Nevarnost intimnopartnerskega nasilja podcenjujemo in ne ukrepamo dovolj odločno

jasna podreka
Dr. Jasna Podreka (foto via mladina.si)

V letošnjem letu skoraj ni minil mesec, da ne bi mediji poročali o umorih ali poskusih umorov žensk, ki so jih zagrešili njihovi bivši ali aktualni partnerji. Zadnja dva primera sta se zgodila v preteklem mesecu. Prvi v Dravogradu, ko je moški umoril svojo partnerico, sam pa potem storil samomor. Drugi pa v Zlatoličju, ko je moški, domnevno zaradi »maščevanja kot posledica neuslišane ljubezni«, do smrti večkrat zabodel mlajšo žensko.

Naj spomnim, da so intimnopartnerski umori najpogostejša oblika smrtonosnega nasilja nad ženskami, saj skoraj polovico vseh umorov ter poskusov umorov žensk v Sloveniji zagrešijo bivši ali aktualni intimni in zakonski partnerji. Praviloma gre za napovedana kazniva dejanja; moški, ki jih izvršijo, so pred kaznivim dejanjem svojo namero praviloma kazali z grožnjami in drugimi oblikami nasilja. Različne raziskave kažejo, da intimnopartnerski umori niso naključna kazniva dejanja ali nesreče, do katerih pride nepričakovano, zaradi trenutnega besa ali »izbruha strasti« pri sicer nenasilnih (moških) posameznikih, ampak gre največkrat za končno dejanje v kontinuumu nasilja in bi zato bilo takšna kazniva dejanja ob ustreznem ukrepanju in preventivnem delovanju mogoče preprečiti.

Otroci so zelo pogosto kolateralne žrtve teh kaznivih dejanj, saj poleg vsega ostalega ostanejo tudi brez obeh staršev. V nekaj več kakor tretjini primerov so tudi priče zločina, največkrat torej umora lastne matere.

Kljub dolgoletnemu ozaveščanju javnosti o kompleksnosti in nevarnosti nasilja v zasebni sferi, ob vsakem takem primeru ponovno ugotavljamo, da okolica, širša družba in tudi odgovorne institucije še vedno podcenjujejo tveganje in ne ukrepajo dovolj odločno. Neodločnost je nedvomno povezana tudi z nepoznavanjem problematike nasilja in visoko družbeno toleranco do takšnega nasilja. Raziskave kažejo, da intimnopartnersko nasilje še vedno pogosto razumemo kot nekaj, kar sodi v zasebnost, in za kar sta običajno kriva oba partnerja, tragične dogodke pa kot eksces moškega, ki se mu je v danem trenutku »zameglil um« zaradi spora s partnerko in/ali ljubosumja. Ob takšnih dogodkih lahko preberemo in slišimo tudi seksistične interpretacije, iz katerih je mogoče razbrati, da si je žrtev to zaslužila, ker je izzivala.

nasilje

Mediji imajo eno ključnih vlog pri tem, kakšno razumevanje nasilja in intimnopartnerskih umorov posredujejo javnosti v dani družbi. Pri senzacionalističnem pristopu, ki ga je pogosto zaslediti, je glavni cilj srhljivo natančno poročanje o tem, kdaj, kaj, kje in kako se je kaj zgodilo ter kdo je vpleten. Nekateri mediji pri razkrivanju teh vprašanj ne prizanašajo ne storilcu, ne žrtvam in ne bližnjim osebam. Pogosto objavijo imena in priimke ter fotografije žrtve in storilca, njunih otrok in bližnjih sorodnikov, kraja bivanja ter velikokrat tudi nepreverjene podrobnosti iz intimnega življenja. To poročanje spremljajo tudi neprimerne fotografije, kot so simbolične tragične slike okrvavljenega noža ali drugega orožja, kar lahko stresno vpliva na gledalca in vpletene. Ob takšnem melodramatičnem prikazovanju pa je težko pričakovati globlji kritični premislek s strani širše javnosti. Poleg tega je takšno poročanje neobčutljivo in s tem zelo škodljivo za svojce vpletenih, med katerimi so pogosto mladoletni otroci.

Otroci so prav tako žrtve intimnopartnerskih umorov, zaradi neustreznega in neobčutljivega poročanja medijev pa pogosto doživljajo sekundarno viktimizacijo, ki dodatno otežuje proces psihosocialne rehabilitacije.

Senzacionalistično in natančno popisovanje dogodka, za kar zagotovo ni podlage pri sklicevanju na javni interes, poročanje brez kritičnega premisleka o tem, kako in zakaj prihaja do intimnopartnerskega nasilja, je za otroke in svojce dodaten stres, kar bi moral upoštevati najprej vsak novinar oz. novinarka brez dvoma pa vsaka odgovorna medijska hiša.

Poleg senzacionalističnega poročanja moramo biti kritični tudi do uporabe izrazov, kot so »neuslišana ljubezen«, »kriminalna ljubezen«, »ljubosumje« in podobno, ko govorimo o motivih za intimnopartnerske umore, saj raziskave kažejo, da so takšni zločini praviloma tesno povezani z moškim tradicionalnim razumevanjem partnerskih odnosov ter partnerke kot lastnine. Prav tako dokazujejo, da moški po smrtonosnem nasilju nad žensko posežejo takrat, ko je njihova moč izzvana, umor pa je končni izraz potrjevanja lastne moči.

nasilje1

Ko govorimo o ljubosumju kot motivu za intimnopartnerske umore (zlasti žensk), je pomembno opozoriti na problematičnost in omejitve pojma ljubosumje, ki je že sam po sebi izrazito kompleksen. Ljubosumje se pogosto enači z oblikami vedenja, kot so pretirane zahteve po pozornosti, nadzorovanje, preprečevanje socialnih stikov, zasledovanje, nadlegovanje. Uporaba izraza ljubosumje za opisovanje takšnih oblik vedenja se ne zdi ustrezna, saj je čustvo ljubosumja, čeprav ga strokovna literatura obravnava zelo različno, pogosto razumljeno v povezavi s čustvom ljubezni in strahu pred izgubo ljubljene osebe. Opisane oblike vedenja z ljubeznijo nimajo veliko skupnega, saj jasno izražajo »posestniško« in dominirajočo držo do drugega, ki se pogosto prenaša po navidezno »prefinjenih« poteh, zaradi česar žrtev in okolica ne zaznavajo resnih negativnih učinkov tega vedenja. Takšno razumevanje lahko izkrivlja realno sliko vzrokov za intimnopartnerske umore žensk. Podobno je izkrivljena pogosta stereotipna reprezentacija intimnopartnerskih umorov kot »umorov iz strasti«, oblike »kriminalne ljubezni«, ali kakor v primeru Zlatoličje »neuslišane ljubezni«.

Uporabo pojmov strast in ljubezen moramo v kontekstu intimnopartnerskih umorov, poskusov umora ali nasilja popolnoma zavrniti, saj je realna dinamika takšnih odnosov v osnovi povezana z nadzorovanjem, posedovanjem, prevlado in potrjevanje moči ene osebe nad drugo.

Tovrstna kazniva dejanja je zato vselej potrebno razumeti v ustreznem kontekstu in jih opisovati z ustrezno terminologijo. Senzacionalistično poročanje, ki se osredotoča na tragično plat dogodka in jo praviloma predstavi brez konteksta ali v povsem napačnem kontekstu »ljubosumja« ali »neuslišane ljubezni«, ustvarja povsem izkrivljeno podobo teh dogodkov in napačno razumevanje dinamik nasilja v zasebni sferi. Takšno poročanje je zreducirano na prikaz okrnjenih zgodb, vzroke omeji na domnevno psihološke lastnosti storilca in zamegli realno dinamiko dogajanja, ki izvira predvsem iz družbenih vzorcev neenakomerne razporeditve moči med partnerjema, ti pa so posledica družbene neenakosti spolov.

 

jasna podreka
Dr. Jasna Podreka (foto via mladina.si)

Avtorica: dr. Jasna Podreka, asistentka in raziskovalka na Oddelku za Sociologijo, Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani ter zunanja sodelavka Društva SOS telefon. Raziskovalno se ukvarja z vprašanjem ovir in razlogov za nizko prisotnost žensk v politiki ter z raziskovanjem na področju nasilja nad ženskami. Temu se je posvetila tudi v svoji doktorski disertaciji, ko je opravila prvo obširnejšo empirično raziskavo o intimnopartnerskih umorih v Sloveniji. Kot asistentka sodeluje pri predmetih Uvod v sociologijo I in II, Sociologija spola in Sociologija vsakdanjega življenja. Na Društvu SOS telefon pa opravlja različne naloge povezane z ozaveščanjem in izobraževanjem o nasilju v zasebni sferi.

Več od Metina lista

“Obe sta slabši”

Ne enak način, kot je Stalin odgovoril na vprašanje, kaj je slabše...
Beri dalje