Avtorica: Tamara Juričič, študentka mednarodnih odnosov, ki bo študij nadaljevala na magistrskem programu Šport in mednarodni razvoj. Obožuje nogomet, Južno Afriko in poletje. Piše tudi blog o nogometu. Na Twitterju jo najdete pod @TamaraJuricic.
Južna Afrika potrebuje Mandelo. Svet potrebuje mednarodni Dan Nelsona Mandele. Ne Južna Afrika ne celoten svet pa ne potrebujeta novinarjev, ki postavljajo pravico do poročanja pred pravico do dostojnega življenja in dostojnega umiranja bivšega južnoafriškega predsednika.
Nelson Mandela se je rodil 18. julija 1918. Ta dan od leta 2009 v Južni Afriki in po svetu obeležujejo kot Mandelin dan, ki je bil kot tak poimenovan z namenom promoviranja Mandelinih vrednot, združevanja ljudi po svetu in spodbujanja posameznikov, da ustvarjajo pozitivne družbene spremembe. Letošnji 95-ti rojstni dan Nelsona Mandele pa ni bil toliko posvečen problematiki apartheida, rasizma, segregacije in ostalih diskriminatornih družbenih pojavov in sistemov, temveč je bil prežet z željami, naj priljubljeni Madiba čim prej ozdravi. Kar je glede na Mandelino zdravstveno stanje pričakovano, legitimno in primerno. Nikakor pa ni bilo primerno in legitimno obnašanje medijev, predvsem v najbolj kritičnih trenutkih Mandelinega zdravljenja v pretorijski bolnišnici.
Nelson Mandela je javna oseba in javne osebe so deležne javne obravnave. Vse pa ima svoje meje. Novinarji kampirajo ob bolnišnici in kot so nekaj mesecev nazaj tekmovali, kdo bo prvi poročal o izvolitvi novega papeža, zdaj tekmujejo, kdo bo prvi sporočil Mandelino smrt (pri čemer jih bodo tako ali tako prehitela socialna omrežja). Nekateri tekmujejo tako zelo, da celo prehitevajo dogodke – The Guardian Express je 26. junija objavil, da je Mandela že umrl, kar naj bi jim sporočili njihovi bolnišnični viri.
Nespoštljivo, neokusno in neprofesionalno. Že res, da imajo ljudje pravico do obveščenosti, a vsaka pravica je omejena s tem, da ne škodi drugemu, hkrati pa naj bi iz nje izhajale tudi določene koristi. V primeru prehitevanja z Mandelino smrtjo pa ne gre za nikakršno (javno) korist; prej novinarji s takšnim poročanjem povzročajo (javno) škodo. Tudi njegova družina mu ravno ne dela koristi s svojimi prepiri o pogrebu, dedovanju in premestitvi grobov njegovih otrok, ki hitro zasedejo prve strani južnoafriških, pa tudi mednarodnih časopisov. Primarno je takšno poročanje nespoštljivo do samega Mandele. Nespoštljivo pa je tudi do celotnega južnoafriškega ljudstva. Južnoafričani in ostali so zaradi Madibinega stanja že tako globoko zaskrbljeni, saj je Mandela še vedno oče nove Južne Afrike, simbol boja proti apartheidu in boja za enakopravnost ter nacionalno spravo. S takšnim poročanjem podoba Mandele izgublja bistvo njegove osebnosti – konstanten boj, pozitivo in odločnost. Mandela, katerega življenje in smrt postajata objekt medijske požrešnosti, tako ni več isti Mandela, ki je po 27 letih Robben Islanda vodil izgradnjo pravičnejše družbe in države, ki je prejel Nobelovo nagrado za mir in ki je Machiavellijevo logiko obrnil na glavo ter svetu pokazal, da so sredstva tista, ki opravičujejo cilj.
Že res, da se s spremljanjem Mandelinega zdravstvenega stanja po eni strani utrjuje zavedanje, da so tudi močne osebnosti in borci za mir smrtni, da je njihovo družinsko življenje prav tako komplicirano kot od vseh ostalih smrtnikov. A to Južni Afriki prav nič ne pomaga. Južna Afrika, še vedno zaznamovana z globokomi družbenimi, predvsem pa ekonomskimi neenakostmi in relikvijami apartheida, potrebuje
spomin na močnega Madibo, na Madibo, ki se je boril in ni klonil sistemu. Na borca za človekove pravice, ki je utrl pot južnoafriški demokraciji in razvoju, na borca, ki tudi po apartheidu ni razlikoval med ljudmi na podlagi rase, statusa ali ostalih značilnosti, ampak se je zavzemal za dobrobit vseh ljudi. Na borca, ki po spremembi političnega sistema ni zganjal sovražnosti do belcev in tistih, ki so bili v času apartheida na njemu nasprotni strani (dragi slovenski politiki, prosim, naučite se nekaj iz tega). Tudi ko bo Mandela umrl, je prav, da Južna Afrika živi ob njegovih nesmrtnih idealih še naprej in se še naprej tudi bori zanje. Ti ideali bodo precej lažje živeli naprej ob spominu na Mandelo, ki se tudi na smrtni postelji bori do konca in ki umira dostojno, kot pa ob spominu na Mandelo, ki ga pozornosti željni novinarji vsak drugi dan razglasijo za mrtvega.
Nekoč je Madiba živel za svoj narod, zdaj njegov narod živi zanj. Je junak našega časa in ena redkih živih osebnosti, ki se v zgodovino lahko zapiše na isto mesto kot Martin Luther King, Gandhi, Malcolm X in ostali posamezniki, ki s svojim delovanjem in vero v pravičnost vplivajo na družbo, državo in cel svet. Ravno zato je prav, da Mandelinih dosežkov 18. julija ne obeležuje le Južna Afrika, temveč cel svet. Boja proti apartheidu namreč ni možno zreducirati le na Južno Afriko – ne le zaradi njegovih globalih implikacij, temveč predvsem zato, ker se apartheid v nekoliko drugačnih oblikah in na drugačnih osnovah še vedno dogaja v nekaterih delih sveta (Palestina, geta, favele itd.). Posredno in neposredno, odkrito in prikrito. Naj gre 18. julija ob spominu na odločnega, močnega in dostojanstvenega Mandelo svetovna kolektivna zavest v smer zavedanja, da smo vsi ljudje kljub svojim prirojenim ali naučenim značilnostim v nekem globljem smislu enaki. Da zanikanje človeške osebnosti nikakor ne more temeljiti na podlagi barve njegove kože. Da vsi zaslužimo enakopravno obravnavo, dostojanstvo in pravice ter da sovraštvo nikoli ne more biti prava pot.
Long live Mandela! 🙂