Ni treba veliko, samo roko je treba dati in v oči pogledati

UKC Ljubljana (foto: Nataša Briški).

Ne mine dan, da ne bi vame butnila kakšna slaba novica, povezana z našim zdravstvom. Stavke, odhajanja nezadovoljnih specialistov in specialistk v tujino, zdrahe med vodilnimi, pomanjkanju sredstev za to ali ono … Sploh nad pediatrijo očitno visi en hud urok. Najprej smo leta in leta zbirali sredstva za izgradnjo Pediatrične klinike, potem smo jo celo večnost gradili, ko smo jo končno dobili, pa se zdi, da se non-stop ukvarjamo bodisi s serijskimi odstopi različnih vodstev, bodisi slabimi odnosi med zaposlenimi ali pa gledamo, poslušamo in beremo o kadrovskih težavah in odhajanjih. Nazadnje dveh kirurgov, ki zapuščata program otroške srčne kirurgije.

Na zdravstvo se, razen, kolikor imam s tovrstnimi storitvami izkušenj kot uporabnica, ne spoznam v tolikšni meri, da bi lahko sama ocenjevala, kako kakovosten ali ne je slovenski sistem. Tega nisem nikoli študirala in na tem področju tudi nikoli nisem profesionalno delovala. Namesto na odokativna mnenja popoldanskih strokovnjakov in strokovnjakinj, ki te hitro lahko zavedejo v navijanja za to ali ono stran, se zato raje zanašam na kakšne bolj kvalificirane ocene.

SLOVENSKO ZDRAVSTVO V ZLATI SREDINI

Ena takšnih ocen je t.i. kazalec EHCI (Euro Health Consumer Index). Med poznavalci in poznavalkami velja za enega ključnih kriterijev, s katerim merijo kakovost nacionalnih zdravstvenih sistemov v Evropi.

Če različne kriterije, ki jih avtorji in avtorice upoštevajo pri ocenjevanju (pacientove pravice in informiranost, čakalne vrste, uspešnost zdravljenj, dostopnost storitev in zdravil, preventivni ukrepi), zmešamo v en lonec, nismo niti med najboljšimi – to so države severne in zahodne Evrope, niti med najslabšimi, kjer so države vzhodne in južne Evrope.

Med 35-imi evropskimi državami smo bili leta 2016 tako na 16. mestu, če pa bi šteli le države EU28, potem smo na 14. mestu.

Zdravstvena sistema Nizozemske in Švice ocenjujejo kot najboljša, Slovenija pa je, tako analiza, nekje v zlati sredini. To ne bi smel biti razlog za spanje, kvečjemu argument, da se lotimo dela.

Preiskovalni novinarji in novinarke ekipe Ekstravizor na TV Slovenija so denimo pred natanko letom dni v oddaji Tarča, ki jo je vrhunsko vodila kolegica Lidija Hren, razgalili strahovito neekonomično porabo javnih sredstev, torej mojega in vašega denarja, ko gre za nabave medicinskih pripomočkov. Preplačuje se, da glava boli, zdravstveni denar odteka nekontrolirano, brez ustreznega nadzora, razsežnosti nehigienskih povezav med dobavitelji na eni in zdravniškim osebjem na drugi pa so zaskrbljujoče.

Kljub temu, da smo po kakovostni zdravstvenega sistema v zlati evropski sredini, vemo, da je prostora za izboljšanje še veliko. Eden največjih problemov so strahovito dolge čakalne dobe. Kot “zanimivost”, po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (Vir: Nacionalne čakalne dobe, Mesečno poročilo za stanje na dan 1. oktobra 2017) se v povprečju najdlje čaka na operacijo krčnih žil (559 dni), nožnega palca (514 dni) in operacijo ščitnice (456 dni).

NESPRETNO KOMUNICIRANJE Z OBOLELIMI IN NJIHOVIMI SVOJCI

Zaradi počasnejše zdravstvene pomoči smo ljudje upravičeno nezadovoljni, odnosi med bolniki oz. bolnicami in zdravniškim osebjem pa so pričakovano slabši. Kar se mene tiče, pa imamo v našem zdravstvu, poleg čakalnih dob, vsaj še en velik problem in to je nespretno komuniciranje z bolniki in bolnicami ter njihovimi svojci.

Po sili razmer imam z raznoraznimi specialisti in specialistkami za resne bolezni zadnjih deset let veliko opravka. Preveč, ampak tako gre to. Z redkimi izjemami se sogovorniki in sogovornice praviloma ne znajdejo najbolje, ko gre za pojasnjevanje bolezni in bolezenskih stanj na način, ki bi bil laiku dovolj razumljiv in jasen. Na način, ki je spoštljiv, odkrit in ne pokroviteljski. Prepogosto se zatekajo v izrazoslovje, ki laiku ne pove ničesar, kvečjemu še več vprašanj sproža, tesnobe pa ne pomaga zmanjševati.

Večina pritožb na delo zdravnikov se nanaša na odnose do pacienta in mnogo manj na strokovne napake”, berem v doktorski dizertaciji Pomen komunikacijskih kompetenc zdravnikov v procesu diagnostike in zdravljenja mag. Saške A. Terseglav (2014). Več kot 60 % pritožb, ki jih dobijo na Zdravniško zbornico Slovenije, naj bi bilo takšnih. Me sploh ne čudi.

Poleg informiranja pa šepa tudi sam odnos do obolelih in njihovih svojcev. Ne želim metati vseh v isti koš, osebno imam dobre in slabe izkušnje, kakor naletiš, a problem je precej očiten sploh pri starejši generaciji. Zdravilna moč medicine se začne pri odnosu med zdravnikom in pacientom, na besedni in nebesedni komunikaciji.

Ob obiskih bolnic se zdi, da zdravilni moči komuniciranja v izobraževanju bodočih kliničnih zdravnikov in zdravnic ne dajejo prave teže. Pa bi morali.

Da kakovost informiranja obolelih ter komuniciranja tudi z njihovimi svojci ne bi bila odvisna od primera do primera. Ob nerodni in nespretni komunikaciji se zato ni moč čuditi, da se ljudje pogosto obračamo po nasvete na svetovni splet. Guglamo in iščemo odgovore, ker nam jih tisti, ki bi to morali, ne znajo dati. Če si z angleščino domač, si nekoliko na boljšem, če si obsojen samo na slovenščino, se izgubljaš med spletkami z dvomljivo zdravstveno vsebino, slej ko prej pa pristaneš na katerem od forumov MedOverNet, kjer sicer najdeš vse živo, bolj malo pa kvalitetnih informacij.

Kot nekdo, ki se vse življenje ukvarja s komunikacijami in komuniciranjem, bi, še posebno UKC Ljubljana kot največji slovenski bolnišnici, svetovala, da pod urgentno vzpostavi kakovostno spletno stran, kjer bo moč najti dobre informacije o najpogostejših boleznih, s statistikami o uspehih zdravljenja, podatki o trajanju rehabilitacij … Pa tudi več stiskov rok in pogledov v oči. Pogosto je že to začetek okrevanja.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen v časopisu Kočevska, št. 27.

Več od Nataša Briški

Vsak glas je pomemben in vsak glas šteje

Poziv Državljanske tribune Za prostore svobode ob pričetku kampanje za referendum o...
Beri dalje