Plastika, koliko še fantastika?

Foto: U.S. Fish and Wildlife Service Headquarters via Flickr https://www.flickr.com/photos/usfwshq/8080507529)

Plastični odpadki se množijo, mikroplastiko pa zasledimo v okolju in prehranjevalni verigi. Je to razlog za strožjo zakonodajo in če da, kakšno?

OD NEPOGREŠLJIVEGA MATERIALA DO UPRAVLJALSKEGA IZZIVA 

Onesnaženost okolja s plastiko je v preteklih letih vstopila v našo zavest. Podobe morskih živali, zapletenih v plastične vrečke ter plastičnih otokov na odprtem oceanu ali plažah so doživele medijsko odmevnost. Javnost pretresa tudi vizija svetovnih morij, kamor se vsako minuto zgrne poln tovornjak plastike in kjer bi do leta 2050 že lahko bilo več kilogramov plastike kot rib.

V problemu onesnaženosti s plastiko so oceani le vrh ledene gore, kamor se s pomočjo rek in vetrov iz drenažnih in kanalizacijskih sistemov nazadnje steka večina tega odpadka.

Onkraj tistega, kar je vidno s prostim očesom, strokovne študije dokazujejo tudi prisotnost mikroplastike v kozmetiki, ki jo nanašamo nase, ter v prehranski verigi, npr. medu, morskih sadežih, namizni soli, pijačah in pitni vodi.

Na nek način je plastika postala žrtev lastnega uspeha. Je revolucionarni material, ki je zaradi široke uporabnosti, odpornosti, trajnosti in relativno nizke cene globoko zakoreninjen v življenju ljudi in gospodarstvih po vsem svetu. Prav te kakovosti so tudi razlog za njen trajen vpliv na okolje. Vendar se kljub kopičenju plastike v obliki odpadka desetletja ni zganila ne javnost ne oblikovalci politike. Obveljala je vera, da plastika predstavlja le majhen del vseh odpadkov in razen sitnosti očem, okolju ne povzroča škode. Navsezadnje, kot je zaključil avtoritativni The Economist, v nasprotju z 9 milijoni smrti ljudi po svetu, za katere je kriva slaba kakovost zraka, plastika ni povročila še nobene. Povsem iskreno niti znanstveniki niso prižgali rdečih luči. Razen opozarjanja na vse širšo prisotnost plastike v različnih oblikah – od velikih kosov do majhnih delčkov (mikro in nano) plastike – dokazov o kritičnih vplivih uporabe tega materiala na okolje in zdravje še ni.

Foto: hhach via Pixabay.

Prisotnost tujka ljudi razumljivo vznemirja. Politike pozivajo k ukrepom, a tudi če bi se ti radi odzvali, so v zagati glede smiselnih predlogov. Pri oblikovanju politik so izjemno koristne znanstvene ocene in mnenja. Evropska komisija je leta 2015 oblikovala stalni mehanizem zanstvenega nasveta (Scientific Advice Mechanism), ki se ga trenutno poslužuje tudi v omenjeni zadevi.

KAJ PRAVI ZNANOST

Za namene predstavitve stanja je smiselno pojasniti osnovne pojme. Medtem ko se skupno ime plastika nanaša na sintetične materiale, izdelane iz organskih polimerov, je pojem ‘mikroplastika’ rezerviran za delčke, ki so manjši od 5 mm.

Ko torej govorimo o onesnaženosti s plastiko, ne gre le za goro plastičnih vrečk, slamic in plastenk, pač pa ima ta še eno, očem nevidno dimenzijo – mikroplastiko.

Večina v okolju prisotne mikroplastike nastane kot posledica razpadanja večjih obstoječih delov plastike in se torej skozi čas veča. Preostali delež mikroplastike pa je že v okolje vnešen v taki obliki (kot mikroplastika). Poglavitne izvore tega deleža predstavljajo pranje sintetičnih tkanin, obraba pnevmatik, prah iz mest, cestne oznake, barve za barke in kozmetični izdelki.

Foto:
Oregon State University via Flickr.

Pregled znanstvenih raziskav lahko glede mikroplastike oblikuje naslednja dejstva. Prisotna je v skoraj vseh delih okolja: v zraku, tleh, sladki vodi, morjih, v živih organizmih in v več sestavinah naše prehrane. Znane so koncentracije mikroplastike za površino morij, v manjši meri pa tudi za sladke vode. O koncentracijah mikroplastike v zraku, tleh, pod površjem morij ter v človeškem telesu v povprečnih okoliščinah je znanega zelo malo. Zelo malo vemo tudi o posledicah prisotnosti mikroplastike tako na okolje kot človeka. Trenutno obstaja vsaj nekaj ekosistemov, kjer predvidena ali izmerjena okoljska koncentracija presega predvideno raven brez učinka. Takih območij trenutno ni zelo veliko. Vendar lahko predvidimo, da v kolikor bodo emisije mikroplastike v okolje ostajale enake, se bodo ekološka in morebiti tudi zdravstvena tveganja povečala.

Obstoječa znanstvena dognanja ne izkazujejo, da mikroplastika in nanoplastika predstavljata tveganje za ljudi ali okolje. Vendar se lahko ti zaključki spremenijo, če se bo onesnaževanje nadaljevalo ob trenutni stopnji.

UKREPATI ALI NE?

Govorimo torej o situaciji, ko dokazov o tem, da bi mikroplastika predstavlja grožnjo zdravju ni. A to ni celotna slika. Zavedajoč se trenda vnašanja mikroplastike v okolje bomo gotovo priče povišanju ravni, posledično pa možnosti, da bo ta dosegla prag potencialnega tveganja. Kako torej ukrepati?

Ravnanje v takih primerih dovolj jasno narekuje okoljsko pravo, na mednarodni ravni zlasti načela, znotraj EU denimo pa natančne ustavne pogodbe (Pogodba o delovanju EU, tudi Pogodba o EU). Preventivni pristop pričakuje in upravičuje ukrepe za zmanjševanje vnosa plastike v vseh oblikah v okolje že danes. Vendar ta smer ukrepanja še ne odgovarja glede obsega, v katerem se bomo problema lotili. Torej zmanjševanje da, a v kolikšni meri? Na tej točki vstopijo načela proporcionalnosti, previdnostnega in subsidiarnega ukrepanja oz. premisleki o tveganjih, vplivih na delovanje gospodarstva (v EU enotnega trga), sprejemljivih stroških za ukrepe in upravljalskem nivoju, na katerem bodo politike izvedene (mednarodni, EU, državni).

Možnosti je torej veliko, vse pa morajo v smer trajnostnega razvoja, znotraj EU pa tudi v smer »visoke ravni« varstva okolja in zdravja ljudi.

MEDNARODNE ZAVEZE

V zadnjih letih so z obravnavo mikroplastike in plastičnih odpadkov pričele številne mednarodne konvencije in organizacije s področja varstva pred nevarnimi odpadki, zraka, prsti, vodnih virov in seveda morij. Oblikovale so se tudi številne politične pobude, denimo Globalno partnerstvo o morskih odpadkih znotraj osrednje agencije Združenih narodov za okolje (UNEP).

K zmanjševanju vnosov in odgovornejšemu ravnanju s plastiko zagotovo silijo Cilji trajnostnega razvoja (zlasti v kontekstu ohranitve oceanov in morskih virov, zdravja in dobrobiti, čiste pitne vode, trajnostne potrošnje in proizvodnje). Usklajevanje o plastiki se je uvrstilo celo med srečanja G7 in G20, kjer se delo še nadaljuje. Te mednarodne pobude izkazujejo široko segajočo polično zavezo, ki vodi v nadaljna, specifičnejša ukrepanja na nacionalni in regionalni ravni. Države so oblikovale bolj ali manj ambiciozne ukrepe.

Foto: seegraswiese via Wikimedia.

Leto 2018 je bilo v znamenju napredka zlasti pri omejevanju uporabe plastične embalaže za enkratno uporabo (npr. nosilne vrečke), plastičnih predmetov za enkratno uporabo (npr. plastični pribor) in dodatkov mikro-zrnc kozmetičnim produktom. Dela se niso lotile le razvite države; nekakšno obliko reguliranja plastičnih vrečk denimo je do danes uzakonilo nekje 66 % od 192 držav po vsem svetu.

EU VIDI PLASTIKO KOT PRILOŽNOST

EU, kjer smo doma, se reguliranja plastike loteva energično in doslej tudi celovito. V začetku leta 2018 je sprejela Strategijo o plastiki, ki predstavlja nekakšen okvir za natančnejšo zakonodajo. Strategija vključuje časovnico ter priporočila nacionalnim organom in industriji za sprejemanje nadaljnih ukrepov. Zadala si je ambiciozen cilj, da bo odločilen napredek dosegla že do sredine letošnjega leta. Strategija predstavlja vizijo »novega gospodarstva plastike«. Doseči želi, da bo »zasnova in proizvodnja plastike in plastičnih izdelkov v celoti upoštevala ponovno uporabo, predelavo in recikliranje« ter da bo prišlo do razvoja bolj trajnostnih materialov.

Eden najbolj zvenečih ciljev Strategije je, da bo do leta 2030 možno recikliranje čisto vse plastične embalaže in da bo do takrat reciklirana več kot polovica plastičnih odpadkov, proizvedenih v Evropi.

EU stavi na krožni pristop k upravljanju s plastiko, ki naj bi nadomestil obstoječi linearni model gospodarstva, ki poteka po načelu vzemi-uporabi-odvrzi. Predstavljal naj bi priložnost ne le za okolje, pač pa tudi za naložbe, inovacije, konkurenčnost in visokokakovostna delovna mesta.

UKREPI ZA REZULTATE

Pričakovati je, da bo izpolnjevanje ambicij EU v veliki meri temeljilo na tehnoloških izboljšavah (npr. pri zasnovi plastičnih izdelkov, njihovi ponovni uporabnosti in možnosti recikliranja, ali pri uvajanju alternativnih virov za proizvodnjo plastičnih izdelkov), pa tudi na spremenjenem ravnanju potrošnikov in podjetij. Predviden je izredno širok nabor instrumentov politike; od zakonodaje (npr. glede ravnanja z odpadki, glede zasnove embalaže za prehranske, električne, gradbene in druge produkte, predvidevajo pa se tudi glede prepovedi uporabe določeni izdelkov), ekonomskih spodbud (npr. nagrajevanje najbolj trajnostne zasnove produktov), standardov in smernic (npr. za recikliranje), ozaveščanja potrošnikov do povečanja financiranja oz. usmerjanja javnih in zasebnih naložb v te cilje.

Večina teh ukrepov bo nedvomno pozitivno vplivala na okolje, saj bodo zmanjševali nastanek plastičnih odpadkov, ki jih je nato treba odstraniti. A temeljni izziv leži pravzaprav v obsegu, v katerem bodo politike dajale prednost skupnemu zmanjševanju vnosa plastike pred recikliranjem.

Proces recikliranja se pogosto prikazuje kot rešilno bilko, ki pa je pri ravnanju z odpadki šele pri dnu želenih ukrepov. Navduševanje nad recikliranjem je prikladno za industrijo, saj se z zavezami k recikliranju lahko izogiba strožjim predpisom k zmanjševanju surovine.

V EU torej poteka proces, ki bo postopoma prevetril marsikatero domeno in ne le plastičnih vrečk. Tako se nam še pred koncem 2019 obeta tudi reforma zakonodaje s področja odpadnih voda.

Avtor: Muntaka Chasant via Wikimedia.

Čistilne naprave in vodne poti so ključnega pomena pri preprečevanju odtekanja odpadkov v morje. V tem kontekstu se razvija tehnologija za filtriranje ne samo vidnih kosov plastičnih odpadkov, temveč tudi mikroplastike in nanoplastike, ki bi zadržale npr. mikrovlakna iz sintetičnih oblačil ali delce pnevmatik.

ZGOLJ KROŽNO?

EU reguliranje plastike jasno umešča v svojo strategijo za prehod v krožno gospodarstvo oz. jo obravnava kot paradnega konja te tranzicije. A vsi ukrepi, ki jih zahteva izziv plastika, še niso niti znani.

Pri naslavljanju onesnaženja z mikroplastiko obstaja prevelika vrzel v znanju, da bi smiselne ukrepe znali zasnovati. Najprej je sploh potrebno vzpostaviti standarde za meritve mikroplastike in enotno terminologijo glede na različne oblike, sestavo in kombinacije, ki se pojavljajo. Šele ko bo vzpostavljen monitoring prisotnosti mikroplastike v zraku, vodi in prsti, bo mogoče izvajati učinkovit nadzor in izločevanje neželenih snovi.

Glede na dejstvo, da je večino mikroplastike v okolju nemogoče zajeti in reciklirati, pa se vse bolj dozdeva, da krožno gospodarstvo le ni končen odgovor na izziv plastike oz. se izkazuje, da je celovit prehod nanj morda nedosegljiv. Pri recikliranju prihaja do razpadanja plastike, s tem pa recikliranje v določeni meri omogoča odtekanje v okolje. Fragmentacija mikroplastike, ki ostane prisotna v prsti, vodi ali zraku, pa spet vodi v kopičenje nanodelske plasti. Kot pri večini okoljskih problemov, lažje govorimo o reševanju kot o rešitvi.