31% izvoljenih žensk na volitvah decembra 2011 smo pospremili z optimističnimi komentarji, da se vendarle na tem področju tudi v Sloveniji premika, da so kvote dale svoje rezultate, da so ženske ugotovile, da se morajo boriti za kandidature na izvoljivih mestih ipd.. Kazalo je, da mimo tega dejstva ne bo mogoče niti ob sestavljanju vlade. Upanje je bilo toliko večje, ker sta dve novi sredinski stranki v svojih vrstah imeli veliko poslank, pa tudi SDS je pri tem naredila velik korak naprej, saj ima v svojem poslanskem klubu 26,9% odstotkov žensk.
Ob tem smo nekje zapisali, da ima paradoksalno stranka, ki je na jumbo plakatih nastopila s popolnoma moško ekipo, najvišji delež poslank v poslanskem klubu (50%). Vendar se upanja ob predstavitvi bodoče vlade niso uresničila. Kljub preboju v parlamentu smo pri sestavi vlade doživeli hladni tuš. Prav nasprotno kot po prejšnjih volitvah. Če je prejšnja levosredinska vladna ekipa kljub nizkemu (13% ) deležu izvoljenih žensk v DZ na ministrska mesta postavila pet (od 16-ih mest) ministric, nova desna vlada kljub 31% izvoljenih žensk v DZ samo eno, in še to zato, ker je kot predsednice preprosto niso mogli spregledati.
Upi za bolj spolno uravnoteženo sestavo nove vlade so bili zaman in napis (ekipa za prihodnost) na že omenjenem jumbo plakatu se je uresničil – nova vladna ekipa je moška. Kaj nam takšen izbor sporoča?
Pogled na imena kandidatov za ministrska mesta ne omogoča sklepa, da gre prevladujoče za ekipo, na svojih področjih posebej kompetentnih, preizkušenih strokovnjakov. Nekatera imena namreč veliko bolj spominjajo na to, da so v ekipi zato, da bi služili obrambi »dobrega imena« svojega šefa. Ob pogledu na njihove kvalifikacije, bi človek težko soglašal s tem, da stranke v svojih vrstah nimajo vsaj toliko kompetentnih kandidatk za zasedbo ministrskih mest. Morda pa njihovi strankarski šefi dvomijo v to, da bi brezpogojno izvajale navodila z vrha in bi pri tem pozabile na svojo strokovnost.
Takšna sestava vlade pa ne govori zgolj o tem, kako gospodje predsedniki (in gospa predsednica) desno-sredinskih strank, razumejo politiko – očitno jo razumejo kot moško domeno. S takšno sestavo vlade sporočajo tudi svoje mnenje o poslankah in članicah svojih strank, volivkam in volivcem s tem sporočajo tudi svoje videnje vloge spolov v družbi nasploh.
Če sklenemo: po njihovem mnenju torej v visoki politiki ženskam mesta ni, lahko pa so kje v »drugi ligi«.
Dr. Milica Antić Gaber