O (pravni) odgovornosti – za oblastno odločanje

(foto: Couleur via Pixabay)

Odgovornost ni samo beseda. To je tudi koncept, nadvsem pa je elementarna človeška drža v najširšem pomenu besede. Je ena izmed možnih – ne pa tudi nujnih – etičnih drž. Nedvomno so med ljudmi – tudi med pravniki – nezanemarljive razlike prav pri razumevanju te besede, tega koncepta, a tudi (in še kako) človeškega zadržanja kot načina življenja – v pomenu odgovornosti. Pa se lahko glede dokaj zahtevnega pomenskega razumevanja v zvezi z odgovornostjo razumemo in sporazumemo?

Pomembno je, kako razumemo, ocenjujemo in uresničujemo odgovornost pri uresničevanju katerekoli, ne le pravniške družbene vloge, skozi različne poklice in na različnih položajih. To se zdi npr. za pravnike še pomembnejše, ker je ta poklic na neki način priviligiran, a hkrati tudi zelo odgovoren. Pravo je namreč nekaj, kar je v neposredni in trajni zvezi s pogoji, kriteriji in merili kakovostnega življenja vsakega posameznika in posameznice. V jedru tega poklica in poklicanosti je prav ideja prava, kot ena izmed temeljnih človeških vrednot in vrlin.

Toda, to kar je pravo, niti slučajno ni isto kot tisto, kar je pravičnost. In prav pravniki so v najtesnejši povezanosti z institucionaliziranim in sistemiziranim približkom pravičnosti, t.j. z zakonitostjo. In prav zakonitost JE zadeva prava, ne pa tudi pravičnosti, saj to dvoje nikakor ni Eno in isto.

S takšnim privilegijem – in enormnimi odgovornostmi torej – pravniki enostavno morajo prevzeti tudi tisto vrsto (gr. eidos, ne pa morebiti genos) odgovornosti v smislu aktivne pozornosti in trajne poklicne (širše dejavnostne) skrbi tudi za teoretično in praktično neprekinjenost povezave med pravom in politiko, med etiko in pravom, med starodavnim gršim in rimskim načinom življenja, med aristotelovsko etiko in politiko na eni strani in med rimsko pravnostjo in družbenostjo na drugi strani, med politično enakostjo in pravno enakopravnostjo, med svobodo posameznika kot moralne osebe v sodobni družbi (rimskopravno) in njegovo politično identiteto kot enakovrednega in svobodnega člana politične skupnosti (aristotelovsko). Vse to so sila zahtevne ne le besedne in konceptualne reči, pač pa nekaj, kar zlahka postanejo stvari krivičnosti, tudi tiste v nebo vpijoče, kot so to položaji ljudi v družbi danes. Nadvse pa je možnost razlikovanja (in upoštevanja) vsega naštetega tisto, kar se še kako tiče tudi »našega« načina življenja. Tako tega, kaj – nadvse pa KDO – smo, kot tudi tistega, kar počnemo; pogostokrat celo na račun drugih, neštetih drugih. Tudi v tem smislu so ne le odgovornosti pravnikov, pač pa tudi naše odgovornosti naravnost enormne. Veliko vprašanje je, ali se jih sploh zavedamo.

Zdi se, da se premalo pogovarjamo tudi o zvezi o tako krucialnih razlikah, kot so tiste med moralo in pravom, med legalnostjo in legitimnostjo, med formo in vsebino, med odločevalskimi pristojnostmi in upravičevanjem pravno zevezujočih odločitev. In tukaj je govora prav o tej in o takšni odgovornosti: o odgovornosti razumeti besede, koncepte, nadvse pa življenjska zadržanja in načine življenja, ki bistveno določajo pravniško in drugo primerljivo družbeno vlogo. Slednja, poklicna in skozi-vedo določena družbena vloga nikakor ni zgolj nekaj takega, kar npr. poteka v »našem delovnem času« in se po tem, ko se »delovni čas« izteče, varno odpravimo v svoje privatno življenje, kot da to ničesar skupnega nima z delom-poklicem-družbeno vlogo.

Skušamo torej spregovoriti o odgovornosti za razpravno mišljenje teh besed in konceptov ter življenjskih zadržanj (to pa je, četudi zgolj v približku, tisto, kar gre videti, misliti in razumeti kot dejavnostno »poslanstvo«)  v zvezi z  odgovornostjo za uresničevanje smotra (gr. telos) in cilja (gr. skopos) tistega, kar ti koncepti, te besede, te življenjske drže pomenijo, ali utegnejo pomeniti. Ti koncepti in takšne razprave o teh konceptih pa znatno presegajo pomen, vsebino in smoter gole formalistične zakonitosti in legalističnega zakonizma. Prav ti koncepti so bistvo prava, ne pa morebiti le njegova opomba pod črto, ali statistično spregledljiva sled nečesa, kar bi bilo pravu v smislu »vladavine prava« tuje.

Zavedanje in uresničevanje takšne družbene in poklicne odgovornosti se zdi še toliko pomembnejše v teh časih, ko družbeno dejanskost bolj kot karkoli drugega opredeljuje umanjkanje celo morale (kaj šele etike, saj to dvoje ni isto!) iz prava in surovo obračunavanje antipolitike z moralo, pa tudi popolna ekskomunikacija česar koli povezanega z etiko in etičnim delovanjem. Gre za nekaj takega kot je izvotljenje etike, njeno razvrednotenje in redukcija na golo besedo in politikansko parolo, za prazno govoričenje z namenom vnaprejšnjega opravičevanja kakršnega koli dejanja (vključno z ne-dejanji, celo kaznivimi, seveda). Ali pa, v najboljšem primeru, skrivenčenje etike v pomenu redukcije na nekakšno tehniko prava: torej z zapisovanjem votlih etičnih načel (ki s tem postanejo votlo moraliziranje) v pravne določbe in določanjem sankcij za njihove kršitve.

S takšnim početjem pa ne krepimo tistega, kar bi bilo možno ohlapno opredeliti kot »etično avtoriteto prava«. Prav nasprotno, z vdorom pravne tehnike v etiko, ali še več, z NADOMESTITVIJO ETIKE s pravno-formalnim tehniziranjem in tehnikalijami, naravnost onemogočamo avtonomijo etike! Hkrati pa vidno preobremenjujemo pravo in preobremenjujemo samo življenje s pravom, ki s tem postane formalizirano in stehnizirano, prazno, pravičniško-prazno govoričenje, ki je tik na tem, da popolnoma izgubi kakršno koli veljavo, kaj šele avtoriteto in legitimnost, v danih družbenih okoliščinah post-moderne družbenosti.

Zdi se očitno, da živimo v družbi nemišljenja, neetike in antipolitike, kjer je POSTALO DOVOLJENO VSE, KAR NI IZRECNO PREPOVEDANO! To pa se nam mora nujno zdeti vsaj zaskrbljujoče, če ne že alarmantno.

Prvič zato, ker se tako redefinira družbena funkcija prava v njegovo logično nasprotje (negacijsko): kajti ničemur, kar ni izrecno zapisano s tehniko prava, se ne priznava več obstoja in vse, kar želi biti prepoznano kot obstoječe, mora biti zabeleženo s tehniko prava (zakodirano). In drugič zato, ker se s tem pravu kot orodju v funkciji dobrega življenja dobrih ljudi (kontradiktorno) namenja naloga, ki mu ne ustreza in ki mu v jedru zanika izvorni smoter: namreč, pravo, ki se mora pojaviti tam, kjer je to nujno potrebno, je postalo nujna potreba, ki se mora pojavljati povsod, s tem pa je dejansko postalo ovira dobrega življenja in vzgoje dobrih ljudi. Dobesedno se dogaja, da vkleščamo celokupno življenje v votle pravniške okvirje, ki ga torej življenje samo, da dobrega življenja pri tem niti ne omenjamo) dobesedno križamo na domnevno vse-odrešujočem križu prava, ohranjajoč le še moraliziranje (onstran etike) o njem.

Ob takšnih družbenih dejstvih, ob tolikšnem umanjkanju etike in v takšnih antipolitičnih okoliščinah pa je prav družbena vloga odločevalskih upravnih organov in sodstva še toliko večja. Naraščajoča je in toliko bolj odgovorna, peza za nastalo situacijo pa – v veliki meri – pade tudi na naša pleča. Predvsem, ko pravno zavezujoče oblastne odločitve zadevajo ustavni koncept in pravno materijo socialne države in temeljnih ustavnih pravic s socialnim značajem. Res si ne bi smeli zatiskati oči in res nam ne bi smelo biti niti za trenutek malo mar, kaj se dogaja s temeljnimi pravicami in svoboščinami, ali glede tega, kar se dogaja z njimi. Z vsemi temeljnimi pravicami in svoboščinami, ne le s temeljnimi ustavnim načeli in koncepti. Prerez pravnih in političnih praks nam očitno odstira nenehno zniževanje celo že doseženih standardov in ravni pravne zaščite teh pravic in temeljnih ustavnih načel. Število njihovih dnevnih kršitev je nepregledno. Tudi število osupljivih, očitnih, pravno nevzdržnih in umno neznosnih kršitev. Zdi se tudi, da ne le ni otipljivega napredka pri razumevanje vsebine in razlagalnih razsežnosti temeljnih pravic in svoboščin, ampak je nerazumevanje te materije vse večje.

Osupljivo je poslušati pravno deplasirane komentarje političnih strank, ki odražajo nepripravljenost ali nezmožnost razumeti pravno, politično in etično abecedo (ne govorimo o zahtevnih rečeh, pač pa zgolj o ABECEDI) glede polja pravne zaščite temeljnih ustavnih pravic in svoboščin. Iritirajoče je neprestano odgovarjati na enaka novinarska vprašanja o istih in domnevnih pravnih dilemah. Nemotivacijsko je prebirati nadvse podobna pravna besedila o istih temeljnih pravnih tematikah. Itd.

To dogajanje in stanje je poseben izziv za sodstvo.  In ta izziv je paradoksalen. Na eni strani mora tudi sodstvo obravnavati ena in ista, enaka, ali vsaj na las podobna pravna vprašanja glede pravic in svoboščin. Na drugi strani pa postajajo sodne odločitve o minimalnih standardih pravne zaščite pravic in svoboščin, ali o tistih vprašanjih prava, ki se danes ne bi smela več javno postavljati kot to – torej kot vprašanja prava, vse bolj pomembne. Tu torej lahko prepoznamo paradoks: tisto, kar bi moralo biti že dobro znano, utrjeno in celo samoumevno, ko gre za temeljne človekove in ustavne pravice in svoboščine in ta temeljne ustavne koncepte, je v svojem temelju ali jedru vse bolj ogroženo, ta ogroženost pa gre do te mere, da mora tudi sodstvo vse bolj skrbeti za tisto, kar bi moralo biti že zdavnaj in dodobra znano, utrjeno in samoumevno, pa je namesto tega vse bolj ogroženo.

Veliko je pomembnih sodnih precedensov, ki pomenijo dostojno in odgovorno sodniško zaščito temeljnih postulatov vladavine prava in pravne civilizacije v okvirih pravne, socialne in demokratične države. Kljub temu in na drugi strani pa ne gre biti ravnodušen do hkratne odvisnosti pravne države, socialne države in ustavne demokracije od tistih oblastnih odločitev, upravnih in sodnih, ki pa se nikdar ne bi smele zgoditi. Zato, ker niso le pravno nesporečene ali slabše od optimalnih, ampak zato, ker so pravno nevzdržne. V slovenskem pravnem sistemu obstajajo ne le uradniške, ampak tudi sodne odločitve, ki SO pravno nevzdržne.

Pri tem ne gre za tiste odločitve sodišč, ki se zdijo dvoumne. Ali na tiste, ki so pravno neprepričljive. Niti na tiste, ki se zdijo pravno nepravilne. Gre za tiste sodniške odločitve, ki SO PRAVNO ZMOTNE (vsebinsko), ki SO OČITNO  pravno zmotne, ki SO PRAVNO NEVZDRŽNE. Takšne torej, da jih ni mogoče opredeliti drugače, razen ob zavestni skepsi, zavestnem sprenevedanju, zanikanju odgovornosti, izmikanju oceni ipd. In trdim, da takšne sodne odločitve so, da obstajajo.

Seveda pravni sistem daje na voljo pravna orodja za instančno preverjanje in spodbijanje sodnih odločitev. In seveda je ob zatrjevanju kršitev ustavnih pravic ali svoboščin na voljo še pot na ustavno sodišče. In potem še možnost naslovitve pritožbe na ESČP. A kaj, ko se dogaja, da tudi pravno očitno zmotne in pravno očitno nevzdržne odločitve ostanejo takšne in kot takšne ostanejo v pravni veljavi kljub prehojeni poti oškodovane osebe čez vse sodne instance. Takšnih odločitev ni malo.

Zate je treba javno postaviti vprašanje, kaj storiti glede takšnih odločitev in z njimi? Tudi v smislu notranjega in zunanjega nadzora na uradniškim in sodniškim odločanjem, kadar so odločitve očitno pravno zmotne in nevzdržne? Soočenje s tem problemom je nujno. Seveda mora biti etično prepričljivo, pravno pravilno in poklicno dosledno. Pomeniti mora odgovorno in transparentno skrb za bolj prepričljivo in učinkovito uveljavljanje odgovornosti tistih odločevalcev, ki prepogosto ali očitno ne prispevajo k ugledu in avtoriteti javne uprave in sodstva.

O tem se je treba javno, osredotočeno in konstruktivno pogovarjati.

 

Avtorja: dr. Andraž Teršek in dr. Tonči Kuzmanič. 

 

Opomba: Besedilo je preurejeno in dopolnjeno besedilo člankov Andraž Teršek: Prav in pravO – morda pa je le slutiti nekaj boljšega, Objektiv, 29.10.2016;  Odgovornost med »pravnimi stališči« in »očitno pravno nevzdržnostjo«, Pravna praksa, št. 44/2016.

Več od Dr. Andraž Teršek

Ker je zame smrtna kazen samoumevno nesprejemljiva!

Po dogodkih v Turčiji, označenih kot poskus »državnega udara«, se je v...
Beri dalje