Živimo v 21. stoletju, stoletju, v katerem naj bi človek naredil naslednji korak v svoji civiliziranosti in zagotovil enakost vseh in enake možnosti za vse ljudi. O enakosti danes veliko poslušamo, sploh v evropskem in ameriškem javnem diskurzu, medtem ko te ne vidimo prav veliko. Če pomislimo na »belske« Oskarje, begunsko krizo ali številne t. i. sweatshope oziroma tovarne z nemogočimi pogoji za delavke in delavce, ugotovimo, da ta enakost vse prepogosto ostaja samo na ravni besed.
Diskurz enakosti oziroma politično korekten govor smo kot kaže osvojili, čeprav v državi, kjer je predsednik »okronan« za seksistično izjavo leta, tudi to ne vzdrži.
Kljub temu alarmantnemu »dosežku« predsednika so mnogi mnenja, da je enakost spolov pri nas že povsem uveljavljena in da s(m)o ženske dosegle že vse, kar je pomembno in potrebno. A praksa govori drugače. Na primeru politike, ki vendarle, vsaj formalno, predstavlja področje, v katerem je skoncentrirano največ moči, se kaže, da so ženske veliko slabše zastopane v primerjavi z moškimi. Vsaj pri nas je tako, a tudi drugje po svetu.
Če ostanemo pri nas, številke razkrijejo, da je žensk v mestnih svetih 42 %, medtem ko jih je v manjših občinah le 22 %, na županskih položajih pa je vsega skupaj 16 žensk, kar znaša nekaj manj kot 8 %. Je že res, da imamo na ministrskih položajih 50 % žensk in 35 odstotkov poslank v parlamentu, a podreprezentiranost žensk v lokalnem okolju še vedno predstavlja velik problem. Lokalno okolje je namreč tisto, kjer se odloča o stvareh, ki najbolj neposredno zadevajo vsakdanja življenja ljudi. Pri tem problemu bo zanimivo spomniti, da je na zadnjih volitvah leta 2014, ko se je v celoti uveljavila 40-% spolna kvota pri kandidiranju in princip zadrge – izmeničnega uvrščanja spolov v prvi polovici kandidatne liste, bilo izvoljenih 10 odstotnih točk več občinskih svetnic kot v letu 2010, ko ti mehanizmi še niso bili uveljavljeni. Na podlagi tega je mogoče v zakonodaji prepoznati tisti korak, ki vodi od retorike enakosti k dejanski enakosti.
Slovenska zakonodaja na področju enakih možnosti je torej že pokazala določen rezultat v bolj pravični zastopanosti žensk, vendar, kot pravi Metka Roksandič iz Ženskega lobija, bomo s takšnim napredkom imeli še čez 100 let le tretjino županj. Razum nam torej govori, da bo zakonodajo potrebno še dodelati, kajti ta predstavlja enega učinkovitejših mehanizmov, ki omogoča enakopravno zastopanost žensk pri političnem odločanju.
KAKO JE NA NORVEŠKEM
Ko govorimo o možnostih zakonodajnih sprememb, se je smiselno ozreti po zakonodaji in praksah držav, ki se lahko pohvalijo s pravičnim zastopanjem obeh spolov in tako tudi visokim deležem žensk v politiki. Takšne so predvsem skandinavske države, med katerimi izstopa Norveška.
Če primerjamo slovensko in norveško zakonodajo s področja enakih možnosti, najprej ugotovimo, da imajo na Norveškem povsem jasna merila o uravnoteženi zastopanosti spolov v odborih, in sicer njihov zakon določa, da mora biti vsak od spolov zastopan vsaj s 40 % v posameznem odboru. Slovenski zakon o enakih možnostih žensk in moških zastopanosti spolov v odborih javnih teles ne določa tako neposredno kot norveški zakon. Kljub temu pa sledi najmanj 40-odstotni zastopanosti posameznega spola kot kriteriju za uvedbo posebnih, začasnih ukrepov za ustvarjanje enakih možnosti žensk in moških ter za spodbujanje enakosti spolov na tistih področjih družbenega življenja, kjer se ugotavlja neuravnotežena zastopanost spolov oziroma neenak položaj oseb enega spola. Za razliko od slovenske, norveška zakonodaja določa pravila glede na učinek oziroma rezultat.
Norveška zakonodaja teži k enakopravni zastopanosti spolov tako, da se na kandidatnih listah kandidati manj zastopanega spola pomaknejo po listi navzgor do mere, ki je potrebna, da se doseže uravnoteženost.
Povedano z drugimi besedami, norveški zakon je osredotočen na rezultat in teži k pravični zastopanosti žensk v odborih in ne samo na kandidatnih listah. Ker stranke predstavljajo pomemben strukturni moment ovire ali podpore ženskam pri vstopanju v politiko, je te potrebno spodbujati in nagrajevati glede na število izvoljenih kandidatk in ne zgolj za uvrščanje žensk na kandidatne liste.
PREDLAGANE REŠITVE ZA POVEČANJE DELEŽA ŽENSK V POLITIKI
Strokovnjakinje in strokovnjaki za vprašanja spola in politike v Sloveniji so predstavili svoje razmisleke o tem, kako bi bilo mogoče s spremembami zakonodaje povečati delež žensk v politiki. Predlagali so naslednje rešitve:
– V občinah s proporcionalnim volilnim sistemom bi lahko spodnjo mejo števila mandatov v volilni enoti zvišali s 5 na 7 mandatov, saj bi bila tako možnost za izvolitev žensk večja. Smiselno bi bilo omejiti tudi število volilnih enot v srednje velikih in manjših občinah.
– V občinah z večinskim volilnim sistemom bi pri kandidiranju zakon od strank oz. list lahko zahteval, da zagotovijo najmanj 40 % vsakega od spolov v posamezni občini glede na skupno število kandidatov in kandidatk.
– Tudi pri določanju kandidatur za županska mesta bi lahko uzakonili spolno kvoto, in sicer tako, da bi stranke kandidate za ta mesta morale določiti tako, da pripada vsakemu od obeh spolov najmanj 50 % kandidatur od skupnega števila vseh kandidatur za županske volitve. Taka določba bi se lahko uveljavila postopno, in sicer bi se za prve naslednje volitve upoštevala 30-% kvota, ki bi se za vsake naslednje volitve zvišala za 5 odstotnih točk.
Naj za konec dodam, da pri uravnoteženi zastopanosti žensk in moških v politiki ne gre samo za številke ali za statistično dokazovanje enakosti.
Gre za doseganje osnovnega merila pravičnosti in demokratičnosti, ki bi jo večja zastopanost žensk prinesla v politični prostor. Poleg tega bi ženske, ki so zaradi lastne izkušnje podrejenosti in izkoriščanosti morda bolj dojemljive za različne diskriminacije, lahko pomembno pospešile korak človeštva k civilizaciji utemeljeni na enakosti.
Avtorica: Mirna Berberović, magistrica sociologije kulture, raziskovalka na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti, Univerze v Ljubljani in sodelavka kulturne redakcije Radia Študent. Raziskovalno se najpogosteje ukvarja z vprašanji spolov in seksualnosti. Občasno tudi prevaja in se ljubiteljsko zanima za film.