Ob »ostri kritiki« apostolskega nuncija v Vatikanu – Esej o verskih in državnih zadevah

Dr. Andraž Teršek pred cerkvijo v Brkinih (foto: osebni arhiv).

Zavedajoč se tveganja, ki ga prinaša pomenska odprtost izrazov in zato prepuščenost zapisanega različnim interpretacijam, tudi zlonamernim in nesramno izkrivljenim, bom zapisal, da me cerkev kot – oblastna – institucija – in zato kot pomemben izvor družbenega vpliva, moči – ne zanima. Močno pa me zanimajo vera, religija, teologija, veroslovje – kot filozofija, teorija (morale in etike), kot mišljenje svetovnih nazorov ipd. Ne zanimajo me cerkveni dostojanstveniki kot taki. Zanimajo pa me tudi ljudje na visokih položajih v hierarhičnih sistemih svetovnih religij kot misleci, učitelji, iskalci, aktivisti in javni komunikatorji. Pod pogojem, da komunicirajo kot strpni intelektualci, moralne osebnosti, ali celo kot izobraženci, ki se izražajo predvsem zato, da bi vzpodbudili samozavedanje, mišljenje, kritično presojo in bili posledično nagrajeni s možnostjo prevzeti vlogo tistega, ki – rad, strpno in potrpežljivo, pozorno in misleče – tudi posluša druge. Ne zanimajo me fanatični, nekritični, enosmerno gibljivi, avtomatizirano odzivni in nemisleči verniki. Močno pa me zanimajo ljudje kot osebnosti, ki zase trdijo, da so »verni«, zahajajo v verske objekte in ustanove, berejo in se pogovarjajo, mislijo in presojajo.

Zanimajo me ljudje kot čuteče, moralizirajoče in nazorsko misleče osebnosti, ne kot predstavniki institucij, še manj kot institucionalno podrejeni in nemisleči kimavci.

Od vsega pa me najbolj ne zanima praznoverje. Kot človek ga odločno in aktivno zavračam in črtim. Posebej, če je izogibno.

“ZA” ODPRTOST DUHA

Prebiram Sveto pismo. Ob njem poskušam samoprevpraševalno in generalno filozofsko razmišljati. Marsikdaj tudi poiskati del miselne in ustvarjalne inspiracije. Seveda tudi Koran. Berem njune filozofske razlage. Prav tako Tibetansko knjigo mrtvih, filozofske knjige o Budizmu, razlage kitajske in druge vzhodne filozofije ipd. Večkrat sem se že pogovarjal z versko šolanimi ljudmi in misleci, ki za podlago in okvir razmišljanja izrecno uporabljajo vero, verske nauke in verska berila. Nadvse pozitivne izkušnje, tudi z nekaj podaljšanimi trenutki miselne vznesenosti. Nekdanji ljubljanski nadškof je bil v tistem času edina oseba, ki se je za mojo, tedaj izdano in več osebam iz dnevne politike in pravniških poklicev poslano knjigo, zahvalila s pismom in povabilom na čaj. Na nedavnem koncertu Nicka Cavea v Ljubljani sem (kolikor vem) prvič glasno izrekel in javno zapisal, da se mi je izkušnja na Dogodku zdela božanska. Sodobno teorijo in filozofijo ustavništva razumem (in nisem edini) kot neke vrste (pogojno, ne dobesedno) civilno religijo. Nedavno sem pisal o kapitalizmu kot religiji. Itd.

Čtiva in razprave o veri in verstvih sem vselej vključeval med teme pogovorov in seminarjev na fakultetah. Najpogosteje o krščanstvu in islamu. Učim se predvsem iz filozofskih razprav o neokantovskih in krščanskih vrednotah našega civilizacijskega okolja. Spisal sem ustavnosodno pobudo za preprečitev referenduma o gradnji džamije v Ljubljani. S tem se si nakopal marsikatero neprijetnost in težave. Nedavno sem spisal pobudo ustavnemu sodišču, da presodi, ali je sedanja pravna ureditev glede obrednega zakola živali ustavno sprejemljiva. Pisno sem nasprotoval obsodbam javnega predvajanja filma na temo nasprotovanja abortusu na pročelju cerkve in sprevrženi razlagi ustavnih pravic v tem kontekstu od vladne stranke, poimenovane kot socialno demokratske. Hkrati pa sem nasprotoval pravici nasprotnikov abortusa, da svoje prepričanje nosečnicam vidno in slišno izvajajo pred stavbo porodnišnice. Pravno sem asistiral učiteljici, ki je imela v službi težave zaradi – sicer strpnega in duha odprtega – izražanja verskih stališč. Ne zavračam poučevanja o krščanski veri (v tem smislu razumljenega “verouka”) v javnih šolah kot takšnega in kot možne prostovoljne izbirne vsebine. Kategorično pa zavračam morebitno idejo, prepričanje, predlog ali namero – kogarkoli-, da bi bilo samo poučevanje o krščanski veri tista vsebina, o kateri bi se poučevalo ali bi se lahko – izbirno – poučevalo tudi v javnih šolah ali v tistih zasebnih, ki po dovolilu države izvajajo njen – javni – šolski program. Odločno branim pravico staršev do odločitve, da se njihov otrok, ki še ni dopolnil 9 ali 10 let, ne bo udeleževal določenih proslav. Ne problematiziram pa dogodka z »žegnanjem« šole ob začetku pouka; pod pogojem, da ne gre za nič drugega, predvsem pa ne za neposredno ideološko nagovarjanje ali strankarsko agitacijo. In, vsekakor, da javni izrazi simbolične posvetitve šolskih poslopij ne bi bili dopuščeni le RKC.

Objavil sem več besedil o ustavni prepovedi diskriminacije homoseksualcev in ponudil pravno rešitev problema. Sem pa javno izrazil načelno razumevanje do nazora tistih, ki se jim zdi nujno ohraniti pojem »zakonska zveza« kot tak za poroko med moškim in žensko. Trdim, da razumem tako tiste, ki imena J.B. Tita ne problematizirajo, ali jim vzbuja pozitivne misli, kot tiste, ki v javnih izrazih spoštovanja do njegovega imena, kot je npr. poimenovanje ulice ali ceste, prepoznajo krnitev njihovega osebnega dostojanstva. Trdim, da je pravica do abortusa sestavni del slovenskega pravnega reda, a z razumevanjem sprejemam tiste, ki ji nasprotujejo. Ne morem in ne želim pa se pogovarjati s tistimi, ki zatrjujejo, da te pravice v slovenskem ustavnem redu ni, ker prav s temi besedami ni izrecno zapisana v besedilu ustave. Ker to ne drži. Želim biti razumevajoč do odločitve žensk za nošenje hidžaba in čadorja, ustavnopravno pa nasprotujem nikabu in burki.

Študente redno vabim k medsebojni komunikaciji, razumevanju, sprejemanju in sporazumevanju. Pogosto kot dobro branje o različnem odnosu ljudi do sedmih temeljnih nazorskih vprašanj (življenje, svoboda, solidarnost, tradicija, avtoriteta, svetost, družina), omenim knjigo Jonathana Haidta, Pravičniški um. Včasih grem v cerkev sedeti v tišini, tudi brati v miru. Itd.

Odločno protestiram zoper morebitno izvzetje cerkvenih dostojanstvenikov od materialnega in procesnega ugotavljanja pravne odgovornosti za storjena kazniva dejanja pred rednimi sodišči. Zavračam vsakršno vsiljevanje prepričanj, razvnemanje strasti volivcev, manipulacijo in laži, sprenevedanje in zavajanje, goljufanje in prilaščanje, korupcijo in zlorabe položajev, nasilje, teptanje osebnega dostojanstva ljudi itd., brez razlike, ali gre za predstavnike cerkve, verskih skupnosti ali javne oblasti.

NEDEMOKRATIČNO IN ATIPOLITIČNO ‘NAVIJAŠTVO’

Domnevam, da zapisano ni nepomembno za kontekst, v katerem kdorkoli – kot človek, državljan, družboslovec (sam predvsem pravoslovec in predstavnik poklica univerzitetnega učitelja prava), ali v drugačni vlogi, seveda tudi kot politik, misli razmerje med državo in verskimi skupnostmi. Ne cerkvijo, ampak verskimi skupnostmi in institucionalnimi organizacijskimi oblikami religij. Potem med javno oblastjo in ‘civilno družbo.’ Končno pa med ljudmi, ki imajo različna mnenja, znanje, navade, izkušnje in prepričanja. Seveda, glede tega se ne gre sprenevedati, tudi različno inteligentnost.

V dosedanjih javnih polemikah o razmerju med državo in cerkvijo (ne verskimi skupnostmi!) nisem sodeloval. Vanje se nisem želel in nisem znal umestiti. Opredeljuje jih izrazita sovražna nastrojenost ljudi na dveh nasprotujočih si straneh. Žaljiva, celo psovaška in pljuvaška retorika. Enostransko prikazovanje in enosmerne težnje. Neempatičnost, nerazumevanje, neposlušanje in nezmožnost slišanja. Zasledovanje nekakšnega partikularnega in izključevalnega interesa. Predvsem pa izrazito nesvetovljanska drža, fige v žepu, z javnimi ravnanji nepodkrepljeno leporečje, sprenevedanje in manipulacija … In končno obojestranska ignoranca temeljnih načel, vrednot in pravil ustavnega reda. Ob teh dejstvih in v takšnih okoliščinah se mi strpna, konstruktivna in inteligentna javna razprava o teh vprašanjih ne zdi možna.

Tudi, ko gre za vprašanje državnega financiranja javnih šol in tistih zasebnih šol, ki na temelju koncesije lahko izvajajo javni šolski program. Tudi ta tema se je pri nas problemsko popačila in konceptualno izmaličila. Učinkuje kot enosmerno, privzdignjeno in izključevalno navijaštvo RKC in njenih brezpogojnih sledilcev na eni strani in ponotranjeni odpor do vsega, kar neposredno zadeva RKC, na drugi strani. Kaže se kot nepomirljiva in pretepaška sovražnost med strankarsko desnico in levico. Odvija se kot zgodovinski ideološki spopad. Vodi se s tehniko manipulacije, sprenevedanja, podtikanja in zavajanja. In podobno.

V teh razpravah dejansko ne gre za komunikacijo o kakovosti šolske politike in praks. Moralo pa biti prav, skoraj izključno za to. Tudi ne gre za razpravo o svobodi, dostojanstvu in drugih pravicah posameznika, staršev in družin. A moralo bi iti za to. Ne gre niti za razpravo o znanju kot vrednoti. Pa prav za to bi moralo iti. Tudi za razpravo o moralnem samorazumevanju, razvoju in samouresničevanju človeka kot osebe ne gre. A to je pogoj za obstoj države kot politične, kaj šele kot moralne skupnosti. Za vse kaj drugega gre, samo za nič od tega ne gre. Tudi to dogajanje je po vsebini izrazito nedemokratično in antipolitično.

Kako pri tem sodelovati, četudi gre za pomembno pravno, filozofsko in politično vprašanje? Zdi se, da zgolj posredno in samo na prav ta način: s filozofskim, duhovnim in verskim samouresničevanjem v zasebnosti, torej izven javnega prostora.

Odločbe Ustavnega sodišča je treba vselej in v celoti spoštovati. Tudi glede državnega financiranja tistih zasebnih šol, ki po odločitvi države zanjo izvajajo enak program kot javne šole. S poudarkom: katerihkoli zasebnih šol!

In s poudarkom: z osredotočenostjo na vprašanje kakovosti šolanja in optimalnega znanja – kot vrednote! Cilj mora biti doseganje maksimalne možne kakovosti javnih šol in maksimalne možne kakovosti politike in praks šolanja ob vzporednem obstoju zasebnih šol. Temelječ na pravici staršev do samoodločitve glede šolanja svojih otrok. In seveda z upoštevanjem temeljnega ustavnega koncepta socialne države: največja možna dostopnost vseh šol največjemu številu ljudi.

Sklepno trdim, da kljub odločbi Ustavnega sodišča najmanj en sistemski problem ostaja široko odprt. In sicer, kako naj bo v tem oziru vzpostavljena enakopravnost, če bi zasebne šole tudi za izvajanje javnega programa lahko uporabljaje sredstva iz raznih virov, javne šole pa samo iz točno določenih virov? A za to ni treba spreminjati ustave! In ustave se tudi ne sme spreminjati samo zato, da bi se s tem izognili uresničitvi odločbe ustavnega sodišča! To je abeceda za življenje in delo v ustavni demokraciji.

 

Opomba: Krajša verzija zapisa je bila objavljena v Dnevnikovem Objektivu, 18. novembra 2017.

Več od Dr. Andraž Teršek

Nihilizem in javna politika vzgoje in izobraževanja

Avtor: dr. Andraž Teršek, ustavnik in univerzitetni učitelj tem iz prava, etike, politologije,...
Beri dalje