Avtorica: Joži Zanoškar
Pred časom sem gledala film Joyeux Noël, posnet po resničnem dogodku, ki se je zgodil na božični večer 1914 na zahodni fronti. Tistega božičnega večera se je med premražene britanske vojake v jarke nežno prihotapila pesem Stille Nacht! Heilige Nacht! Alles schläft; einsam wacht… in jim ogrela na pol odmrla srca. Britanci so se na petje Nemcev takoj odzvali čustveno…. in začeli peti Silent night, holy night. Po končanem petju Svete noči je nemški oficir stopil na nikogaršjo zemljo in tam stal in čakal na britanskega, da se mu približa. Poveljujoča prezeblim vojakom sta se premerila z očmi in dogovorila za nezaslišano reč na fronti, za božično premirje. V času premirja so vojaki pobrali zmrznjena trupla svojih kolegov, ki so kot srhljive inštalacije “krasile” nikogaršnjo zemljo med britanskimi in nemškim jarki. Po teh turobnih opravilih so se vojaki malo pomešali, si začeli ponujati hrano, cigarete, pijačo, kazati slike otrok in na koncu odigrali celo nogometno tekmo.
Božično premirje se je končalo, ker se vse lepo enkrat konča, in vojaki so po štartnem strelu spet morali začeti meriti drug v drugega. Tokrat so streljali na znanega sovražnika. Zgodba ne govori le o nenavadnem premirju sredi norosti, o toplini, ki za hip premaga sovraštvo, o razumu, ki prevzame vajeti pobesnelosti. Govori o pomenu empatije, o moči pogleda v oči sovražniku. Težko streljaš v nekoga, če si videl slike njegovih otrok. Vojaki so se za hip vživeli v sovražnika in doumeli, da oboji hrepenijo po domu, da so oboji ujetniki hladnih jarkov. Doživeli so empatijo, ki jo vsak vojaški strateg izpodriva, saj pogled “sovražniku” v oči ohromi bojevniškega duha.
Te dni me slovenski politični prostor spominja na vkopane jarke, na bojevnike, ki preko Twitterja ali tradicionalnih medijev streljajo strupene besede na nasprotnika, in na vojaške stratege, ki svoje vojščake ščuvajo k takšnemu početju. Tako eni kot drugi so se vkopali v svoje bloge, v Twitter in Facebook okope, in vsaj ena stranka je pri tem početju strupenejša, saj je njihov vodja napisal dve knjigi na to temo: Okopi in Premiki. Kdo bo torej tisti, ki bo prvi pri nas začel peti Sveta noč, se vprašam? Po četrtkovem sestanku sodeč slovenski papež Borut Pahor I, ne verjamem pa, da je on lahko tisti, ki nas bo navzven malo zmehčal in navznoter malo utrdil.
21. stoletje naj bi bilo obdobje empatije. Vse nam gre na roko, predvsem pa tehnologija, ki nam omogoča, da spoznavamo in bolje razumemo življenja drugih ljudi. Facebook in Twitter sta fantastični orodji za kukanje v življenja sosedov, oddaljenih sorodnikov, nekdanjih ljubimcev, in prav zanimanje za druge je prvi korak empatije. Ni dovolj samo kukanje, potrebna je akcija in pogovor. Kar danes potrebujemo v Sloveniji je revolucija medosebnih odnosov in spodbujanje razumevanja za stiske drug drugega. Zato bi predlagala, da se za začetek srečata hčeri Milana Kučana in Janeza Janše, obe imenitni krajinski arhitekti, in se začneta pogovarjati o svojih težavah, s katerimi sta se srečevali, ker sta hčeri pomembnih očetov. Potem bi predlagala, da se sestaneta Virantova in Janševa žena, se pogovorita o bolečini, ki jo doživljata, ko moža zmerjata drug drugega pred kamerami. Predlagala bi tudi, da se Jure Jankovič sreča z eno od botrskih družin Vala202 in spozna, kaj je pravo življenje in kakšne so stiske ljudi danes na Slovenskem, po srečanju pa naj se ustavi še na kavi z Ano Kučan in Niko Janša. Še nekaj, predlagala bi organizacijo piknika med otroci Aleša Primca, Franceta Cukjatija, otroci duhovnikov ter otroci iz mavričnih družin, kjer bi ugotovili, da imajo oboji podobne probleme v šoli in da imajo otroci omenjenih “najslabše starše na svetu”, ko jim le ti rečejo, da morajo pospraviti sobo.
Če to zveni preveč utopično, bi se morda celo strinjala. Ampak nekje je treba začeti. Če so začeli v Izraelu, kjer so rane mnogo, mnogo hujše, in kjer je sovraštvo med Arabci in Judi divjalo že mnogo prej, preden je na svet brezmadežno prikukal Jezus Kristus. Tam namreč v tišini organizirajo srečanja The Parents Circle, srečanja palestinskih in izraelskih družin, ki jim je skupno to, da so oboji izgubili svoje mlade hčere in sinove v ostrostrelskih ali terorističnih napadih. Če so to počeli na ameriškem jugu, kjer se je temnopolta aktivistka po spletu naključij spoprijateljila z voditeljem Ku Klux Klana in ugotovila, da imata z gospodom podobne težave v družini in okolici, in sta potem skupaj začela spreminjati svoj mali svet. Je treba začeti z malimi koraki in to v mali deželi ne bi smel biti takšen problem. Več o moči empatije v predavanju Romana Krznarica: Six habits of Highly Emphatic People.
Trenutno v deželi kaplarjev in podporočnikov ni generala, ki bi držal v rokah daljnogled in zaklical premirje, ko bi bilo potrebno pobrati trupla in umiriti igro. In med slovenskimi kleriki ni duhovnika, ki bi takole upošteval sporočilo Twitter imena svojega šefa (@Pontifex v latinščini pomeni graditelj mostov), kot ga je razumel nek italijanski župnik, ko je v cerkvi zaplesal na partizansko Bella Ciao. Še vedno pa ohranjam upanje, da se strup sovraštva ni zasadil v Črtomirja in Lukšičeva sinova ter v Virantove otroke, ki bi bili sposobni presekati ta sovražni vozel.