Ovire si postavljamo tudi sami

Enia Jejčič (foto: osebni arhiv EJ)
Enia Jejčič (foto: osebni arhiv EJ)
Enia Jejčič (foto: osebni arhiv EJ)

Avtorica: Enia Jejčič, študentka biopsihologije. Mlajši brat pravi – »samosvoja«. 

Vemo, da vsaka družba vsaj na implicitni ravni tvori neke pojave, ki vzročno-posledično definirajo njo, njen čas in takratno dojemanje resničnosti same. Glede na naša poimenovanja in pojmovanja so ti pojavi širokega spektra – segajo vse od posameznih mitov do paradigem v znanosti, zakonov in pravil vedenja, posameznih vrednot, predstav obdobja uspeha itd. Nenazadnje tudi do krize. Njihova funkcija se kaže v strukturiranju sicer ne spoznavnega in nepredvidljivega okolja. Ustvarjamo jih preko naših pričakovanj o prihodnosti in nanje nanašajočih se verjetij. Ker je naše delovanje bolj ali manj usmerjeno prav v to, kar verjamemo, to na nas tudi pomembno vpliva. Eden izmed takšnih pojavov je, kot predpostavljam, tudi kriza.  Zadnjih nekaj let so namreč dnevi, ko se beseda »kriza« in njej sorodne besedne zveze ne bi pojavljale v naših življenjih vse bolj redki. Razlogi zanje, vsaj za tiste pretekle, se vsaj implicitno zdijo znatno bolj resni in konkretni. Danes se na nek način zdi prav podoben včeraj. Razlika med njima je le in predvsem v tem,  kako ju dojemamo, kakšne občutke imamo in kako se na podlagi tega vedemo. Kriza je kot predmet manipulacij in manifestacij vse bolj pojasnilo, tudi izgovor za to, da posameznikom in družbi neka stvar ali na splošno ne gre najbolje. Zdi se, kot da je postala nekakšen sinonim za vse slabo, kar se dogaja. Pojmovanj zanjo je sicer mnogo, tudi preveč. S tem merim predvsem na tiste, ki jim namenoma rečem kar »finančno-gospodarsko-ekonomsko-politične«. Vse bolj vidne in predvsem slišane pa so razlage, ki se jasneje opredeljujejo do tega, da ta kriza nekako ni fizična, da njeno jedro ali najhujše posledice niso v denarju ali čem podobnem, ampak predvsem drugje. Vprašanje je, ali je to zgolj zaradi t.i. poglabljanja krize, ali pa je kriza, na nefizičnih dejavnikih tudi osnovana? Sama se bolj nagibam k drugi možnosti. Do pojava krize, vsaj v začetku, namreč nismo mogli »dostopati« sami, še manj pa smo kot posamezniki lahko bili vanjo prepričani. Večinoma smo zanjo nekje slišali, prebrali in podobno. Dokler nismo našli enotnega pojmovanja za ta skupek dejavnikov, jih nismo niti imenovali kriza, niti zagotovo dojemali kot del nje. Na podlagi tega vidim teoretično podlago svojega razmišljanja predvsem v nekaterih socialnih in socialnopsiholoških procesih, kot so denimo socialna resničnost in samouresničujoča se prerokba (opomba 1, 2), ki njeno procesnost in naravo konstrukta, glede na moje videnje, tudi večinsko pojasnjujeta.

Kot primer konstrukta najprej navajam denar.  Slednjega imamo pogosto za največji ali najhujši problem krize. Ker je, kot pogostokrat rečemo, »denar sveta vladar«. Na prvi pogled lahko denar dojemamo kot nekaj povsem fizičnega, a vendar vemo, da temu ni tako. Kar šteje, je pomen, ki ga denar za nas ima. Z njim pa se strinjamo in ga v skladu s tem tudi uporabljamo. To možno zgolj zato, ker v to resnično, kot družba in posamezniki znotraj nje, verjamemo. Popolnoma logično je namreč, da se moramo z pomenom stvari strinjati in vanj verjeti, da jih lahko imamo za resnične. Tolikšno vrednost ima denar torej zato, ker mi vsi skupaj verjamemo vanj. Verjamemo pa zato, ker verjamemo, da vanj verjamejo tudi vsi drugi ljudje (opomba 3). Brez tega bi denar lahko bil le kos papirja ali kovine, brez vrednosti, brez vpliva, brez posledic, ali pa bi bil njegov pomen ničen ali povsem drugačen. Ker denar kot tak že dolgo obstaja, bi rekla, da v teh okvirih ni problematičen, ali pa vsaj ni ključni dejavnik aktualne problematike. Res pa je, da je prav zaradi močnega verjetja vanj in s tem pomena, ki ga za nas ima, izredno pomembno sredstvo. Ob njegovem pomanjkanju smo navadno precej prizadeti; nemalokrat je tudi predmet ali sredstvo manipulacije. Vse to pa ne kaže samo pomembnosti in predanosti denarju. Kaže tudi na pomembno možnost spremembe njegovega pomena – načeloma bi se namreč tudi o njegovi razporeditvi uspešno in dovolj pravično dogovorili. Seveda se nam to ne zdi ravno mogoče. Prav to, da se (nam) zdi sprememba na tem področju neverjetna, pa tudi pojasnjuje, zakaj do nje še ni prišlo.

(foto: Toban Black via Flickr)
(foto: Toban Black via Flickr)

Kot nezanemarljivi ter ključni dejavniki našega dojemanja sveta in s tem naše eksistence so tudi vprašanje smisla in vrednote, ki ga vodijo. Pomembno je kdaj, kje, v kolikšni meri se moralnih prepričanj in vrednot držimo in kar se mi zdi ključno – kakšne ovire nam pri njihovi realizaciji stojijo na poti. (Ne)posredno je v to vključeno tudi iskanje smisla. Sama si omenjene ovire predstavljam prav v obliki krize – v obliki kupa preprek in ovir, v katerih kot lepilo deluje verjetje v obstoj njih in krize same. Ne strinjam pa se, da gre duhovnemu in razumskemu stanju današnje družbe pripisovati vsesplošno pomanjkanje ali celo odsotnosti moralnih prepričanj in vrednot. Menim, da gre primarno predvsem za nekakšno oviranost ali omejenost. Ta je lahko posledica tudi današnje »paradigmatike«, ki sili v ospredje tehnološke proizvode, manj pa človeka samega. Ampak ljudje smo še vedno živa in zato čuteča, socialna bitja in ne tehnološko, zgolj k rezultatom usmerjeni »stroji«. Lahko, da nas naši lastni konstrukti in proizvodi sicer prehitevajo, kar pa ni nujno utopično. V tem vidim možnost, da na njih pogledamo iz drugega zornega kota in se odločimo za temeljni premislek. Imamo mnogo izbir – lahko sledimo le svojim naravnim čutnim danostim ali pa po drugi strani lastnim fizičnim, tehnološkim proizvodom, ki se nam pogostokrat, kot opažam, že na pogovorni ravni ne zdijo docela dobrodošli. Vsaj do te mere ne, da bi se jim popolnoma prepustili. Venomer se v tem kontekstu pri večini posameznikov pojavlja nek dvom. In ravno v tem dvomu sama vidim pot do uresničevanja naših vrednot in predstav o smislu. Ne nazadnje, tudi upanje in potencial spremembe socialne resničnosti.

Verjetje v  »problematične« dejavnike našega časa je torej majavo. Neomajano verjetje pa krizo še krepi. Kriza, kot jo poznamo danes, ne predstavlja več samo besede, ideje, možnosti, ampak celotno miselno naravnanost, ki je vsebinsko, pomensko ter tudi kot njen pojav/konstrukt/produkt močno prisotna v naši socialni resničnosti. In ponavljam, naše verjetje v obstoj nečesa, je krizo na nek način tudi ustvarilo. Kriza je produkt ne samo domnev, zaznav ali ključnih pričakovanj bodočega dogajanja, ampak v bistvu našemu verjetju skladnega vedenja, ki je povzročilo njeno pravo ustvarjanje preko procesa samouresničujoče se prerokbe. To verjetju skladno vedenje se kaže tudi v, če karikiram, nenehni uporabi besede kriza. Ali smo ob tem osiromašili tudi naš besedni zaklad? Ta ni zanemarljiv, saj na nek način odraža našo miselno in spoznavno naravnanost, ki se zdi pod vplivom razmer še vedno vsaj deloma zožena. Zato se tudi poskusi (zametki, težnje, ideje ipd.) spreminjanja ne obnesejo, prehitro propadejo ali pa nekje čakajo na zanje primeren čas. Naša prepričanja o »kriznem stanju« so privedla tudi do občutkov naučene nemoči, ki nam jih ti neuspešni poskusi spreminjanja in obvladovanja situacije v želeni smeri še potrjujejo.

Kot rečeno si ovire na poti do uresničevanja naših vrednot in prepričanj sicer posredno, preko samouresničujočih se prerokb, postavljamo tudi sami. Največja ovira, ki smo si jo tokrat postavili, je kar kriza sama. To smo posredno ustvarili preko prekomerne uporabe te besede, ki odraža najpomembnejše – verjetje. Ker nam je posledično onemogočeno, ali vsaj oteženo uresničevanje vrednot in smiselnosti, se občutek kriznega stanja še dodatno krepi – potrjuje naše začetne domneve, naše dvome in kot najbolj pomembno, tudi naše verjetje. S tem se krepijo občutki (naučene) nemoči, ki pri iskanju rešitve iz dane situacije nikakor niso dobrodošli. Tudi, če imamo občutek, da smo do dogajanja neopredeljeni, da v njem ne sodelujemo in tudi ne želimo sodelovati, smo tudi s tem del njega. Ravno tako smo tvorci. Naj dodam še naslednje – navedeno še ne pomeni, da je stanje, v katerem smo, nerešljivo. Že samo na področju samouresničujoče se prerokbe so možne spremembe – kot vemo, ni možno gojiti zgolj negativnih pričakovanj, ampak tudi pozitivna (opomba 4). Na ta način lahko dosežemo marsikaj – tako pri odstranjevanju ovir, ki nam stojijo na poti do realizacije vrednot (ki jih sicer imamo!) ter tudi pri iskanju smisla našega obstoja. Na ta način lahko spreminjamo našo socialno resničnost, ki je, kot že rečeno, prepuščena zgolj nam samim.

»Problemov ne moremo reševati z uporabo iste miselnosti, ki smo jo uporabljali, ko smo jih ustvarili.« (Einstein, b.d.).

 

Opomba 1: Samouresničujoča se prerokba nastopi tedaj, kadar neko sicer napačno prepričanje privede do svojega uresničenja. (Ule, M. (2009). Socialna psihologija: Analitični pristop k življenju v družbi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, založba FDV).

Opomba 2: Že na primer delovanje bančnega sistema in zlom borze  iz leta 1929, sta bila opisana kot nekaj, kar se je zgodilo zaradi samouresničujoče se prerokbe (glej npr. Merton, K. R. (1948).  The Self-Fulfilling Prophecy. The Antioch Review 8(2), str. 193-210).

Opomba 3: »Socialna resničnost je vsota vseh simbolnih konstrukcij, ki imajo kvaliteto resničnosti pri najmanj dveh ljudeh, pri čemer velja, da te kvalitete pri njih ne bi imele, če ne bi vsak od njih implicitno ali eksplicitno verjel, da imajo te simbolne konstrukcije kvaliteto resničnosti tudi pri vseh drugih od teh ljudi« (Černigoj, M. (2007). Jaz in mi. Raziskovanje temeljev socialne psihologije. Ljubljana: IPSA, Inštitut za intergrativno psihoterapijo in svetovanje, str. 251).

Opomba 4:  Več v npr.. Gomboc, S. (2011). Samouresničujoča se prerokba: pojav in implikacija. Psihološka obzorja 20(2), 83-105).

Ostali (priporočeni) viri

 

Značke
Več od Metina lista

January: A majority of female experts in the programme Tarča on TV Slovenija

The gender ratio analysis of guests in January on selected TV programmes:...
Beri dalje