Noben oštir naj prek devete ure žlamparjem ne daje vina!

Pogled na današnji Čevljarski most s Trančo, kjer je še do poznega 18. stoletja, ko je stokanje vendarle postalo preveč moteče, stala mesta ječa ali kar kaznilnica; razglednica, okoli 1900.

Slovenci smo imeli vselej prav poseben odnos do naših krčem in Ljubljančani niso bili skozi zgodovino nobena izjema. Stvar je šla sčasoma tako daleč, da je (če ne gre zlepa, pa zgrda) deželni zbor meščanom Ljubljane že davnega leta 1518 prepovedal prepogosto zahajanje v njih, pod kaznijo treh dni v sramotilni kletki pred mestno hišo. Kako uspešna je bila grožnja, težko rečemo; a morda nam nekaj o tem lahko pove odredba ljubljanskega župana slabega pol stoletja kasneje. Tedaj je županoval Blaž Zamrl (Samerl), ki je med leti 1559 in 1576 to funkcijo opravljal večkrat, poprej pa je deloval kot trgovec, notranji svetnik in sodnik.

Prospekt der Haupt-Stadt Laybach in Herzogthum Crain, Alois Sommer, 18. stoletje.
1.Prospekt der Haupt-Stadt Laybach in Herzogthum Crain, Alois Sommer, 18. stoletje.
Najstarejša veduta Ljubljane, iz leta 1639. Označeno: 1 - Stolnica, 2 - Grad, 3 - Kapucinski samostan, 4 - Križanke.
Najstarejša veduta Ljubljane, iz leta 1639. Označeno: 1 – Stolnica, 2 – Grad, 3 – Kapucinski samostan, 4 – Križanke.

Odredba ljubljanskega župana (1562)

1. Vsak meščan se mora v svoji hiši povsem vzdržati vsakega preklinjanja in nagnusnega sramotenja Boga, niti tega ne sme spregledati svojim otrokom in svojim poslom ali jim to dovoliti.

2. Noben oštir ali gostivnik naj v hiši prek devete ure pivcem in postopaškim žlamparjem ne daje vina, še manj naj jim dovoli igrati; tudi naj ne bo zraven, ko posedajo, ampak naj bo vsega tega s tem konec.

3. Obenem naj po deveti uri nihče ne pohaja po mestu z brenkanjem na lutnjo ali citre ali s piskanjem ali čem drugim neprimernim, niti naj na ulici ne prepreva, uka ali kriči ali počne kaj podobnega; kogar bodo pri tem zalotili, bo kaznovan kakor mu gre.

Breg konec 18. stoletja. 1 - Gostilna Zlata Ladja, 2 - sv. Lavrencij, 3 - Bistrski dvorec, 4 - hiša baronov Erbergov, 5 - hiša Žige Zoisa, 6 - carinarna, 7 - pristanišče.
Breg konec 18. stoletja. 1 – Gostilna Zlata Ladja, 2 – sv. Lavrencij, 3 – Bistrski dvorec, 4 – hiša baronov Erbergov, 5 – hiša Žige Zoisa, 6 – carinarna, 7 – pristanišče.
Staro mestno jedro okoli današnjega Levstikovega trga s cerkvijo sv. Jakoba in jezuitskim samostanom, druga polovica 17. stoletja.
Staro mestno jedro okoli današnjega Levstikovega trga s cerkvijo sv. Jakoba in jezuitskim samostanom, druga polovica 17. stoletja.

4. Prav tako s tem naročamo in resno zapovedujemo, da omenjenim gostivnikom in krčmam, ki sprejemajo goste, da nikomur, ne tujcem ne meščanom, rokodelcem ali drugim mladcem ne dajejo pred službo božjo ne juhe ne vermuta ne drugega vina.

5. Oštirjem, gostivnikom, vinotočem, ki sprejemajo goste, s tem po njihovi meščanski dolžnosti naročamo, jim zapovedujemo in jih obvezujemo, da vsak od njih tako pogosto in ob katerem koli času, ko sprejme pri sebi gosta na nočišče, od tiste ure, ko ta povpraša, to takoj naznanijo županu, da bo oblast vsak hip o tem obveščena… Tudi s tem obvezujemo vse meščane, da ne sprejemajo in ne zadržujejo v svoji hiši nobenih fantov niti drugih oseb, ki prihajajo sem ali domov iz tujih krajev, nikar da imajo z njimi kaj skupnega ali jih uporabijo za kakšna dela.

Itam, tisti meščani, ki so nedavno tega dobili na posodo sulico za nastop, naj jo gospodu sodniku nemudoma vrnejo. Tudi zapovedujemo meščanom, da mora vsak vselej nositi puško s seboj. Te naredbe naj četrtinski mojstri znotraj in zunaj mesta sporoče od hiše do hiše, jih primerno oznanijo in zabičajo, tudi vsakemu zapovedo poslušnost, da se bodo vsi, ki jih to zadeva, vedeli po tem ravnati in se obvarovati škode.

Ribji trg, razglednica, okoli 1900.
Ribji trg, razglednica, okoli 1900.
Pogled na današnji Čevljarski most s Trančo, kjer je še do poznega 18. stoletja, ko je stokanje vendarle postalo preveč moteče, stala mesta ječa ali kar kaznilnica; razglednica, okoli 1900.
Pogled na današnji Čevljarski most s Trančo, kjer je še do poznega 18. stoletja, ko je stokanje vendarle postalo preveč moteče, stala mesta ječa ali kar kaznilnica; razglednica, okoli 1900.

V istem letu kot odredba se je zgodil še en pripetljaj – nepovezan, četudi ne povsem nesorodnega značaja. O njem je v Katektizmu z dvejma izlagama leta 1575 takole pisal nihče drug kot Primož Trubar, ki se je prav v času Zamrlovega županovanja začasno vrnil iz izgnanstva: “V tim 1562 leitu, sem Vlublani vti Poshoui hyshi bil. Sa Poshouo hisho pruti vodi od sade ie eniga Messaria hisha, v ti isti so bile duei deikli, te so vkupe gouorile, de sem iest smuio drushino slishal, Ta Curbin Primosh shnega tovarishi Pridigue, De Deuiza Maria ie ena C… bila. Natu sem nima odgouuril, O Vi C…, koku vi smeite nesramnu lagati, Inu sem nima sto tranzho pritil.”

Vodnikov trg in frančiškanski samostan na grafiki iz druge polovice 17. stoletja, na kateri vidimo tudi mestno obzidje, ki je tu potekalo ob Ljubljanici.
Vodnikov trg in frančiškanski samostan na grafiki iz druge polovice 17. stoletja, na kateri vidimo tudi mestno obzidje, ki je tu potekalo ob Ljubljanici.

O resnosti tovrstnih klevet pa priča zapis iz sodnjiskih protokolov iz leta 1551, ki je prav tako povezan z imenom Zamrl. V svojem delu Ljubljanski meščanje (1886) ga povzame Ivan Vrhovec: “Pri neki procesiji, ki je šla v cerkev očetov frančiškanov, stoječi na mestu sedanje gimnazije, izrazil se je neki stavbinski mojster, razžaljivo o vsem mestnem zboru. A slišal ga je nekdo, in to razžaljenje po mestu raztrosil, kar je prišlo naposled do ušes tudi gospodom svetovalcem. Poklicali so pričo predsé naj pové, kaj je slišal. Ta je dejal, da je govoril toženi stavbinski mojster ž njim dolgo in mnogo v laškem jeziku, potem pa pristavil slovenski: »Kaj me je bilo treba sem v Ljubljano, kjer volijo norce in mojstre-skaze za svetovalce, ki ne morejo dostojno opravljati svojih služeb in ne ukrepati tega, kar je treba. Sam zlodej je pripeljal človeka tu sem. In čemu jih je treba toliko? Ko bi sedela v mestnem svétu dva, trije ali štirje, mesto bi bilo za par tisočakov v letu na boljšem.« Dva svetovalca imenoval je celo naravnost, gospoda Samerlo in mestnega pisárja.

Po ti izpovedbi so poklicali še neko drugo pričo. Urbana Maurerja, in mu povédali, kar je pravil prvi. Maurer ni bil v svoji izpovedbi tako odločen, omahoval je ter dejal, da ni vsega slišal, in še tistega, kar je slišal, ne si vsega zapomnil. Toliko se je pa vedel spominjati, da je imel zatoženi stavbinski mojster gospoda Samerlo in mestnega pisarja v ustih. Na kaj pak je njegovo zabavljanje letelo, ni vedel povedati, ker je dejal stavbinski mojster samo, da morajo gospodje svetovalci tako plesati, kakor jim mestni pisar gode; kajti on vodi mesto in je več kakor župan in sodnik skupaj. Ko poslednja dva to čujeta, vstaneta ter prosita zbrane gospode, naj stopijo tacim besedam krepko nasproti, kajti razžaljene niso samo posamnične osebe, ampak ves mestni zastop. Le-tá je seveda sklenil, vtekniti stavbinskega mojstra v ječo.”

Pripravil in uredil: Žiga Cerkvenik

Vir: fotografije hrani Kartografska in slikovna zbirka NUK, dodaten vir na tej povezavi.

Najstarejša ohranjena prisega ljubljanskih meščanov iz leta 1599.
Najstarejša ohranjena prisega ljubljanskih meščanov iz leta 1599.

 

Poshova ali Polževa hiša na današnjem Ribjem trgu 2, najstarejša datirana hiša v Ljubljani. Njen lastnik Volbenk Posh je bil bogat trgovec in nekaj let tudi župan mesta.
Poshova ali Polževa hiša na današnjem Ribjem trgu 2, najstarejša datirana hiša v Ljubljani. Njen lastnik Volbenk Posh je bil bogat trgovec in nekaj let tudi župan mesta.

 

Več od Žiga Cerkvenik

Emil Korytko, Goldenstein in slovenske narodne noše

Leta 1837 so avstrijske oblasti razmeroma nepomembnega, a politično nekoliko preveč angažiranega...
Beri dalje