Naslov morda spominja na zgodbe iz Dekamerona, a ne slučajno. V dneh, ko smo morali hočeš – nočeš tičati vsak v svoji občini, sem se pogosto počutila, kot da sem zaprta med štiri stene, podobno kot tistih deset mladih, ki so si v času strašne kuge v 14. stoletju krajšali čas s pripovedovanjem zgodb. Samo, da jaz nisem imela družbe desetih prijateljev in sem namesto zanimivih ljubezenskih dogodivščin poslušala »zgodbe« o Covidu-19, ki so jih pripovedovali na tiskovnih konferencah in v informativnih oddajah. Poleg novih prepovedi so me zanimale predvsem komunikacijske plati sporočil.
Najbolj sem bila pozorna na razmerje med pohvalami in grajami. Za obe sicer veljajo določena načela, a imata zelo različen učinek na motivacijo. Ob pohvali smo ponosni na svoje delo, vemo, da so tudi drugi opazili naše delo. Prav nasprotno pa graja v nas vzbuja negativne občutke, sčasoma si tako malo zaupamo, da ne znamo oziroma ne zmoremo opravljati stvari, ki se mnogim zdijo samoumevne. Veliko tega sem proučevala pri svojem delu v izobraževanju, kjer se že dolga leta večina učiteljev ukvarja s tem, kako bi (bolj) motivirali učence in dijake.
Pohvala je torej odlična motivacijska strategija, a ne pohvala kar tako. Res je, da smo v nekem obdobju v šolstvu z njimi pretiravali, saj smo učence v osnovni šoli hvalili za vsako malenkost in bili ob tem prepričani, da bodo tako bolje napredovali.
Dejansko pa moramo biti tudi pri izrekanju pohvale dovolj pozorni na to, kako doseže svoj motivacijski namen. Pohvalimo vedenje, dejanje in rezultate, ne pa zgolj ali predvsem osebnosti in značaja. Še več, hvale, ki se nanašajo samo na značaj ali osebnost, psihologinja Carol Dweck povezuje s fiksno miselno naravnanostjo. To pa pomeni, da so ljudje, ki dobivajo le tovrstne povratne informacije, hitro zadovoljni sami s seboj, zato niti ne potrebujejo ali želijo novih izzivov. Pohvale naj bodo torej čim natančnejše, a tudi pogoste. Ko vemo, da nas nadrejeni in sodelavci cenijo, bolje delamo in smo bolj predani svoji organizaciji.
Čeprav je kritika oziroma graja lahko konstruktivna povratna informacija, namenjena izboljševanju nezaželenega ravnanja, pa jo le redko sprejmemo kot tako. V nas zbuja različna čustva, kot so strah, negotovost, celo jezo. Zato je izjemno pomembno, kako jo izrečemo. Odnosni vidik pri graji torej pogosto prevlada nad vsebinskim. Tudi tu velja, da se mora nanašati na točno določeno vedenje, in ne na osebnost.
Ampak osrednji namen mojega tokratnega prispevka ni poučevati bralce o komuniciranju. Opozoriti želim na razmerje med grajo in pohvalo. Ne mislim zgolj količinsko, ampak tudi vsebinsko in odnosno. Težke, po vsebini celo katastrofične graje, počasi najedajo naše zaupanje vase. Ko se jim pridruži še omalovaževalen odnos do prejemnika takih sporočil, se nam zgodi naučena nemoč. Poenostavljeno povedano, gre za to, da se nekdo lahko zelo trudi, vendar brez uspeha in s tem brez pohvale. Nasprotno, vse pogosteje naleti na grajo oziroma kritiko. Ko se zaradi takih izkušenj bojimo porazov, postajamo vedno bolj pasivni, saj se jim le tako lahko izognemo. Verjetno ni treba posebej poudariti, da s tem ne zaviramo le lastne aktivnosti, pač pa tudi svoje kompetence in talente. Zato raje sledimo navodilom in verjamemo, da lahko drugi odločajo namesto nas.
V času Covid-19 sem si zlomila roko. Na enem od sprehodov me je naključni znanec ob pogledu na mavec vljudnostno vprašal po počutju. »Kar gre,« sem odgovorila. Pohvalil me je, kako dobro skrbim za to, da mi roka ne oteka, a v isti sapi dodal: »Ampak hudo se začne šele tedaj, ko boš odstranila mavec.« V komunikaciji »da, ampak…« preprosto pomeni, da zanikamo vse, kar smo povedali prej. Ko sem slišala nekaj podobnega še od soseda, sta me obšla strah in tesnoba. Kljub mojemu dokaj dobremu poznavanju teorije se je v meni vzbudila naučena nemoč. Prav po šolsko: veliko truda za nič, črna napoved prihodnosti, pohvala z dodatkom »ampak.« Kaj šele, če bi mi taka sporočila dajal zdravnik!
Zdaj pa premislimo, koliko pohval in graj smo doživeli v času epidemije. Prepovedi so kar deževale, število potencialnih žrtev bi iz ust odgovornih lahko raslo eksponentno, zato so nas grajali za vsak, še tako banalen odmik od navodil. Roko na srce, tudi zahvalili so se nam, a so bile pohvale redke in dostikrat pospremljene z: »Da, ampak…« In ker so ta sporočila prihajala od ljudi, ki so strokovnjaki in nosilci oblasti, se ne čudim, da se je v ljudeh naselil strah in da so po načelu naučene nemoči mnogi postali samo še ubogljivi državljani, ki niso več zaupali niti lastni zdravi pameti. In naj mi nihče ne reče, da je bil tak način komuniciranja z nami zgolj naključen.