Ne sprašuj se, kaj lahko Trump naredi zate, vprašaj se raje, kaj lahko ti narediš za Trumpa

(foto via YouTube)

John F. Kennedy se v grobu obrača, vem, ampak se mi je original “ne sprašuj se, kaj lahko država naredi zate, vprašaj se raje, kaj lahko ti narediš za državo” zdel priročen za paraopis stanja stvari v ameriški predvolilni kampanji. Od trenutka, ko se Donald Trump zbudi, do trenutka, ko gre spat, razmišlja samo o tem, kako bi promoviral sebe in svojo znamko. Ne, kaj bi dobrega naredil za svet ali svoje državljane in državljanke, ampak ravno obratno, kaj bodo drugi naredili zanj.

Pretental je republikance, zdaj bi rad še celo državo.

Zakaj nas mora to brigati? Zato, ker utegne človek brez kakršnekoli izkušnje v politiki postati predsednik najvplivnejše države na svetu. Ko kihnejo ZDA, zboli ves svet. No, brez dvoma pa vsaj Evropa. Trump v Beli hiši je nekaj takšnega, kot če bi volan v avtu, v katerem sedijo vaši otroci, zaupali osebi, ki v življenju še ni vozila avta. Brez izpita, brez znanja, brez izkušenj, brez vizije, prepričal bi vas kup laži, da gre za najboljšega voznika na svetu. Bogovi so padli na glavo.

(foto via YouTube)
(foto via YouTube)

TO POŠAST SO POMAGALI SOUSTVARJATI MEDIJI

Ne vsi, dovolj njih pa, da smo danes tu, kjer smo. V strahu, da bo imel roko na največjem in najmočnejšem jedrskem arzenalu, kar jih pozna človeštvo, nepredvidljivi egomanijak, ki stališča spreminja po potrebi in povprek žali vse, ki se ne strinjajo z njim. Človek, ki na vprašanja izven dometa njegovih sposobnosti, in tega je zaskrbljujoče ogromno, odgovarja: “Ne bom vam povedal, kaj bi naredil, ker želim biti nepredvidljiv.” Trumpova doktrina.

Novinarji ga ne sprašujejo tistega, kar bi ga morali, ne dvomijo v povedano ali pa to preverjajo na horuk, ne držijo ga za besedo, ko evidentno laže. In dokazano laže, kot pes teče. Eno od zlatih pravil novinarstva pravi: “Če ti mama reče, da te ima rada, preveri.” Za Trumpa pravila očitno ne veljajo. Štejeta hitrost objave in ekskluzivnost informacije, ne pa kontekst ali preverjanje povedanega. Nekateri mediji in novinarji igrajo to igro, ker navijajo zanj, drugi zato, ker prinaša visoke odstotke gledanosti/branosti/klikanosti in s tem več oglaševalskega denarja, tretji, ker ne znajo drugače, četrti, ker so nesposobni, peti, ker [vstavi poljubno]. Žalostno. Količina uporabnega niti ni majhna, zaradi vse večje ponudbe šodra, pa je težko najti dobro. Ne gre vseh novinarjev in novinark metati v isti koš, problem je manjšina, ki nima kaj povedati, je pa najbolj glasna. Lahko razložim na primeru zaboja jabolk.

V gajbi je lahko 100 zdravih jabolk, dovolj bo eno samo gnilo in kmalu bo uničena cela gajba. Nekako tako je s Trumpom in mediji.

V prvi polovici meseca maja je Slovenijo obiskal Joey Skaggs, ameriški konceptualni umetnik, ki se profesionalno ukvarja z mediji. Z vrhunskimi potegavščinami, ki razkrivajo občasno ali pa vse bolj pogosto bedo našega poklica, namreč briljantno izkorišča ranljivost medijev. Kot pripoveduje v svojem čisto svežem dokumentarcu, Umetnost potegavščine (Art of the Prank), se je vse skupaj začelo v 60-ih, ko je v New Yorku organiziral enega od protestov proti vietnamski vojni. Mediji so demonstracije pospremili kot “še ena hipijada”, njemu pa je padel živec po tleh. In še dobro, ker bi bili sicer prihranjeni za vrsto izjemno šaljivih projektov, s katerimi je v naslednjih desetletjih smešil medije in novinarstvo.

(foto via joeyskaggs.com)
(foto via joeyskaggs.com)

Na primer, jadranje na deski od Havajev do Kalifornije. 4000 kilometrov dolga pot, visoki valovi, mrzlo morje, kup nevarnosti, da ne naštevam dalje, on naj bi s sabo vzel ruzak z nekaj malega vode, par hranilnih ploščic, kompas, radio in ribiško palico. S prijatelji so priredili zabavo ob splavitvi, enega od profi surferjev pa zamaskirali v Skaggsa in voila. Vsak, ki se vsaj za sekundo ustavi in malo razmisli, ve, da to tako ne gre. Ampak mediji so mu jedli iz roke. Ne boste verjeli, koliko lokalcev in nacionalnih TV postaj je uspel prepričati v ta “podvig”. Kakšen teden so ljudje govorili o norem surferju, potem pa je vrag vzel šalo. Ko je obalna straža načrtovala reševalno misijo, se je Skaggs odločil, da pove resnico. To bi bilo vendarle preveč. Takšnih in še mnogo bolj sofisticiranih potegavščin ima Skaggs en kup v svojem CV-ju.

HOČEMO TRUMPA, HOČEMO TRUMPA!

Če je dobra zgodba in zraven še dobri posnetki, gre marsikaj skozi, pravi Skaggs. O tem sva klepetala po projekciji dokumentarca v Kinu Šiška. Še ena stvar je pomembna, je povedal, zgodbo je treba začeti z neverjetno lažjo, sicer ti ne verjamejo. Za dobro mero pa je vanjo nujno integrirati naše predsodke. Lahko si predstavljate, da do debate o Trumpu potem ni bilo več daleč. Ker ima odličen vpogled v genezo potegavščin in šibke točke medijev, me je zanimalo, kaj se utegne v naslednjih mesecih dogajati v ameriški predvolilni kampanji. Ker je projekt Trump videti, kot bi se ga lotil Skaggs. Republikance je že vrgel na finto, kakšno nadaljevanje lahko pričakujemo? Naj spomnim, The Donald je sredi junija lani najavil svojo kandidaturo, pri tem pa navrgel, da so Latino priseljenci kriminalci in posiljevalci. Zbrda zdola je v naslednjih tednih in mesecih ustrelil še par podobnih in vrgel trnek. To je bila prva faza. (Skoraj vsem) medijem se je mešalo od sreče. TV debate še nikoli niso bile tako gledane. Hočemo Trumpa, hočemo Trumpa! Okoli 70 % časa(!), ki so ga ameriški mediji v predvolilni kampanji namenili pokrivanju republikancev, je bil glavna zgodba Trump.

Republikanci so se nad predstavo dežurnega klovna dolgo hahljali, ko so se zavedli resnosti položaja, je bilo prepozno. Zdaj jemljejo pomirjevala.

Po slabem letu dni je Trump najverjetnejši nominiranec republikanske stranke. Druga faza zaključena. Kaj pa zdaj, sem spraševala Skaggsa? Kako se lahko ustavi to pošast? Ne morem zapisati, kar mi je odgovoril.

Trump je prazna flaša, na našo nesrečo pa te najbolj odmevajo. Zvezda resničnostnega šova je dober nastopač, o politiki pa nima pojma. To dvoje je treba ločiti, ko govorimo o Trumpu v Beli hiši. Ker nekega dne, ko se bodo Trumpi razpasli tudi po naših krajih, če se niso že, se bomo zbudili in ugotovili, da to ni več resničnostni šov, ki ga lahko prižgemo in ugasnemo po želji, ampak čisto pravo življenje, mi pa 24/7 talci in talke v rokah norcev.

 

nataša briški
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

 

Opomba: Kolumna je bila izvorno objavljena v časopisu Kočevskašt 11 – maj 2016.

Več od Nataša Briški

Dan zgornjih nadstropij / Day of upper floors

15. februar 2012 (sreda) Nova politika – Tanja Starič, Delo Janša in...
Beri dalje