“Ko bom stara, bom nosila vijolično
in rdeč klobuk, narobne barve in oblike.
Pokojnino bom zapravila za žganje in poletne rokavice
in satenaste sandale. Rekla bom, da nimamo za maslo.
Sedla bo na pločnik, ko bom upehana.
V trgovinah bom jedla, kar dajo zastonj
in sprožala bom alarme. S palico bom ropotala po ograjah.
To vse na račun resnosti v mladosti.
V copatih bom šla ven, ko bo deževalo,
in rože bom trgala po sosednjih vrtovih.
Naučila se bom pljuvati. (iz pesmi Opozorilo, Jenny Joseph)
Jenny Joseph nadaljuje: “Kaj pa, če bi začela že zdaj malo vaditi? Da tisti, ki me poznajo, ne bojo preveč iz sebe, ko bom nenadoma stara, oblečena v vijolično.”
Starost se pojavi. Nenadoma. Prehitro. Pride naokoli, nepovabljena. Včasih v lepih, vijoličnih oblačilih, in samostoječa, včasih s prtljago bolezni, slabega spomina, zdravil in šibkosti.
Starost se zgodi vsem nam. Če le imamo srečo, ker nekateri izkušnje starosti nikoli ne doživijo. In če imamo srečo, je lahko starost takšna, kot jo opisuje Jenny Joseph, nagajiva, razposajena, radoživa. Dogaja pa se, da je starost lahko tudi obdobje tesnobe, obiskov po bolnišnicah, negotovosti. Ko se vloge staršev in otrok obrnejo. Starost je obdobje, ki ga moramo vaditi in se nanj pripravljati. Pa se?
Povprečna starost v Sloveniji je dobrih 43 let. Vsak peti prebivalec oz. prebivalka je starejši od 65 let. Slovenija se stara celo hitreje kot druge države EU in OECD. Živimo torej vse dlje, rojevamo vse manj, demografske spremembe pa na glavo postavljajo mnogotera področja. Države z vodji, ki vidijo dlje od volilnega ciklusa, se z izzivom starajoče družbe aktivno ukvarjajo. Kaj pa mi? Da imamo problem, nam je glede na zapisano v Strategiji dolgožive družbe, že jasno, da bi ga morali začeti reševati že včeraj, pa očitno malo manj.
V mislih imam domove za starejše. Ko sem začela tematiko podrobneje raziskovati, si nisem niti predstavljala, da je razsežnost problema visoka kot Triglav. Nisem doumela, da se je malodane lažje uvrstiti v olimpijsko reprezentanco Slovenije, kot dobiti prosto mesto v domu za starejše. Poglejmo številke. Po informacijah, ki sem jih dobila na spletni strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, imamo 94 domov za starejše. Večina mest je na voljo v javnih zavodih, ostala pri zasebnih izvajalcih s koncesijo.
Klik na povezavo “Pregled prošenj in prostih mest” je razkril strahovito bedo našega sistema in popolnoma zaostalega upravljanja z vse starejšim prebivalstvom. 8. februarja 2018, ko sem nazadnje pregledovala te podatke, je bilo stanje naslednje:
- v vseh domovih za starejše po Sloveniji je bila zabeležena kapaciteta 20.602 mest,
- evidentiranih popolnih prošenj, torej takšnih, za katere domovi že vodijo ustrezne postopke, je bilo 19.732,
- aktualnih prošenj, torej vseh tistih, ki so jih skozi ustrezne postopke že obdelali, ki so na čakalni listi in pripravljeni za takojšnjo namestitev, pa je bilo 7656. In število prostih mest? 4.
Naj ponovim: štiri (4) prosta mesta so na voljo za sedem tisoč šesto šestinpetdeset (7.656) prosilcev in prosilk. Tako hudo je, ja.
Pri strokovnjakih oz. strokovnjakinjah sem se pozanimala, koliko približno pa sploh stane izgradnja enega doma za starejše, ki bi lahko recimo sprejel kakšnih 200 uporabnikov oz. uporabnic. Takole so mi povedali. Na osebo se predvideva najmanj 40 kvadratnih metrov površine, pri 200 ljudeh je to skupaj 8000 kvadratnih metrov. Kvadratni meter se računa cca 1200 evrov, kar skupaj znese 9.600.000 evrov. K temu pa je treba prišteti še 4 % cene, kolikor je treba plačati za notranjo opremo, plus 6 % cene, kolikor stane zunanja ureditev, plus nakup zemljišča.
Suma sumarum, komplet gradnja doma za starejše s kapaciteto 200 mest pride okoli 11 milijonov evrov. Če bi jih jutri zgradili 10, bi jih bilo pojutrišnjem vseh 10 nabito polnih.
Ampak ne, mi tega denarja nimamo. Lahko smo dali davkoplačevalsko milijardo in pol v TEŠ6, pri čemer je skozi različne kanale v tri krasne in nikakor ne za narodov blagor izpuhtelo na stotine(!) milijonov evrov, konkretno se bomo lahko skeširali tudi za gradnjo drugega tira, ki je nedvomno potreben, vprašanje pa, če ne bi šlo tudi ceneje, da bi pod nujno začeli graditi domove za starejše, ki jih je glede na potrebe kriminalno premalo, tako hudo pa zgleda še ni.
Pa ni težava samo v pomanjkanju domov za starejše. Prijateljica, ki zelo dobro pozna aktualno stanje, ugotavlja, in tu jo citiram, da “se ves nadstandard v domovih meri v kvadratnih metrih in pregrešno dragi opremi, medtem ko si uporabniki in uporabnice ne morejo personalizirati lastne sobe, ko ne morejo ven na vrt, ker ga ni, osebje pa je zgarano, ker so mizerno plačani in delajo v res hudih pogojih”.
Včasih so imeli v domovih za starejše 30 % takšnih, ki so potrebovali konkretno oskrbo, in 70 % takšnih, ki niso potrebovali nobene dodatne pomoči, danes, mi pripovedujejo, je situacija obrnjena.
Z manj zaposlenimi morajo oskrbeti vse več ljudi, pri čemer imajo z njimi tudi precej več dela kot včasih. Delajo v težkih razmerah, plačani pa so z minimalcem.
Vstopili smo v volilno kampanjo. Stranke kar tekmujejo, kdo bo v zadnji minuti predlagal več zakonov, od legalizacije marihuane, kaznovanja staršev, ki ne cepijo svojih otrok, do reševanja cipljev v Piranskem zalivu, priznanja Palestine in kaj jaz vem, kaj še. Do danes pa še nisem slišala, da bi šel kdo na volitve z resnim načrtom reševanja problematike domov za starejše.
Vizija Slovenije napoveduje, da naj bi bili leta 2050 srečni. Se zgleda smejali, pa četudi brez zob in bogve, kje. Sama bom na volitvah resno vzela tistega, ki bo med drugim predlagal konkreten načrt za prijaznejše in predvsem tudi zadostne namestitve starostnikov in starostnic. Ker nam tega kronično primanjkuje. Več in boljše domove za starejše nujno potrebujemo, da si na jesen življenja ne bomo pretirano razbijali glav s tem, kje in kako bomo, ampak bomo dovolj pri močeh, da bomo oblečeni v vijolično in s palicami ropotali po ograjah.
Opomba: Zapis je bil v nekoliko spremenjeni obliki izvorno objavljen v časopisu Kočevska, št. 30.