Nihilizem in javna politika vzgoje in izobraževanja

Dr. Andraž Teršek (foto: Vojko Rotar)
Dr. Andraž Teršek (foto: Vojko Rotar)
Dr. Andraž Teršek (foto: Vojko Rotar)

Avtor: dr. Andraž Teršek, ustavnik in univerzitetni učitelj tem iz prava, etike, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde in intelektualec, aktivno prisoten v javnem prostoru. 

Seveda ni šlo za naključje, pač pa za skrben premislek, koga povabiti v Koper kot slavnostnega predavatelja ob 40. obletnici delovanja Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Moral je biti nekdo, ki s svojim javnim delovanjem v vlogi kritičnega misleca-intelektualca, odličnega poznavalca psihologije, odgovornega analitika družbenih praks in, nenazadnje, učitelja, prepričljivo izstopa. Povabiti je bilo treba osebnost, ki kakovostno in prepoznavno odstira jedro tistega, kar prepoznavamo kot javno politiko vzgoje in izobraževanja. Profesor Umberto Galimberti. Kot predstavnik akademskega dela je redni profesor na oddelku za filozofijo na Univerzi Ca’ Foscari v Benetkah. Kot aktivni in kritični državljan sveta je kolumnist časopisa La Repubblica. Kot avtor odmevnih knjižnih izdaj pa … Slovensko govorečim bralcem sporoča, kar je v teh časih nujno treba sporočiti, v knjigah Grozljvi gost: nihilizem in mladi in Miti našega časa

Problema nihilizma pri mladih ljudeh se loteva s poudarjenim nagovarjanjem vseh učiteljev, ki prepogosto spregledajo obraze učencev, njihovo individualno enkratnost, celo njihova imena. Ali pa pozabljajo na emotivno krhkost generacij mladih, ki je razumljiva posledica družbenega stanja in družbenih dogajanj. Predvsem na področju ekonomije in tehnološkega razvoja. Ali pa spregledujejo vzročno posledično povezavo med čustvenimi stanji mladih in dejanji, v katera se množično zatekajo in ki upravičeno zbujajo znatno zaskrbljenost. Kaj šele, da bi prepoznali, razumeli in mentorsko objeli njihova hrepenenja. Razdalja med nasiljem in ljubeznijo je manjša, kot se morda učiteljem in staršem zdi na prvi pogled. Starše in učitelje nagovarja z željo, da bi prepoznali in razumeli naravo in razsežnost trpljenja mladih. Njegova analitična obravnava sodobnega šolstva v najširšem pomenu besede, ki presega univerzitetno okolje, predvsem pa razprava o vlogi vzgojno-izobraževalnih ustanov in v njih zaposlenih ljudi pri emocionalni vzgoji otrok so nujna vsebina za samospraševanje in samorazumevanje vseh razmišljujočih ljudi, ki opravljajo katerikoli pedagoški poklic.

O pedagogiki kot takšni pa … Posebna pozornost univerzitetnih učiteljev, vodstev univerz in ministrskih uslužbencev države bi morala biti usmerjena na družbeni pomen humanizma, ki je v vseh političnih in akademskih ozirih prevzel status žrtve in preganjanega. Galimberti pojasnjuje: »Če iz sodobnega sveta vzamem besedo »denar«, tega sveta ne razumem več; če izbrišem besedo »tehnika«, tudi ne. Če pa odvzamem besedo »Bog«, ga vseeno zelo dobro razumem; torej je Bog mrtev, ker nima pomena, ker ni on tisti, ki dela, da se stvari dogajajo. Denar in tehnika se oba … sklicujeta sama nase: … Tehnika funkcionira in stremi samo k svojemu pospeševanju. Dala nam bo napredek, ne pa razvoja. Razlika je v tem, da je razvoj kvalitativno boljša razsežnost, napredek pa kvantitativna rast stvari… Zato znamo računati, odlično razumemo, kaj je koristno, ne vemo pa več, kaj je lepo, resnično, sveto, kaj je prav. Celo umetnost postane umetnost, šele ko stopi na trg, ko je njen posrednik edini simbolični generator, ki se imenuje »denar«. Ko ekonomska in tehnološka miselnost postaneta forma sveta, mora avtomatsko tudi človeškost postati del tega kategorijskega orodja.« Celo sama Narava je postala surovina, ki je na voljo človeku, človek pa je prav tako postal »najpomembnejša surovina. Torej tehnika odriva humanizem ob stran.« (Umberto Galimberti, Grozljivi gost. Nihilizem in mladi, Modrijan, 2010.) 

Univerzitetni učitelji smo enkratno privilegirani. Ne zaradi družbenega ugleda, družbene moči ali materialnega blagostanja. Prevzemamo posebno družbeno vlogo študijskega, torej intelektualnega, pa celo čustvenega in psihološkega ukvarjanja z mladimi ljudmi. In to v času, ko so ti mladi ljudje na vrhuncu svojih telesnih in miselnih moči. Ali ni to poseben in skrajno odgovoren privilegij!?

Sprašujem pa se, ali se zavedamo te naše, skoraj posvečeno privzdignjene privilegiranosti? Ali ta privilegij uresničujemo odgovorno? Kot družba kažemo vse manjše zavedanje o pomena vzgoje, izobraževanja in znanja. Do učiteljskega poklica imamo vse bolj moralno presihajoč, institucionalno nedostojen in ponižujoče tehnokratski odnos. Ta družba mlade nagovarja kot polnoletne otroke in jih sili k vpisovanju na fakultete in univerze, četudi se te odmikajo od vsebinske odličnosti. Vse bolj delujejo kot vrtci za odrasle. Nekatere so same sebi namen. Pretiravanje s tržno logiko je osupljivo. Po golem administrativnem nasilju nad ljudmi strokovnosti in znanstvenosti celo prekašajo javno upravo.

Do danes se v naši državi, na primer, nihče še ni odzval na utemeljeni očitek, da je univerzitetna politika protiustavna tudi zato, ker na nekorekten in neodgovoren način mlade privablja tudi k vpisu v vse več tistih študijskih programov, ki so morda vsebinsko znosni ali primerni, a mladim ne bodo zagotovili ne poklica in ne zaposljivosti, zato tudi ne eksistence, in zato tudi ne nujnega pogoja za osamosvojitev in družinsko življenje, končno pa tudi ne pogoja za kakovostno in zdravo starševstvo.

Zato poudarek resornega ministra, da je 23 % mest na univerzah še praznih, ne govori o kakovosti izobraževanja in ne odgovarja na kopico obstoječih, tudi ustavnopravnih problemov izobraževanja. Besedno odraža nacionalno politiko izobraževanja, ki ni dobra. S skrajno zaskrbljeno kritičnostjo jo lahko občutimo kot vse večje, vse bolj surovo in vse bolj usodno zanemarjanje tistega, kar predstavlja jedro vzgoje in izobraževanja – znanje. Neprekinjeno prevpraševanje tistega, o čemer govori npr. Immanuel Wallerstein, se pri nas, kot se zdi, odvija le še v ožjih akademskih krogih, kjer se ženske in moški zavedajo, zakaj res gre in se niso pripravljeni odpovedati esencialni vsebini življenjskega toka akademske družbene vloge:  »We must reconsider the role of the university as the virtually singular locus of the production and reproduction of knowledge.«(Immanuel Wallerstein, The Uncertainties of Knowledge, Temple University Press, 2004.)

Naša odgovornost ne vključuje samo skrbi, da bodo mladi z našo asistenco razvijali in udejanjali svoje duhovne in intelektualne potenciale, ideje, želje in hrepenenja. Ta odgovornost vključuje tudi skrb za zaščito mladih pred nihilizmom, apatijo, izgubo smisla, depresijo, alienacijo…

Profesor Galimberti strokovno suvereno in intelektualno prepričljivo izrisuje to odgovornost. Poziva nas, da jo ozavestimo in uresničimo v naših praksah. Pomaga nam razumeti stisko mladih in iskati načine za pravilno delovanje. Želim si verjeti, da prigovarjanj profesorja Galimbertija in tistih mislecev, ki se lotevajo podobnih tem, vsaj učitelji ne bomo preslišali. Preslišanje bi pomenilo pot v civilizacijski mrk. (Opomba)

 

Opomba – Iz avtorjevega nagovora, s katerim je na omenjenem svečanem dogodku profesorja Galimbertija povabil k predavanju. 
Več od Dr. Andraž Teršek

Upor in nasilje – čigava?

Ob dogajanju v Turčiji, oznakah »državni udar« in komentarjih političnih menedžerjev Dr....
Beri dalje