vpadljivo: v rdeči majici (barva republikancev) in hlačah z vzorcem ameriške zastave, podvojene na transparentu, ki ga je vihtela nad seboj. Katere le so te »ameriške vrednote«, zaradi katerih je bila pripravljena agitirati, dati svoj glas tistemu, ki je med drugim vztrajal, da je bila dežela zadnjikrat »velika« in »pomembna« pred državljansko vojno v devetnajstem stoletju? Se pravi, ko so predvsem za južne magnate na plantažah delali sužnji, seveda črnci. In če v to gospod kandidat res verjame, in z njim vred tudi v zastavo odeta podpornica (in z njo še vsi drugi), potem je jasno, zakaj se ljudem temne rase (no, pa tudi drugih ras) v ZDA dostikrat še vedno godi pretresljivo grozno. In zakaj se tudi z ženskami lahko ravna … , kot se je to počelo nekoč, le da same sebe vse te volilke nikakor ne vidijo v istem košu z vsemi drugimi ženskami … O čemer bi se dalo veliko reči (morda kdaj drugič, o nesolidarnosti v sistemu, kjer se ljudje pustijo speljati na limanice in ne premišljujejo s svojo glavo in jim do tega sploh ni, ker bi to preveč ogrozilo njihove predsodke in podedovanje ali prevzete, pridobljene poglede nase in na druge, obenem pa se kot pijanec plota oklepajo svojih – še tako majavih in z zdravo pametjo skreganih – »načel«).

Ampak strast, zagnanost, vztrajnost, predanost, vse to so bile lastnosti tudi v nasprotnem taboru. Ali bi brez njih sploh bilo mogoče spodbuditi množice in si zagotoviti njihovo podporo, ne glede na (običajno) nizko volilno udeležbo? Kajti vsi tisti, čigar komentarje sem bila pripravljena všečkati na medijih in ki so Roya Moora enako strastno zavračali, so seveda poudarjali kvalitete njegovega nasprotnika, demokrata Douga Jonesa.

Priznam, o Jonesu nisem vedela veliko, čeprav ni bilo težko najti podatka, da na jugu zagotovo najbolj »moti« zato, ker se je kot sodnik uspešno postavil proti še vedno aktivnemu KKK-u in dosegel po več desetletjih kazen za trojico, ki je leta 1966 bombardirala črnsko cerkev v Birmighamu (prav nasproti te cerkve je zdaj Inštitut – ali muzej – Martina Luthra Kinga, kamor sem večkrat odpeljala svoje goste, vedno s solzami v očeh; tudi v to cerkev sva z Marijo vstopili, ko so ljudje že odhajali od obreda – in so naju prijazno ogovarjali – praznično oblečene dame v živobarvnih klobukih še bolj naklonjene, ko so slišale, da ne govoriva »južnjaške« angleščine).

Priznam: v začetku, po lanskih volitvah, ko je postalo jasno, da se sprošča mesto v zveznem senatu, sem bila precej skeptična do kolegic z oddelka ali širše z univerze, pa tudi drugih žensk v mestu, ki so se že kar tradicionalno zagovarjale »nove« tendence in so bile vedno prve, ko je šlo za tak ali drugačen »upor«.

Arhitektka Rebecca, židinja, čigar pripadnost veri (ali skupnosti ali tradiciji) se je zadnja leta povečevala eksponentno z rastjo njenih otrok (ki ju očitno želi vzgajati po svojih prepričanjih), je recimo pred leti koordinirala napore za izgradnjo prve sinagoge v Tuscaloosi. Potem se je močno zavzemala za primerno strokovno kandidaturo v mestnem šolskem svetu (namesto »podtaknjenega« mladeniča brez vsakršnih izkušenj, ki so ga rinili naprej najbolj reakcionarni pripadniki tako imenovanega »Stroja«, »pravilno mislečih« belih južnjaških moških, seveda, ki da iz ozadja vlečejo vse niti na univerzi in v mestu, kadar gre za daljnosežne projekte ali pomembne odločitve). Organizirala je tudi prve odbore v podporo demokratičnemu kandidatu – in njena nepopisna radost te dni je zato razumljiva. Vsi smo se že dolga leta malo postrani nasmihali, ko se je kolegica Frannie impulzivno oglašala v podporo tako ali drugače zatiranih, v podporo takega ali drugačnega uradnega dejanja, ki se ji je zdelo nasprejemljivo. Ko so se v zvezi s spremembami v zdravstveni zakonodaji oblikovale protestne skupine, je bila v ospredju z besedami in dejanji, javno, v govorih in peticijah, je razkrivala svojo zaskrbljenost, predvsem zaradi hčere, ki trpi za bipolarno motnjo in bi brez zdravstvenega varstva zdrsela proti samouničenju. Frannie se je celo pridružila nekaj velikim demonstracijam v prestolnici in se v dogovoru z aktivisti za svoja prepričanja pustila tudi zapreti (zaradi »vdora« v pisarniške prostore senatorja Shelbyja). Vse te mesece je bila v prvi vrsti med tistimi, ki so trkali od vrat do vrat, klicali ljudi po telefonu, jih prepričevali, naj volijo za »decentnost« in »integriteto«, po mnenju večine dve največji kvaliteti Douga Jonesa. Takole je danes napisala na Facebooku: »Dobro jutro, radost in up! Kako sem vaju pogrešala zadnjih trinajst mesecev!«

Ko med pisanjem še naprej pogledujem na novice in se ne morem z zagotovostjo pomiriti, da je bitka zares dobljena, se mentalno zahvaljujem vsem tistim ŽENSKAM (!), ki so se korajžno postavile v bran novi paradigmi – tudi v mojem imenu, v imenu vseh odsotnih, oddaljenih, premalo korajžnih ali premalo prepričanih, da je do sprememb mogoče priti – ki pa vseeno upajo, da bodo tovrstne spremembe načele še kakšno na videz nepremagljivo obzidje …