Ne bom več luzerka: moč diskurza in diskurz moči

Foto: _freakwave_ via Pixabay.

Družbeni diskurz, torej kako o nečem ali nekom govorimo, določa našo realnost, vedênje in naravnanost do soljudi vsaj toliko kot obratno. Vloga medijskega diskurza pri ustvarjanju razpoloženja ljudi je ključna. V Sloveniji, svetu so krizne razmere. Razvoj COVIDA-19 bo, upajmo, podoben kot v državah, kjer se razmere že umirjajo. Zahvaljujoč strokovnjakom iz Azije imamo podatke o poteku ter izkušnje, zaradi katerih smo lahko bolj mirni kot prve družbe, ki so se soočale z epidemijo.

A izredne razmere imamo tudi zaradi prihoda nove oblasti. Ta je brez izgubljene minute potrdila razumevanje oblasti kot zlorabo moči za utrjevanje same sebe. Razočaral je tudi novi minister za zdravje: netaktno je diskreditiral vodstvo NIJZ v najbolj kritičnem trenutku, ko bi morali vlada in stroka zgolj in le usklajeno delovati v javno dobro. Stare zamere?

Diskurz represije, vladanje brez omejitev in nadzora javnosti novi oblasti nadvse ustreza. Kaj lepšega? Prepoved združevanja. Še bolje, odsvetovanje vsakega druženja. Sledili bodo, menda, še drugi ukrepi. Rebalans proračuna, zgoditi se mora čim prej, da ne bi razlogi za izredne razmere prehitro izginili. Smo ob virusnem morda doživeli še državni udar? Nikakor ne, za demokracijo gre. Izredna nočna seja vlade, ki je medtem, ko smo spali, ekspresno počistila z navlako prejšnje oblastne garniture, namesto da bi načrtovala kratkoročne ukrepe za obvladovanje razmer: skrb za šibkejše in deprivilegirane, za samozaposlene in brezposelne, za starejše, pa tudi za vse, ki bodo v prihodnjih tednih še bolj izpostavljene nasilju v družini, vse, podvržene depresiji in tesnobi.

Nujni ekonomski ukrepi? »O vseh teh ukrepih, tudi drugih, razmišljamo, so na naboru, ampak ne bomo zdej govorili, da bomo to jutri naredili, ni potrebno, razumete? V dneh, ki so pred nami, je najprej treba poskrbeti za zdravje …» (J. Janša, 17. marec 2020, vir: RTVSLO), kljub izjavi finančnega ministra, da »/…/ je fiskalni svet omogočil vladi, da takoj začne z ustreznimi ukrepi (D. Kračun, 17. marec 2020, vir: RTVSLO)».

Zdravje že, a najprej čistke: vojska, policija, obveščevalna služba. Utrditev na oblasti in ponastavitev stanja, za katerega smo od 2013 upali, da je mimo. In državljanom v posmeh povišanje plač za svoje fante. Ni zgolj nočna mora, vse je res. A ni le premier Janša ta, ki išče preproste odgovore na kompleksna vprašanja.

Pred meseci me je streslo ob članku o otrocih »s potezo brezčutnosti in neobčutljivosti« (Delo, 13. september 2019, Š. Kuralt). Berem prav? Ne, ni šlo za diskurzno cvetko z družbenih omrežij, ampak za diskurz stroke. »Naši otroci so lahko vse prej kot nedolžni; Z otroki z najhujšimi vedenjskimi motnjami, ki so lahko zelo nevarni, (še) ne znamo delati. /…/ Otroke, ki so zelo nasilni do drugih, do živali in ne kažejo ljubezni do staršev, je pametno takoj peljati k ­strokovnjaku. /…/ Dokazano pa je, kot je dejala predsednica Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo (ZOMP) Hojka Gregorič Kumperščak, da gre pri otrocih z brezčutnimi neobčutljivimi potezami za genetiko /…/«. Tako preprosto je to. Niti besedice o spodleteli socializaciji, zlorabah in trpinčenju otrok od najnežnejšega otroštva dalje ter uničujočih posledicah, o katerih vemo danes veliko − vsekakor preveč, da bi to preprosto spregledali.

Še malo pred tem sem lani, prav tako v Delu, brala izpoved literarne kritičarke in novinarke s podnaslovom Pisateljsko društvo potrebuje rekonstrukcijo, vsi drugi pa spremembo medijskega diskurza o njegovi zgodovinski vlogi, ki je natanko to − zgodovinska vloga. Poskusila je pojasniti, zakaj ni raziskala okoliščin zgodbe o domnevnem mobingu in žaljivem odnosu do sodelavk na DSP, ki ji jo je zaupal (zanesljiv) vir in ki bi lahko hudo obremenila nekatere posameznike, če že ne kroge v slovenski pisateljski eliti. Iz zapisa je bilo moč zaključiti, da prekarne razmere, v katerih se je znašel velik del slovenskega profesionalnega novinarstva, preprosto ne dopuščajo več resnega angažmaja. Morda bi bilo celo bolje, če njene izpovedi tudi post festum ne bi bilo. Prekarno delavko (sklepam) lahko sicer še kako dobro razumem, v razmerjih med vložkom in poplačilom se preprosto ne bi izšlo. Pa vendar, ni raziskati tovrstno zgodbo, če drugega ne, profesionalna nuja? Ali pač neodvisnega raziskovalnega novinarstva s potrebno institucionalno podporo in integriteto v Sloveniji ni več. Veliko pove že to, da je najti najbolj načelne zapise o družbenih temah v kolumnah Kraljev ulice in da je družbenokritično noto, ki je podlaga za sprejete resolucije in listine o človekovih pravicah, zaznati le še izjemoma, v zapisih osamljenih avtorjev in avtoric − svetlih izjem, ki ostajajo ne glede na vse zavezani humanističnemu poslanstvu. Boštjan Videmšek že leta opozarja na vse večjo otopelost in nedovzetnost za trpljenje drugega, ki ga zaznava na preseku medijskega komuniciranja in človeške tragedije. In da bom fer, tudi Mojca Pišek je v današnjem Delu (20. marec 2020) objavila briljantno kolumno o pravih nevarnostih koronavirusa.

Kaj torej poleg neobčutljivosti za sočloveka v najrazličnejših odtenkih še povezuje naraščajočo prekarnost, »strokovnjaštvo« vseh vrst in migrantsko krizo? Želja po izkoriščanju, predsodki in rasizem so vedno že tu, potreben je le sprožilec. Razmerja sil, ki določajo, kam bomo v danem trenutku kot družba zapluli, so krhka. Kot bi šlo za nekaj organskega, takorekoč biološkega.  Prepričljiva ali tesna zmaga − prav vseeno je. Tudi z malenkostno prednostjo sprejete odločitve lahko namreč vodijo v nepredvidljivo močvirje, v katerem se bomo vsi izgubljali in tonili še lep čas. Zakaj torej povezovati stvari, ki na videz nimajo veliko skupnega? Ker morda nimajo veliko skupnega le na prvi pogled.

Zdi se, da nam ob fragmentiranosti informacij, ki si jih preko sodobnih vmesnikov spletnih časopisov, revij in portalov lahko, neskončno svobodni, urejamo v sestavljanke po svojem okusu, vse bolj primanjkuje sposobnosti povezovanja, sinteze in razumevanja − videnja celote in s tem bistva.

Česar tudi v strategijah spopadanja s koronavirusom ni mogoče prezreti, celo strokovnih ne, je splošna potreba po pripisovanju krivde, po okrivitvi nekoga, kogarkoli že, za nastale probleme, npr. »Bodimo stvarni: prvi okuženi primeri so bili zdravniki, v tujini na dopustu, bili so tudi v Italiji − na oddihu, dasiravno so tam že bili oboleli, vsak dan več, žal tudi preminuli, ampak ljudi to ni ustavilo, ker oni imajo primarno potrebo po užitku, o kateri smo že veliko pisali in govorili, pa še bomo − do grenke streznitve« (Ona, 17. marec 2020, S. Obolnar).

Tarče obsodb so vsi tisti, ki so »neodgovorni do drugih«, čeprav je širjenje virusa takorekoč nemogoče zajeziti, lahko ga le bolje ali slabše omejujemo, in kljub temu, da nobenega virusa, razen morda v patoloških primerih, nihče ne stakne in širi namerno. V kontekstu obsojevalskega govora je postalo sprejemljivo celo razkrivanje bolezenskih dejstev o posameznikih, kot da ne gre za najbolj občutljive osebne podatke. A prav tako je neodgovorno, predvsem pa neproduktivno udrihati vse povprek in dodatno stigmatizirati okužene.

Refleks »poiščimo krivca«, mimogrede, nikakor ne izključuje prepričanja, da si je vsak za svojo nesrečo kriv predvsem sam, saj je to podlaga za obsojevalski govor.

Družba je tako naravnana tudi proti posameznim skupinam, denimo ko gre za prekariat, brezposelne, migrante, celo problematične otroke in njihove skrbnike.

Lani smo si lahko v kinu ogledali odličen celovečerni prvenec Ne bom več luzerka režiserke Urše Menart, ki je naslovila temo prekarnosti v Sloveniji s tenkočutnim orisom in lucidno analizo (psihološke) realnosti mladih in malo manj mladih. Predvsem pa je odlično osvetlila družbeno percepcijo pojava prekarnosti. Mnogi so se namreč pogreznili v agonijo brezperspektivnosti še toliko globlje zaradi dejstva, da se o tem ne sme govoriti. Kljub temu, da je bilo v desetletju analiz in raziskav nedvoumno ugotovljeno, da gre za strukturni problem in najhitreje rastoči družbeni razred, ki je prav zaradi neodzivnosti vladnih politik prva žrtev revščine in negotovosti.

Med tistimi, ki imajo redno službo, zlasti če niso bili nikoli brez nje, ni redka percepcija govora o prekarnosti kot odraza »jamraštva« in odsotnosti osebne iniciative, ob že tradicionalni družbeni stigmi brezposelnosti. Kot v klepetu z umetnostno zgodovinarko, osrednjim likom filma, njen nedavni razgovor za službo pokomentira prijateljica, »Pa ja nisi povedala, da nimaš službe?!«.

Državljansko drugorazrednost prekariata potrjuje odziv pristojnih v trenutni krizni situaciji, saj bodo, kot kaže za zdaj, samozaposleni spet deležni najmanjše podpore države, ob tem, da bodo zaradi krize zopet izgubili največ.

Pri tem mislim tiste, ki lahko o pogodbi za določen čas le sanjajo. O globalnih potekih in strategijah, zlasti ekonomskih, pa tudi širše družbenih, in njihovih posledicah poroča Guy Standing v svoji knjigi Prekariat: Novi nevarni razred (Ljubljana: Krtina, 2018, prev. iz ang. A. Saksida), v kateri predstavi kompleksnost in obenem srhljivo novo samoumevnost tega pojava. Glede ideologije prostega trga in konkurence kot garantov splošnega družbenega blagostanja, ki se je bomo v naslednjih mesecih nedvomno znova naposlušali, če že ne navzeli, ugotavlja avtor naslednje: »Neoliberalna država je neodarvinistična, ceni konkurenčnost, slavi neomejeno individualno odgovornost ter goji antipatije do česarkoli kolektivnega, kar bi lahko omejilo sile tržišča. /…/ To se nanaša tudi na, /…/ javno sramotenje deviantnih kategorij, predvsem »uličnih nasilnežev«, »brezposelnih«, »beračev«, »zgub«, poražencev z osebnostnimi motnjami in vedenjskimi primanjkljaji. /…/ Trg je poosebitev darvinistične metafore »preživetja najmočnejših«.

Še kako aktualne so tudi za slovensko situacijo, čeprav morda z nekaj specifike, naslednje ugotovitve: »Prave plače in službe z možnostjo gradnje kariere so vse bolj redke, kar ustvarja učinek statusne frustracije. Tisti, ki postanejo brezposelni, se soočijo z zaposlitvenimi možnostmi, ki ponujajo nižjo plačo in manj poklicnih vsebin. Nepravično bi jih bilo kritizirati, ker so zaradi tega nejevoljni ali se upirajo odreči znanju in pričakovanjem, ki so jih kopičili dolga leta. Migranti po drugi strani prihajajo iz držav, kjer so imeli nižje prihodke in nižja pričakovanja, zato lažje sprejmejo polovične, začasne in poklicno omejujoče službe. Politiki igrajo na populistično karto: za razmere krivijo domače prebivalce, češ da so leni, in s tem opravičujejo tako bolj strog nadzor nad migracijami kot tudi vse manjše prejemke za brezposelnost. S tem demonizirajo obe skupini in ugajajo srednjemu razredu, kar moderne utilitariste pokaže v najbolj oportunistični luči. Krive namreč niso ne migracije ne »lenoba«, ampak je stanje posledica narave prožnega trga dela. Namesto tega javni diskurzi migrante vse bolj opisujejo kot »umazane, nevarne in preklete. /…/ Posledica tovrstnega primitivnega odnosa so strožje mejne kontrole in oteženi pogoji za vstop« (ibid.). Na zahodu nič novega.

Kot tudi ne v domačih revirjih. Janša jadra na valovih spomina na slovensko Pomlad, pri rekreiranju diskurza ne le izrednih, ampak vojnih razmer mu pomaga nekdanji vojni govornik, s katerim si deli razen osamosvojitvenih zaslug še smisel za avtoritarno nastopanje. Problem je v tem, da »sovražnika«, s katerim se soočamo danes, ne bo mogoče premagati ne z orožjem, ne z brutalnimi političnimi sredstvi in cinizmom. V soočanju z virusom smo vsi precejšnji novinci. Če torej ni prišlo do vojaškega udara in če nismo v vojni, velja premierja kljub vsemu opozoriti, da je diskurz vojne v času miru deplasiran.