Avtor: Jaka Selan, bobnar skupine DreamOn. Varnostni inženir po izobrazbi, ki mu je najljubši dotik tisti od žameta, najljubša barva pa modra. Njegovi vzorniki so Mike Portnoy, Chad Smith, Martin “Axe” Axenrot, Taylor Hawkins in Dave Grohl. Po novem pa tudi Marjana Deržaj :-).
Ne poznate me. Sem Jaka. Sem član mlade neuveljavljene glasbene skupine. Kličemo se DreamOn. Smo eni izmed … ne vem, tisočih. Glasbo ljubimo. Do obisti. Verjamemo, da delamo dobro. Če si mlad glasbenik v Sloveniji, ponavadi nisi samo glasbenik. Si tudi medicinska sestra, policist, varnostni inženir ali montažer. Čez dan garaš, da bi potem lahko ustvarjal. In zapel, zaigral za ljudi in jih začutil na valu svojih melodij in rim. Zbiraš naslove prirediteljev koncertov, pošiljaš maile v prazno, brskaš za razpisi za predizbore predizborov na festivale, cukaš za rokave lastnike lokalov in študiraš, kako bi bilo fajn, ko bi poznal tega in onega Franceljna. Da bi te spustili na oder pokazat, da si the real thing. Da se greš zares in avtorsko in slovensko. Mozgaš, kje bi, kaj bi, kako bi. Da bi bil vsakdanji kruh slajši. Tako tudi to zimo …
Lani smo dali ven Tajfunsky, v delu je bil Asiti. To sta energična pop-rock komada, zdaj pa smo iskali nekaj novega, drugačnega za v repertoar. Iskali smo torej zgodbo. Niti ne out-of-the-box, iskali smo jo v sebi, v svojih spominih. Ampak še vseeno tako, da bi znala ljudi pritegniti. In tako nekega januarskega večera naš Jan na vajo iz naftalina privleče zimzeleno skladbo Orion, ki sta jo v 60-ih letih prejšnjega stoletja v alternaciji izvajali Marjana Deržaj in Katja Levstik.
»Stari, moja dva sta se zaljubila na tole. Jo je peljal v Nebotičnik, jedla sta tortico in pol sta šla plesat v Festivalno. Prvič je ata mamo kušnu na tole. Se mi zdi, da zna bit kej na tem. Da to ni samo njuna zgodba.« »Orion!? Ne ga srat, to ni rock, bobnar se niti prav ogreti ne more na tole 1-2-3, 1-2-3«, predvsem Rok in jaz sva takole izkazovala mešane občutke. Daša pa ne – ima izredno čist, globok glas in blazno afiniteto do popevk iz zlate slovenske dobe. In smo glasovali. Če glasuje ženska, je to za dva, da boste vedeli. Nakar smo šli kukat, kaj skriva v meglicah ta Marjanin Orion.
Bolj ko smo se poglabljali vanj, bolj so se na obraze risali nasmehi. Skladba je v originalu napisana za big band ali orkester in da bi to preoblekli v bendovski aranžma, se je zdela noro dobra ideja. Nekoliko smo nadgradili takt, Daša pa je s svojstveno interpretacijo skladbo popeljala v nove sfere. Z Iztokovo (op. a. Iztok Alf Kurnik) ekipo smo se lotili še videospota in pridobili skladbo, ki na koncertih ustvari prečudovit kontrast našim bolj energičnim skladbam.
Ugotovili smo, da je avtor besedila pesnik Gregor Strniša, aranžma pa je za prvotni komad delal Jure Robežnik – skratka, kolena so se nam rahlo šibila, ko smo jim zadevo pošiljali v žegen. Načrt je bil, da se Marjani poklonimo prav na njen rojstni dan, ki ga je praznovala 23. maja. In da obeležimo 50. obletnico obstoja te čudovite zimzelenke. Leta 1963 jo je prvič zapela na Slovenski popevki na Bledu. No, oslabljena kolena in trhla samozavest sta se hipoma okrepili, ko je Tina Mahkota (op. a. hči Marjane Deržaj) z navdušenjem sprejela naš tribute.
In zdaj je tu. Orion. Za Marjano, za neskončnost, za slovensko glasbo.
Pa bilo šta bilo, radi ga imamo.