Nikoli se ne smeš predati

Prof. Christopher McGregor (foto: Tomo Brejc)
Prof. Christopher McGregor (foto: Tomo Brejc)

Prof. Christopher McGregor, Škot po rodu, je eden vodilnih kirurgov na svetu za presajanje srca: leta 1987 je prvi v Evropi uspešno presadil pljuča, leta 1988 dojenčici v Veliki Britaniji srce, v ZDA pa je leta 1996 prvi presadil srce, pljuča in jetra. 

V svoji karieri ste opravili okoli 500 presaditev srca. Koliko časa je trajalo, preden ste se povsem sprostili in postali samozavestni?

Rekel bi, da prvih deset operacij. A tudi na prve operacije si zelo dobro pripravljen in veš, kaj moraš storiti. Pred tem opraviš veliko dela na živalih, poleg tega asistiraš drugim kirurgom, preden postaneš glavni kirurg. Po prvih desetih operacijah pa vse skupaj postane neke vrste rutina, postaneš sproščen in samozavesten.

Kateri del vašega usposabljanja vam je bil najbolj v pomoč?

Spoznanje, da je nujna zavezanost bolniku, in zavedanje, da se ne smeš nikoli predati. To je nekaj, česar se naučiš od svojih mentorjev. Popolna predanost bolniku, vrhunska usposobljenost, še kako pomembna je tudi nenehna praksa in pa zavest, da se ne smeš predati, najsi je položaj še tako breizhoden.

Kakšen nasvet bi dali kirurgom, ki se še pripravljajo na svoje bodoče delo?

Kot prvo bi jim svetoval, da se grejo učit k najboljšim, v najboljše ustanove. Pozorni naj bodo na najmanjše podrobnosti, zavzeto naj študirajo in se dobro pripravijo. Slednje je zelo pomembno. Ne pripravljajte se v naglici. Ni tako pomemben obseg treninga kot njegova poglobljenost.

Kje so po vašem mnenju najboljše možnosti za nabiranje izkušenj in znanja?

Sam sem se v Veliki Britaniji najprej izpopolnjeval na Cambridgeu, pri siru Terenceu Englishu, študij pa sem nadaljeval na univerzi Stanford v Kaliforniji. Tam je bil moj mentor eden najboljših na področju transplantacij srca, dr. Norman Shumway. Prvi je veljal za najboljšega v Evropi, drugi pa je bil najboljši v ZDA.

Top kirurgom pripisujejo akademsko vrhunskost, sposobnost diagnosticiranja, veliko povedo tudi rezultati. Kaj pa veščine kot empatija in predanost poslu?

Oboje je zelo pomembno. Če ti je mar za človeka, ki ga operiraš, in njegovo družino, potem boš še bolj motiviran, da boš najboljši, kar si lahko. Vrhunsko tehnično znanje je nujno, a brez empatije in predanosti poklicu tudi ne gre.

Predstavljam si, da je za kirurga, ki ima redno opravka z operacijami z visoko stopnjo tveganja, izjemno stresno, ko ve, da visi življenje bolnika na nitki. Kako se vi spopadate s stresom?

Trudim se biti fizično v dobri kondiciji, to pomaga. Pomembno je imeti tudi ravnovesje, kar zadeva obseg operacij. Ne sme se ti muditi, ne smeš biti zasut z delom, osredotočen moraš biti na položaj, ki je tisti trenutek pred tabo. Nasploh je ravnovesje v življenju zelo pomembno.

(foto via Wikimedia)

Revija The Times vas je uvrstila med najboljše britanske kirurge za operacije srca. Vam takšna priznanja godejo?

Pravzaprav menim, da ne pomenijo prav veliko. Seveda so prijetna, ne odsevajo pa nujno kakovosti nekega programa ali kirurga. Prinašajo večjo prepoznavnost, a sam temu ne namenjam prav veliko pozornosti. Mislim, da si sčasoma posamezni zdravniki pridobijo spoštovanje zaradi stalnega dobrega dela. Spoštovanje kolegov je najpomembnejše, ne pa to, da te neki medij prepozna kot vrhunskega.

Kaj je tisto, kar vas motivira?

Rad imam ljudi. Veste, mojega očeta so ubili, ko sem bil še otrok, videl sem veliko trpljenja. Moja teta je bila zdravnica, zelo sem jo občudoval. To je bilo nekaj, kar sem si želel od sedmega leta starosti. Pomagati ljudem. O čem drugem nisem nikoli premišljeval.

V šestdesetih letih je bila verjetnost preživetja pri bolnikih, ki so jim operirali srce, izjemno majhna, danes na sto bolnikov ne preživi manj kot eden. Lahko poveste kaj več o tehnološkem napredku pri transplantacijah?

Razvoj zdravljenja bolnikov s srčnimi napakami je neverjeten. Zadnjih pet, deset let je bila edina možnost presaditev srca in pri tem smo postali zelo uspešni. Sam imam veliko bolnikov, ki po operaciji živijo več kot 20 let. Moja najmlajša bolnica, ki sem ji presadil srce, ko je bila stara vsega nekaj mesecev, Kaylee Davidson-Olley, je praznovala 25. rojstni dan. Hkrati pa je jasno tudi, da nikoli ne bo dovolj darovalcev, in morali smo najti rešitev. To so umetni srčni sistemi. Ti bodo v prihodnjih desetletjih vedno bolj nadomeščali opešane srčne mišice. Druga rešitev so živalska srca, kot je denimo prašičje. Veliko pomembnih raziskovalnih programov se ukvarja s tem.

(foto via http://www.dailymail.co.uk/)

Se kriza kaj pozna pri financiranju raziskav?

Seveda so se sredstva zmanjšala. V ZDA je proračun za raziskave manjši, a še vedno zelo zajeten. V Evropi so ogroženi nekateri zdravstveni proračuni. Kaj to pomeni? Da smo vsi odgovorni ne samo, da se pritožujemo zaradi pomanjkanja sredstev, ampak da poskušamo to, kar imamo, kar najbolje izkoristiti. Veste, postajamo zelo politično korektna družba. Administracija se je zelo razširila, namnožilo se je število tistih, ki ocenjujejo, kaj drugi delajo. Paziti moramo, da podpiramo tiste, ki opravljajo posel, ne le tiste, ki te ocenjujejo. Z drugimi besedami, več ljudi sedi v vagonu, kot pa je tistih, ki ta vagon vlečejo. Poskrbeti moramo za optimalno ravnovesje.

Zdravniki ste skupina, ki je včasih uživala velik ugled in avtoriteto. Je tudi danes tako?

Mislim, da ne. V preteklosti so zdravniki zelo veliko delali in bili ves čas na voljo. Kot mlad zdravnik si imel pred sabo dolgotrajno usposabljanje. V ZDA so ga zdaj omejili na 80 ur na teden.

Prav slišim? 80 ur na teden?

Ja, osem nič. Včasih je bilo 100 ur, potem pa so pred desetimi leti to obveznost zmanjšali na 80 ur. V ZDA traja veliko dlje, da postaneš zdravnik. V Evropi je ta številka 46 ur na teden. To je veliko premalo. Mladi zdravniki v ZDA trenirajo skoraj dvakrat več od kolegov v Evropi. Zato razvijejo bolj poglobljeno znanje. Previdni moramo biti, če želimo naslednjo generacijo ustrezno izobraziti. Medicina ni služba, to je predanost, zato moramo poskrbeti za to, da dobro izobrazimo zdravnike za prihodnost.

Ko govoriva o avtoriteti in spoštovanju, pa bi rekel, da se zdravniški poklic spreminja. Ni več takšne predanosti, kot smo jo čutili včasih, ko so bili zdravniki non-stop na voljo ljudem. Spremenil se je odnos med bolnikom in zdravnikom, še vedno je dober, a ne tako trden kot prej. Mladi zdravniki tudi niso več pripravljeni vlagati toliko truda, kot je bilo to običajno včasih.

Zakaj ste izbrali ta poklic?

Medicina zame nikoli ni bila služba. Opravljati delo zdravnika sem vedno razumel kot privilegij. V veliko čast si štejem, da so mi ljudje pripravljeni zaupati svoje življenje.

Vaša kariera je razpeta med Veliko Britanijo in ZDA. Lahko primerjate ta dva zdravstvena sistema, kateri je boljši z vidika bolnikov in z vidika zdravnikov?

To je zelo zanimivo vprašanje, odgovor pa zelo zapleten. ZDA imajo najboljše zdravstvo na svetu, ni pa vsem enako dostopno. So področja, ki so vrhunska, a tudi takšna, ki so zelo podhranjena. Če govorim na splošno, v Veliki Britaniji takšne odličnosti ni, so pa zato storitve bolj dostopne. Mislim, da dobiš, kar plačaš.

Kako pa vašo zasedenost razume družina?

Večji del svoje kariere sem delal sedem dni na teden. Zdaj je veliko lažje, več imam sicer administrativnega dela, še vedno veliko raziskujem, še vedno sem tudi dejaven v kirurgiji, a delam manj, kot sem pred petimi ali desetimi leti. Zdaj lahko prispevam družbi na drugačen način. Zdravnika sta postala tudi dva od mojih otrok, na kar sem zelo ponosen. To pomeni, da sem vendarle nekaj delal prav.

Kaj bo naslednja velika stvar na področju kirurgije srca?

Imeli bomo umetne srčne sisteme, večji del operacij bo minimalno invaziven. Le redkim bolnikom bomo zaradi takih operacij rezali ves prsni del. Veliko operacij bo narejenih prek arterij in ven, zato ljudjem ne bo treba tako dolgo ostajati v bolnišnici. Rehabilitacija bo hitrejša. Tretjo veliko spremembo pa bodo prinesle podobe oz. posnetki. Na neki način radiologija, različne vrste skenerjev, ki bodo dali natančnejše odgovore, kaj je problem, in pomagali pri postavljanju diagnoze. Ob pomoči digitalne tehnologije se bo dalo programirati robotski računalnik, s katerim bomo lahko opravili mnogo operacij. Veliko več bo robotike, ki jo bodo nadzorovali zdravniki, specialisti za razbiranje informacij s posnetkov, kar bo privedlo do boljšega zdravljenja obolelosti srca.

Nataša Briški

 

Opomba: “Intervju je bil izvirno objavljen v reviji pHARMONIA, namenjeni zdravnikom, zobozdravnikom in farmacevtom v Sloveniji. Revijo štirikrat na leto izda Sonara d.o.o.”

 

Več od Metina lista

Bo narod obstal, če ne bo bral?

Avtorica: Gea Česnik, lastnica Založbe Alba 2000. Pod psevdonimom Gaja Ross je objavila več...
Beri dalje