Ni potrebno, da ste v svoji stiski sami

Foto: Allie via Unsplash.

Vsaka kriza, tudi trenutna, povezana s pandemijo koronavirusa, je rizični faktor za nasilje v družini in intimnopartnerskih odnosih. Nasilje se lahko okrepi tako po pogostosti kot intenzivnosti.

Organizacije za pomoč žrtvam ter organi pregona iz tujine že poročajo o povečanih primerih nasilja. Na Kitajskem se je število klicev za pomoč v stiski potrojilo, v Španiji so na dežurnih telefonih za žrtve nasilja v družini v prvih dveh tednih ukrepov prejeli 18 % več klicev. Francoska policija poroča o 30-odstotnem porastu zabeleženega nasilja v družini. In še bi lahko naštevali.

V Sloveniji zaenkrat ne zaznavamo bistvenega povečanja klicev in ravno to nas skrbi. Vemo, da je zaradi tesnega sobivanja stisk več, a žrtve nasilja mnogo težje pokličejo.

Trenutki, ko žrtev lahko pokliče, so redki ali jih sploh ni. Nekatere tudi povedo, da ne le, da so takšni trenutki redki, temveč tudi, da si v teh časih popolne negotovosti in nepredvidljivosti ne upajo ali ne predstavljajo, kako bi lahko načrtovale dolgoročnejše korake za zagotovitev varnosti.

OBČUTEK IZGUBE NADZORA NAD SVOJIM ŽIVLJENJEM

Ena od možnih posledic pandemije je občutek izgube nadzora nad svojim življenjem. Povzročitelji ga poskušajo nadomestiti s povečanim nadzorom nad osebo, s katero živijo. Virus zlorabijo za grožne (»Če boš samo kihnila, te bom postavil pred vrata«), za prisiljevanje v določena vedenja (umivanje rok, dokler ne začnejo krvaveti) ali popolno osamitev (nadzorovanje klicev onemogoča ohranjanje stikov vsaj po telefonu).

Večje tveganje za doživljanje nasilja lahko prinese že sam podaljšan skupaj preživeti čas ter večja socialna izolacija. Žrtve lahko napačno domnevajo, da pomoč v času pandemije ni na voljo, njihova finančna prihodnost je še bolj negotova, stiki z okolico povsem omejeni in možnost umika k ljudem iz socialne mreže skoraj nična.

Ne pozabimo torej na svojo odgovornost in bodimo pozorni, kaj se dogaja v naši okolici. Prav je, da pokličemo policijo na 113, ko slišimo ali sumimo, da se dogaja nasilje. Če osebo poznamo, jo poskusimo informirati o možnosti umika v krizni center ali varno hišo ter o drugih oblikah pomoči.

Žrtev nasilja naj ob akutni ogroženosti pokliče policijo, za podporo in pogovor pa katero izmed svetovalnic za žrtve nasilja ali pristojni center za socialno delo.

Če potrebuje takojšen umik na varno, naj pokliče krizni center za žrtve nasilja. Krizni centri so dosegljivi vse dni in ure v tednu. Če žrtev nasilja zaradi prisotnosti povzročitelja ne more govoriti, naj poskusi napisati elektronsko sporočilo ali sms. Vedno naj ima v mislih, da je njena varnost pomembna in da ima, ne glede na okoliščine, do nje vso pravico.

Čeprav na to, ali bo povzročitelj nasilen ali ne, žrtev nima neposrednega vpliva, lahko svojo ogroženost zmanjša z upoštevanjem varnostnih priporočil: ob izbruhu nasilja naj se ne odmika v sobe, ki nimajo izhoda; izogiba naj se kuhinji (noži …), kopalnici in stopnicam; ne steče naj v sobo, kjer so otroci, saj lahko povzročitelj poškoduje tudi njih. Z otrokom naj se pogovori, kako ravnati ob izbruhu nasilja (naj gre do sosedov, pokliče policijo …); izogiba naj se nošenju rut ali dolgega nakita, s katerim jo lahko povzročitelj (za)davi; ko se fizičnemu nasilju ne more izogniti, naj se postavi v položaj, ki ji bo povzročil najmanj poškodb (zvije naj se v klobčič in si glavo zaščiti z rokami). Vedno naj ima pri sebi ali na hitro dostopnem mestu svoje in otroške osebne dokumente ter napolnjen telefon.

Če je možno, naj žrtev pove o nasilju vsaj eni sosedi oz. sosedu in jo oz. ga prosi, naj pokliče policijo, če bo slišala krike ali klice na pomoč. Žrtev naj poskusi ohraniti odnos vsaj z eno osebo, ki ji zaupa, ter vsaj eno dejavnost izven doma (odhod v trgovino, sprehod s psom, odnašanje smeti …). Čim pogosteje naj zamenja gesla za dostop do elektronske pošte, družabnih omrežij in spletnega bančništva, da omeji možnosti partnerjevega nadzora.

Največ za preprečitev nasilja pa lahko naredimo z odločitvijo za nenasilno vedenje. Osebe, ki so v preteklosti že povzročale nasilje, naj bodo v teh dneh zato še posebno pozorne. Opazujejo naj svoje misli, telesne odzive in vedenje. Stisnjene pesti, pospešeno dihanje, vroč obraz, povišan glas, nemirna hoja po stanovanju – vse to so lahko znaki povečanega tveganja za nasilje. Ko oseba opazi, da bi lahko postala nasilna, je prvi in najpomembnejši korak, da se odmakne stran od osebe, do katere bi lahko povzročila nasilje. Nato naj uporabi katero izmed tehnik za pomiritev ali preusmeritev pozornosti (sprehod, glasba, križanke …).

Verjamemo, da ljudje svoja vedenja izbiramo, ne glede na to, kako težke so trenutne okoliščine. Prav je, da se vedno znova odločamo za varnost, solidarnost in spoštovanje.

Prav tako naj bodo nase in na svoje občutke pozorni starši. Starševanje je zahtevna naloga tudi v bolj prijaznih časih, še toliko bolj pa sedaj, ko imajo starši omejene možnosti varstva, hkrati pa se lahko soočajo tudi s povečano zaskrbljenostjo in napetostjo. Tudi za starše velja, naj se opazujejo in se odmaknejo stran od otroka, ko opazijo, da bi lahko postali nasilni ali se kako drugače neprimerno odzvali. Poskušajo naj najti čas, ki bo namenjen samo njim, čas, ko bodo počeli nekaj, v čemer uživajo in jih sprosti. Skrb zase ni dejanje sebičnosti, temveč temelj, ki nam omogoča skrb tudi za druge.

Žrtev nasilja naj ob akutni ogroženosti pokliče policijo na 113, za podporo in pogovor pa katero izmed svetovalnic za žrtve nasilja ali pristojni center za socialno delo.

Na Društvu za nenasilno komunikacijo smo v času trajanja ukrepov za žrtve nasilja v družini in v intimnopartnerskih odnosih podaljšali dosegljivost na telefonski številki 031/770-120. Na voljo za pogovor smo 24 ur na dan, vse dni v tednu, tudi ob praznikih. Ni potrebno, da ste v svoji stiski sami.