Dogovor iz zadnjih podnebnih poganj (Glasgovski podnebni pakt) je razočaranje in presenečenje hkrati. Je potrditev, da mednarodna skupnost pri naslavljanju podnebnih sprememb omahuje kot doslej, a tudi, da jo številne neznanke v prihodnosti vznemirjajo in ustvarjajo premike. Mešani občutki so zgodovini okoljskih pogajanj dobro znani.
Pariz – Glasgow: 5 let, 900 km zračne linije, ?°C
Preteklo soboto (s 24-urnim podaljškom k uradno zastavljenemu urniku) se je v škotskem Glasgowu zaključila 10-dnevna podnebna konferenca. Formalno je šlo za redno, 26. srečanje pogodbenic podnebne konvencije, podpisane leta 1992 (Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah). V praksi pa je šlo za večji dogodek od običajnega. Ne le po številu delegatov (skoraj 40.000 registriranih, vključno s predstavniki držav, opazovalcev in novinarjev), predvsem po vsebini in v skladu s tem, kar je predvidel veljavni Pariški sporazum.
Spomnimo, Pariški sporazum iz leta 2015 je bil oblikovan na podlagi logike, da naj države oblikujejo lastne, prostovoljne zaveze za zniževanje emisij toplogrednih plinov, ki bodo progresivno bolj ambiciozne.
Ta postopen napredek je bil usmerjen k skupnemu cilju zagotavljanja »dviga povprečne globalne temperature občutno pod 2°C v primerjavi s predindustrijsko dobo in prizadevanji, da se dvig temperature omeji na 1,5 °C«.
Segrevanje 1.5˚C znanost ocenjuje kot mejo, pri kateri so posledice podnebnih sprememb še obvladljive in bistveno zmanjšajo tveganja zaradi podnebnih sprememb (dvig morske gladine, razpoložljivost pitne vode, predvidljivost kmetijskih letin, pogostost skrajnih vremenskih pojavov in vročinskih valov itd.).
Pariški sporazum je torej predvidel, da države same določijo cilje, a te svoje zaveze vsakih 5 let obnovijo in jih zaostrijo. Prvi 5-letni cikel se je iztekel leta 2020, a je srečanje pogodbenic, predvideno za lansko leto, zaradi epidemije moralo biti prestavljeno na letos. V letu, zaznamovanem s koronavirusom, so se dodobra okrepili pozivi civilne družbe po trajnostni preobrazbi. Poleg tega so nekatere države (zlasti skupina znotraj EU) pokazale na to, da obsežni denarni svežnji, namenjeni za obnovo gospodarstev, dejansko lahko pripeljejo do želenih sprememb. V tem kontekstu so bila pričakovanja za ambiciozen dogovor v Glasgowu v letošnjem letu verjetno večja, kot so bila pred pandemijo.
A če so bili upi pred konferenco veliki, je prvi osnutek dogovora v Glasgowu že nakazoval na razkol med željami civilne družbe in lepo zvenečimi govori voditeljev držav na eni strani ter dejansko pripravljenostjo na korenite spremembe na drugi. Climate Action Tracker (t.i. ‘podnebni sledilnik’) – ki ocenjuje napredek držav glede na dane zaveze – je ocenil, da bi kratkoročne zaveze iz prvega osnutka – v primeru, da bi se jih držale prav vse države – še vedno vodile do 2.4˚C segrevanja (trenutne politike pa vodijo k 2.7˚C). Na določeni točki so bila pogajanja menda zaostrena do te mere, da se je delegatom najbolj verjetna možnost zdela tista brez novega sporazuma.
Glasgowski pakt na kratko
A do konsenza za naslednjih nekaj let je le prišlo. Ton in jedro dogovora je mogoče razumeti iz glavnega dokumenta (t.i. Glasgowskega podnebnega pakta), čeprav je bilo hkrati sprejetih tudi več tehničnih dokumentov. Razdeljeno je v naslednje razdelke (ti niso najbolj posrečeni, saj se tematike izrazito prekrivajo):
- Znanost in nujnost (nedvoumnost človekovega vpliva na podnebne spremembe za cca 1.1 °C do danes, ki se čutijo v vsakem koncu sveta in terjajo takojšnje ukrepe za preprečevanje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter finančne vložke – vse te bistveno odločnejše kot doslej).
- Prilagajanje (negativni učinki podnebnih sprememb na ljudi in naravo so zelo resni in se le še stopnjujejo, zaradi česar je nujno prilagajanje in povečevanje odpornosti, zlasti v državah v razvoju – vključno s financiranjem iz razvitega sveta, prenosom tehnologij ter usposabljanjem)
- (Finančna) sredstva za prilagajanje (financiranje za podnebne izzive v državah v razvoju je bistveno prenizko, razvite države in finančne institucije naj bistveno povečajo sredstva).
- Blaženje (pomen omejevanja segrevanja za 1.5°C (namesto 2°C) terja nične emisije CO2 do približno leta 2050 ter znatno zmanjšanje izpustov drugih toplogredni plinov; ukrepi morajo iti z roko v roki s skrbjo za zmanjševanje revščine in trajnostni razvoj, in ob zavedanju, da so države v razvoju manj odgovorne za povzročanje podnebnih sprememb; energetski sistemi morajo imeti nizke emisije; odpraviti moramo uporabo premoga in neučinkovitih subvencij fosilnih goriv, ob hkratni podpori za najrevnejše in najbolj ranljive; zaščititi in obnoviti moramo naravo in ekosisteme, gozdove in morja v vlogi ponorov CO2 in skladišč ogljika ter biodiverzitete)
- Finance, prenos tehnologije in izgradnja zmogljivosti za ublažitev in prilagajanje (potrebnih je vsaj 100 milijard dolarjev letno neposredne in nujne pomoči državam v razvoju ter izboljšanje pogojev za dostop do financ za revne in ranljive države).
- Izguba in škoda (podnebne spremembe povzročajo družbeno, ekonomsko in okoljsko škodo, način udejanjanja pomoči prizadetim državam je preslab)
- Izvajanje (države morajo izpolniti zastavljene cilje; industrijski sektorji (zlasti energetsko-intenzivni) naj oblikujejo nove zaveze; finančni tokovi naj se usmerijo v podnebne in trajnostne cilje; ukrepi za zmanjšanje podnebnih sprememb morajo hkrati ohranjati naravo in biodiverziteto).
- Sodelovanje (pomen med-državnega in med-sektorskega sodelovanja, pa tudi civilne družbe, lokalnih skupnosti, otrok, mestnih in lokalnih oblasti, žensk, pobud onkraj UNFCCC ter ukrepov, povezanih z oceani)
Glavne kritike
Na prvem mestu med neuspehi so vsekakor prenizki cilji tako pri izvajanju zavez, kot tudi pri oblikovanju nadaljnih zavez za zmanjšane emisij in pri hitrosti ukrepanja. Vrzel med dogovori in znanstvenimi priporočili je velika. Mednarodna agencija za energijo (IEA) ocenjuje, da vse dane zaveze, tudi če bodo izpolnjene v celoti in pravočasno, še vedno vodijo v 1.8 °C segrevanje, in sicer do leta 2100, kar je preveč in prepozno.
Ob jasnosti znanstvenih ugotovitev dejanskega stanja so boleče tudi nizke vsote, namenjene za podnebne ukrepe, vključno s prilagajanjem.
Nizke zaveze bogatejših držav so nespametne zaradi negativnih učinkov na njihovih teritorijih, pa tudi grobe do držav, ki jih vztrajno zaliva rastoče morje ali lakotijo zaporedne suše. Mehanizem za naslavljanje škode bi moral biti povsem operativen, pa šele nastaja v skromnem obsegu. Čeprav so debate o različni odgovornosti za skupen problem podnebnih sprememb morda bolj glasne kot nekoč, smo od solidarne rešitve daleč, zlasti zaradi epidemije Covida-19, ki je razlike še povečala.
Dogovor je zagotovo neuravnotežen iz vidika omembe glavnih sektorskih krivcev za emisije – če je dikcija o opuščanju premoga v končni verziji dogovora zasedala naslovnice medijev, so jo živinoreja in transport odnesli povsem brez omembe njihovega doprinosa.
Napredki
Hkrati z razočaranji je sestanek pokazal na pomenljive, konkretne premike iz vidika osredotočenja na cilj 1.5°C. Glavni poudarek tekom pogajanj je bil ravno na zavezi k 1.5 °C stopinj (in ne 2°C). Države so se strinjale, da bodo naslednje leto prišle z ambicioznejšimi obljubami – torej se doma morajo lotiti reform.
Spodbudna je bila tudi zaveza h globalnemu (multilateralnemu) pristopu in ne njegovi ukinitvi. Države so okrepile tehnična pravila za izvajanje Pariškega dogovora, kar izraža namero za njegovo nemoteno izvajanje. Poleg tega se je v Glasgowu najavilo kar nekaj pobud in koalicij med državami in sektorji, ki bodo delovale izven okvira ZN. Med njimi je dogovor med državami, ki skupaj predstavljajo preko 90 % svetovnih gozdov (in vključuje Kanado, Rusijo, Brazilijo, Indonezijo, Kongo), da do leta 2030 zaustavijo izgube gozdov in začnejo z njhovo obnovo – nekaj, na kar čakamo že desetletja.
V partnerstvu za pravični prehod so se ZDA, VB, Francija in Nemčija zavezale nameniti skoraj 9 milijard dolarjev v naslednjih petih letih od premoga odvisni Južni Afriki. Še en primer je dogovor preko 100 držav (ki predstavljajo več kot 50 % globalnih emisij metana), da za 30 % znižajo izpuste tega plina do 2030. Nazadnje, vlade 33 držav so se zavezale k prodaji zgolj brezemisijskih avtomobilov po letu 2035 (oz. 2040). Tu sta še dogovora o zmanjšanju emisij iz letalskega prometa ter o vzpostavitvi brezemisijskih koridorjev med pristanišči za ladijski promet, ter nekateri drugi.
O kozarcu vode in pogledu nazaj
Podnebna pogajanja so postala izredno kompleksna, vseobsegajoča in težko pregledna. Poosebljajo vse tisto, kar okoljska pogajanja od nekdaj so – na vozlišču (različnih videnj) stroškov in koristi, preteklih grehov, morale, negotovosti in vajenosti na obstoječe stanje. A tudi upanja, ki se hrani iz razpršenih pogumnih dejanj.
Zato je na dogovor iz Glasgowa potrebno gledati predvsem iz vidika procesa. Vloga mednarodnih okoljskih pogajanj je od nekdaj v postopni izboljšavi sistemskih napak našega (zgrešenega) politično-ekonomskega sistema in blažitvi njegovih učinkov.
Okoljsko upravljanje večino časa deluje pozno, preveč kurativno in premalo rigorozno spreminja izvorne napake. A večino časa učinki teh naporov, z vsemi pomanjkljivostmi, ustvarjajo boljše stanje, kot bi bilo brez njih.
Zavezi za postopno ukinitev subvencij za fosilna goriva ter odpravo premoga, zvodenelo kot sta zapisani, sta prelomni. Fosilna goriva res niso bila vržena na odpad jutri, a z vsakim letom jih bo manj in nadomeščati jih utegne razpršena uporaba obnovljivih virov ter vodika in skupno manjša poraba energije na prebivalca. V vmesnem času moramo zagotoviti sistemske rešitve za številne akutne obraze podnebnih sprememb, od ogrožanja pitne vode do izginjanja držav in podnebnih migracij.
V Glasgowskem dokumentu je več navedb, ki obetajo spoštljivejše ravnanje z resursi. Na veljavi pridobiva vrednotenje narave in na-naravi temelječih rešitev, pa tudi izreden pomen obnove ekosistemov, kar daje upanje tudi za prihajajoča pogajanja o ohranjanju biodiverzitete, ki sledijo v prvi polovici 2022.
V oceno Glasgowskega podnebnega pakta nekateri vnašajo primerjavo s pogledom na kozarec – ki je lahko pol poln ali pol prazen. Dogovor, ki ga imamo, je verjetno oboje: pol dober in pol slab, tako kot pravzaprav vsi pretekli procesi.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen v Sobotni prilogi Dela, 27. novembra 2021.