O obveznosti (kazenskega) pregona sovražnega govora

hate speech
Foto: Mika Baumeister via Unsplash.

Po dolgoletnih kritikah s strani dela strokovne javnosti zoper tožilsko prakso nepreganjanja sovražnega govora in podobno restriktivne sodne prakse slovenskih sodišč, je lani poleti Vrhovno sodišče presekalo gordijski vozel in postavilo nove standarde za presojo sovražnega govora. Do omenjene odločitve Vrhovnega sodišča je namreč veljalo, da 297. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), ki ureja materijo sovražnega govora, zahteva ne zgolj, da nekdo z grožnjami, zmerjanjem, ali žalitvami javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ampak zahteva tudi, da se takšen govor materializira v ogrozitvi ali dejanskemu motenju javnega reda in miru. Poenostavljeno, sovražni govor ni bil kazniv sam po sebi, ampak je bil kazniv le, če je hkrati tudi neposredno ogrožal ali kršil javni red in mir.

Vrhovno sodišče je takšno razlago inkriminacije sovražnega govora označilo za napačno. Če pride do razpihovanja ali spodbujanja sovraštva, nasilja, ali nestrpnosti (sovražnega govora) z grožnjami, zmerjanjem ali žalitvami, ni več potrebno, da je javni red in mir neposredno ogrožen – zadošča že, da bi sovražni govor lahko imel vpliv na javni red in mir. To najbolj(e) plastično predstavi Nataša Pirc Musar: sovražni govor ne rabi privesti do prelivanja krvi. Dovolj je že, da ostane pri sovražnih besedah, ki k temu pozivajo.

Odločitev Vrhovnega sodišča, ki je s tem dejansko olajšala pregon sovražnega govora, je v delu javnosti, tudi strokovne, naletela na odpor. Prof. Matej Avbelj, na primer, jo je označil za »čigumi sovražni govor.« In čeravno je njegova kritika zoper šibko obrazložitev Vrhovnega sodišča upravičena, taisto ne velja za kritiko posledic odločitve, tj. širjenja prostora za pregon sovražnega govora. Evropski standardi namreč kazenski pregon najhujših primerov sovražnega govora državam članicam Sveta Evrope ne zgolj dopuščajo, ampak ga od njih tudi zahtevajo.

Sovražni govor zoper LGBT skupnost: Beizaras in Levickas proti Litvi

Nedavna odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Beizaras in Levickas proti Litvi lepo ponazarja vsebino teh standardov. Zgodba se je začela, ko je Levickas, 19-letni študent teologije, na svojem Facebook profilu objavil fotografijo, na kateri se poljublja s svojim partnerjem Beizarasom, 18-letnim dijakom. Fotografija je kmalu postala viralna in pod njo se je zvrstilo več kot 800 komentarjev, večina izmed njih izrazito sovražnih in grozečih zoper pritožnika in LGBT skupnost nasplošno:

“Ta pedra sta mi sfukala kosilo; če bi lahko, bi postelil čisto vse;”

“Gamad! V plinsko celico z obema;”

“Prokleti pedri – scvrite se v peklu, smeti;”

“Požgite pedre, prekleto;”

“Jebite se – prekleto, ubijte se, pedri;”

“Hej pedrčka, kupim vama medene tedne na pokopališču.”

Najbolj ekstremne komentarje sta najstnika, s pomočjo litvanske nevladne LGBT organizacije, posredovala na državno tožilstvo, od katerega sta zahtevala uvedbo kazenskega pregona zoper avtorje sovražnih komentarjev. Državni tožilec je zahtevo za pregon zavrnil, s to odločitvijo pa so se kasneje strinjala tudi vsa nacionalna litvanska sodišča. Zaradi opustitve kazenskega pregona s strani litvanskih oblasti sta zatem Beizaras in Levickas sprožila postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu. Zatrjevala sta, da bi domače oblasti morale sprožiti kazenski postopek zoper avtorje najbolj ekstremnih komentarjev in da je bila opustitev pregona pogojena z diskriminatornim odnosom nacionalnih oblasti do njiju kot člana LGBT skupnosti.

ESČP je njuni pritožbi ugodilo. Odločilo je, da so litvanske oblasti s svojo pasivnostjo kršile pravico do učinkovitega pravnega sredstva in prepoved diskriminacije v povezavi s pravico do zasebnega življenja. Litvanske oblasti so namreč objavo fotografije na Facebooku označile kot “ekscentrično” ravnanje, ki “ne pripomore k družbeni koheziji in promociji strpnosti.” Litvanska sodišča so menila tudi, da bi bilo bolje, če bi pritožnika takšno sliko delila zgolj z “enako mislečimi ljudmi”, češ da “večina litvanske družbe zelo ceni tradicionalne družinske vrednote”, ki pa niso skladne s sprejemanjem homoseksualnosti. Na podlagi takšnih izjav je strasbourško sodišče zaključilo, da so litvanski organi opustili pregon sovražnih komentatorjev zaradi lastnih diskriminatornih stališč, polnih predsodkov do LGBT skupnosti.

Evropski standardi glede pregona sovražnega govora

Še bolj pomembna za slovenski (in širši) kontekst kot specifičnost diskriminatornega odnosa litvanskih organov pa so bolj splošna stališča do pregona sovražnega govora, ki jih je zavzelo Evropsko sodišče v zadevi Beizaras in Levickas.

Sodišče je zapisalo, da vsekakor drži, da je kazenski pregon posameznikov zaradi najbolj resnih primerov spodbujanja k sovraštvu lahko le zadnja rešitev – t.i. ultima ratio. Vendar to ne pomeni, da kazenski pregon zaradi sovražnega govora ni nikoli dovoljen. Nasprotno, učinkoviti kazenskopravni ukrepi s strani oblasti so potrebni, kadar gre za neposredne verbalne napade in fizične grožnje, motivirane na predsodkih. Samo kazenskopravni mehanizmi lahko namreč učinkovito odvračajo od takšnih dejanj.

Bistvenega pomena je stališče Evropskega sodišča, da seveda vsak primer sovražnega govora ne terja kazenskega pregona in sankcij, vendar najbolj ekstremni primeri spodbujanja sovraštva kazenskopravno ukrepanje nedvomno terjajo. Zelo pomembno za kontekst slovenske debate o stališču Vrhovnega sodišča je tudi, da ESČP pojasni, da najbolj ekstremni primeri spodbujanja sovraštva ne nujno pomenijo pozivov k nasilju, kaj šele nasilja samega. Že žaljivi napadi na osebe ali skupine oseb lahko zadostujejo, da učinkovit boj proti sovražnemu govoru pretehta svobodo izražanja.

Povedano jedrnato: države imajo obveznost kazensko preganjati tiste najbolj ekstremne primere sovražnega govora, ki vključujejo tudi žaljive napade na osebe ali skupine oseb. Na specifičen pomen tega je ESČP namignilo tudi v litvanskem primeru, kjer se je strinjalo z Levickasom, da če sovražni komentarji na njegovi Facebook strani ne pomenijo spodbujanja k sovraštvu in nasilju, potem si je težko predstavljati, kakšni komentarji bi.

Neznosna lahkost pasivnosti

Čeprav je gledanje zviška na države vzhodno od nas globoko zakoreninjeno v našo kolektivno podzavest in jezik – pomislimo le, kako se upiramo kakršni koli klasifikaciji, ki nas uvršča pod vzhodno in ne srednjo Evropo, ali pa izrazov »kaki Čeh si« – pa vzporednicam med sovražnim odzivom litvanske javnosti in podobnim primerom razpihovanja sovraštva na domači grudi ne moremo pobegniti. Prav tako ne moremo pobegniti vzporednicam med pomanjkanjem odziva s strani državnega tožilstva v Litvi in pri nas. Kljub jasnim evropskim standardom, ki v najbolj ekstremnih primerih spodbujanja sovraštva zahtevajo kazenski pregon, je državno tožilstvo pri nas vse prepogosto nemo.

Zaskrbljujoče pa je, da s prihodom nove koalicije, katere člani že predolgo in vztrajno nižajo raven javne razprave ter normalizirajo sovraštvo, prihodnost izgleda še bolj polna sovražnega govora in nadaljnje normalizacije podlega ter intelektualno degradiranega javnega diskurza. V takšnem družbenem ozračju, in ob vztrajni pasivnosti državnega tožilstva, pa je zgolj vprašanje časa, kdaj bo, tako kot Litva, tudi Slovenija dobila svojo lekcijo iz Strasbourga.