Nauk v branji v srednjem in višjem razredu ljudskih šol

Cicibani so poslušni in se uče, okoli 1950

»Vsaka vaja v branji naj se tako obrača, da se otrok sploh duševno izobražuje« 

Leto 1862 je bilo v marsičem omembe vredno . Bismarck je postal pruski ministrski predsednik, umrl je Slomšek, Lincoln je razglasil osvoboditev sužnjev in le eno leto kasneje naj bi se na Brezjah začele dogajati čudežne ozdravitve.

Cehovski časopis, Učiteljski tovariš, štirinajstdnevnik, je v tistem času objavil serijo štirinajstih prispevkov, ki je takrat nagovarjal predvsem prosvetne delavce, seveda pa posredno tudi vse ostale bralce tega časopisa. Prispevki nosijo skupni naslov ”Nauk v branji v srednjem in višjem razredu ljudskih šol”. Zaznamek velja napraviti, da je Učiteljski tovariš sodil med pomembnejše katoliške pedagoške časopise, izhajal je kar 80 let.

naslov v Učiteljskem tovarišu
naslov v Učiteljskem tovarišu

Učenje branja marsikje, recimo v pismenih družbah, kot piše kak Manguel, pomeni ritualni prehod, inicializacijo v nek nov svet. In ker branje ni nekaj, k čemur bi bil posvečen z nekaj megle, kakim tepežem ali krvavenjem, je iniciacija tu pomenila sistematično šolanje branja. K branju pristopiti na dolgo in široko, s premišljenimi akti in usmerjeno k cilju. Ki še vedno nosi simbole, čeprav so ti na srečo vedno manj stvar elit. K temu je veliko prispevalo postopanje učiteljev ljudskih šol, ki so branje vzeli pod sistematični drobnogled, napotke pa objavili v javno usmeritev . Zanimivo si je ogledati priporočilne vrstice, ki zaznamujejo 150 let staro pedagoško prakso.

Sledijo povzetek z navedki iz te serije prispevkov v Učiteljskem tovarišu iz 1862. Avtorja nismo uspeli dognati, zadnji prispevek nosi le podpis –k. 

Pravilno izrekanje glasov in duševna urnost sta pri branju izjemnega pomena.

”Zavoljo tega moramo pri branji neprenehoma skerbeti, da se 

1. Glasovi v vsaki besedi prav razločno in na tanko izrekujejo, 

2. Da se besede v stavku prav razdeljujejo in naglasujejo, 

3. Da se vse dobro razume, kar se bere, 

4. Da se pridobuje veliko bralne tvarine.” 

Učenke ljudske osnovne šole v Slovenj Gradcu, Zbirka fotografij iz zapuščine Ljube Prenner, 1914-1918
Učenke ljudske osnovne šole v Slovenj Gradcu, Zbirka fotografij iz zapuščine Ljube Prenner, 1914-1918

Razločnost je bila včasih velik problem. Avtor namreč izpostavlja skrb za pravilno naglaševanje in izrekanje pravil glasov. Problem so npr. gorenjci, ki č izgovarjajo namesto k ali pa v namesto l, zato bi bilo prav, da se vselej tako izgovarjala, kot se piše. 

Izobraženci se nikakor ne smejo podvreči lokalnim narečnim posebnostim, zato je pomembno, da učitelj terja počasno in razločno branje. Potrebno je brati tudi glasno, saj je nasprotno lahko posledica nezaupanja vase, nihče si namreč ne želi, da bi kdorkoli poslušal njih zmote. Pomembna je tudi pravilna drža. Učenec naj, kadar bere, ravno po koncu stoji, – glave ne sme na persi naslanjati, ne bukev preblizo oči, pa tudi ne predalječ deržati, ali pa jih še celo na klopi imeti. 

Ilustrirani Slovenec, 18.11. 1928
Ilustrirani Slovenec, 18.11. 1928

Nadalje avtor terja popolno tišino in zapoveduje vadbo branja celo uro. Med dilemo, ali je ob napaki učenca bolje takoj popraviti ali pa ga pustiti, da dokonča stavek, ki ga je začel, jasno pokaže na slednjo kot bolj smotrno. Razločnost je torej zelo pomembna. Grede naj se še opomni, da je natančna razločnost pri branji tudi zelo koristna za pravopisje, in da še pri izreji otrok veliko velja, ker se pri tem uče in vadijo, da so bolj redni in natančni. 

Naslednje je pravilno naglaševanje. Glede tega navaja enostavno pravilo: Razumi in občuti, kar bereš, in boš prav naglaševal! Učiteljski ceh je torej gojil prepričanje, da se lahko mnoštvo različnih slovenskih narečij, ki je bilo še malo prej težka ovira na poti izgradnje bodočih intelektualcev, usmeri v pravilno naglaševanje besed s pomočjo zdrave pameti: občutja in razumevanja prebranega. K tem gredo vštric tudi osnove retorične manipulacije, kjer bralec različno naglaševanje uporablja za svojim potrebam primerno usmerjanje poslušalcev. In ta izraznost, ki temelji na razumevanju in občutenju prebranega, je običajno nad gramatiko.

Podobica, narejena za spomin na misijone v južni Afriki, začetek 20. stoletja
Podobica, narejena za spomin na misijone v južni Afriki, začetek 20. stoletja

Napotki se nadaljujejo v smeri pomembnosti razumevanja prebranega. Glede tega sicer ni dilem, vsekakor pa avtor opozarja na to, da je glede razumevanja prebranega samega po sebi v starejših letih problem v omejitvah dušnih darov in izobraženosti. Vsakteri pa ve, da je stvarnik dušne darove zelo različno in neenako razdelil … Seveda je potrebno tudi tiste z obilico darov primerno usmerjati, da ne skrenejo s poti. Šola se zdi najprimernejši prostor za najpopolnejši poduk za dobro branje. Takoj nato je družina. Dobra drušina v domači hiši, kakor tudi z drugimi dobro izrejenimi ljudmi, otroka naj bolje izobražuje in pripravlja za bravni poduk. 

Cicibani so poslušni in se uče, okoli 1950
Cicibani so poslušni in se uče, okoli 1950

Vsaka vaja v branji naj se tako obrača, da se otrok sploh duševno izobražuje, in da se toliko zbrihta, da bo poslednjič sam mogel razumeti to, kar bo bral. To se doseže, če se o zapopadku z otroci pametno in pogosto pogovarja. 

Razumevanje besedil seveda prinaša svoje probleme. Katere so torej te”opovire”? Lahko so bodisi pri otroku samem ali pa v predmetu. Pri otroku je jasno, da se zadovolji prehitro že z mehaničnim prebiranjem, ima premalo koncentracije ali pa prelenega duha. No, zapopadek se vadi tako, da se z otrokom pogovarja o prebranem. Pri tem je pomembno postavljanje vprašanj,ki pa ne smejo biti preveč splošna. Pri stvari sami pa ločimo tvarino in obliko.

Ilustrirani Slovenec, 24. 12. 1929
Ilustrirani Slovenec, 24. 12. 1929

Tvarina sama po sebi se težko razume, če: 

1. ima kaj takšnega v sebi, kar si otrok po svoji navadi ne more poočitati; 

2. če presega otročjo pamet; 

3. če je nasproti temu, kakor si otrok reči domišljuje 

Ko sta oče in mati na delu ..., okoli 1950
Ko sta oče in mati na delu …, okoli 1950

Bolje za berilo so resnične povesti, kakor pa kratke povestice, spisane za poočitanje kake nravne resnice, ker se pri teh težko otročja narava prav zadane in resničnost s povestjo pripoveduje. Učenik naj pri vsaki vaji premišljuje, kako se bo otrokom prilegla, in se njihovih serc prijela. 

Mladinska knjižnica Berlin, iz Ilustriranega Slovenca, 13. 1. 1929
Mladinska knjižnica Berlin, iz Ilustriranega Slovenca, 13. 1. 1929

Problem je seveda ne le tvarina, ampak tudi oblika. Včasih so besede napisane tako, da potrebujejo veliko dodatnega pouka, da učenci razumejo. Najbolje je takrat, ko je gradivo takšno, da ga otroci sami razumejo. In kako otrokom pojasnjevati poglavitno misel? Pove se jim tudi lahko, da imajo živali le toliko pameti, kolikor jim jo je za človeško službo treba; da pa pameten človek mora z živalijo vljudno ravnati, da postane tudi žival bolj krotka i.t.d. 

Bistveno je tudi,

…naj si učenik prizadeva, da bo pri otrocih veselje in zavest do teh reči zbudil. Otroku naj se narava priljubi in naj jo zavedno opazuje; domovino in narodnost naj se pa otrok vadi čislati in obrajtati zato, da se mu bo prava narodna zavest zbudila. Tako veli pedagogika v sedanjem času. 

Dzimski, Emil Učitelji na ljub. šentjakobski šoli, 1875
Dzimski, Emil Učitelji na ljub. šentjakobski šoli, 1875

Prebrano, dojeto in pretehtano. Pomembno pa je tudi odnesti v glavi kaj. Kako torej ravnati, da se bralna tvarina v glavi obderži?

Bralna tvarina mora postati dušna lastnina. To se stori tako, da se zapopadek berilne tvarine pove in če se od besede do besede pove. Avtor izpostavlja oboje, še posebno to drugo, učenje na pamet, s tem se utrjuje tudi spomin. Sploh je to primernejše za mlajše učence. Nič tedaj ne de, če se ravno otrok kaj iz glave nauči, kar ne razume do čistega; razumel bo že pozneje. Mehansko prepisovanje in neskončno branje, ki pritiče učenju na pamet, tako vodi do pravilnejšega pisanja in lepšega branja.

Vendarle pa je mehanično učenje na pamet lahko zelo nevarno in ne sme biti tega preveč. Ni povezave, le urjenje spomina. Pa še sovraštvo do naučene tvarine se lahko razvije. Zato je potrebno dobro premisliti, katero zadevo je moč dati v učenje na pamet.

Vsled tem pomembnim napotkom lahko spolnjujemo pouk branja, ki je naj poglavitnejši učni nauk v ljudski šoli. 

Avtor: Tomaž Bešter, na Twitterju ga najdete pod @tbesther.

Viri:

-k (1862). Nauk v branji v srednjem in višjem razredu ljudskih šol. Učiteljski tovariš: med letn.2, št.2 (15.1.1862) in letn.2, št. 19 (1.10.1862)

Manguel, Alberto (2012). Zgodovina branja. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Erjavec, Karmen in Amon, Simon (2011). Slovensko časopisno izročilo 1: od začetka do 1918. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Več od Metina lista

Najraje tičim v knjigarnah s kavarno ali restavracijo: Darinka Bunjevac

Avtorica: Darinka Bunjevac, novinarka, prevajalka, bralka, plavalka. Iz radijskega studia v Bush...
Beri dalje