Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi takoj še enkrat živela šolske poletne počitnice. Brezskrbna dva meseca. Vstala sem, ko sem vstala, jedla, ko sem jedla, vritkanje od jutra do večera, televizijo sem lahko gledala pozno v noč, kar med šolo ni bila opcija, hladilnik je bil poln sam od sebe, na kakšne položnice niti pomislila nisem. Cele dopoldneve sem loparila na teniškem igrišču pri Nacetu, popoldneve pa smo se s prijatelji in prijateljicami igrali boj med dvema ognjema, ravbarje in žandarje, zemljo krast, gumitvist, plezali po drevesih, se vozjakali z bicikli ali pa rabutali kosmulje. Bolj so bile zelene, boljše so bile. Ne vem, kako sem to preživela. Kar je bilo na dosegu roke, to je šlo.
Ponavadi so imeli najbolj debele in okusne kosmulje ravno tisti sosedje, ki so imeli še najmanj potrpljenja z nami, tatinsko mularijo. Na tem mestu se opravičujem prav vsem, ki sem jim kdajkoli odtujila tudi kakšno slivo, ribez ali jagodo. Bilo je namerno.
Poletje je krasno tudi, ker si lahko non-stop bos. Čas brez čevljev in skrbi. S sestro naju je med počitnicami v kuhinji ponavadi sicer pričakal en spisek dnevnih opravil tipa: oberi stročji fižol, pometi dvorišče, obesi in poberi perilo, populi plevel na vrtu, pobriši stopnice … Nič strašnega, nobenih resnih obveznosti zares, edina briga, ki je res nisem smela zamočiti, je bila, skuhati krompir ali otrebiti solato do 14:15h, ko sta starša prišla iz službe. Ko bubregica u loju.
Mi smo ves čas viseli na ulici. Tega ne omenjam, ker bi se mi današnje generacije zdele kaj drugačne zato, ker precej čepijo notri in za računalniki. Sploh ne, prepričana sem, da bi bili mi popolnoma enaki, če bi imeli na voljo vse to, kar imajo oni danes. Bolj sem se tega spomnila, ko sem pred nekaj tedni obiskala prijateljico, ki živi v predmestju Berlina. Kofetkali sva na vrtu, ko zaslišiva sosedove mulce, ki se podijo v bližini. “Tega skoraj ne slišiš več,” mi reče. Obe sva v približno istem obdobju živeli tudi v Washingtonu, kjer pa otrok na ulicah sploh ni bilo več. Kdor je pustil mladiča, da se je igral na ulici, tega je skorajda že prišla socialna povprašati po zdravju. Vsi so več ali manj notri ali pa jih starši odpeljejo direktno do krožkov in aktivnosti, ki jih imajo kjerkoli že. Hecno, kako se časi spreminjajo.
Zato me sploh ne čudi, da sta prekomerna telesna teža in debelost pri slovenskih otrocih in mladostnikih resen problem. Podatki Fakultete za šport kažejo, da desetina naših otrok preprosto ni več fit. Premalo se gibljejo, zato je namesto mišic povečana količina maščevja v telesu, kar pa je podlaga za nastanek preštevilnih bolezni.
Mogoče se bodo pa z novo hit igro Pokemon GO kmalu spet več gibali. Če morda ne veste o čem govorim, gre za izjemno priljubljeno mobilno aplikacijo, igro, ki te spodbudi, da se fizično premikaš, iščeš in loviš male pošasti, zbiraš točke in krepiš svojo moč. S pomočjo geopodatkov pa Pokemon GO resnične lokacije spreminja v pomembne lokacije v igri. Recimo Knjižnica Kočevje, Občina Kočevje in Deklica s piščalko so prostor (op. gym), kjer lahko testiraš svoje veščine v Pokemon bitkah. Jaz sem začetnica, Stopnja št. 5 od 40-ih, če se ne motim. Še ena igra več in še eno nekoristno zabijanje časa, boste rekli, ampak ne, to in podobne igre bo kar zanimivo spremljati, saj gre za mešanje virtualnega z resničnim, kakršna je videti tudi naša prihodnost. In to sploh ne več tako zelo oddaljena.
Meni se sicer zdi čisto fino, da se mladino zbeza na plano. Če bi ulice tudi s pomočjo iger, kakršna je Pokemon GO, in njih odgovorno rabo, spet oživele, pa tudi ne bi imela nič proti. Osebno komaj čakam sprehode s psom, najraje tiste jutranje, da lahko v miru mečem Pokežoge v male pošasti in se nikomur ne zdim preveč čudna. Pes se ne pritožuje, saj sprehodi trajajo še malo dlje kot običajno.
In sprehodi po Kočevju so lahko prav nostalgični. Med enim od njih sem onidan gledala, če je kaj novega, kaj se gradi, kot turistka firbcala levo in desno, ko se mi pogled nekako ustavi na DZS knjigarni in papirnici Josipa Jurčiča. Dandanes redko potrebujem kaj takšnega, da bi prav morala v to prodajalno, ampak včasih je bilo vseeno malo drugače. In tako me je hipoma spet odneslo v osemdeseta in devetdeseta, čas, ko sem hodila v osnovno in srednjo šolo.
Zdi se mi, da sem rada hodila v šolo in še posebno rada sem se tudi pripravljala na novo šolsko leto. Pravzaprav sem ga vedno komaj čakala. Ko si na novo štartal, ko v redovalnici ni bilo še nobenih ocen, nobenih plusov ali minusov. Pa lepi, novi zvezki in knjige na mizi. V prozornem, plastičnem ovitku. Včasih smo kupili papir za zavijanje, včasih pa smo jih zavijali kar v kakšne stare koledarje. Da bodo platnice čimdlje zdržale. V nabavnem paketu so bili tudi razni svinčniki, barvice in dišeče radirke. Se jih še spomnite? Saj ne vem, če jih še prodajajo, ampak včasih me ima, da bi jih kar kupila, čeprav jih nič ne rabim. Pa flumastri. Če me spomin ne vara, so bili na voljo v kakšnih ducat barvah, nič več. Precej skromno, sploh v primerjavi s kakšno sošolko, ki je imela sorodnike v Nemčiji in je od tam vsakič prinesla kaj takšnega, da smo ji potem septembra zavidali prav vsi v razredu. Recimo puščico v dveh nadstropjih in prekrasnih barvah, kakršnih predtem še niti videla nisem.
Zato si včasih želim, da bi iznašli še nekakšen Pokemon GO Back, ki bi te zavrtel nazaj v času. Hodila bi po domačih ulicah, pred mano pa bi se vrtele slike mojega otroštva in mladosti.
Slike poletja, bosih nog in navihanih pogledov. Slike mojih zdaj resnih sošolk in sošolcev, kako mečejo gobo za brisanje čez razred. To so bili verjetno najbolj breskrbni meseci v naših življenjih. Dvakrat greš spati in že jih ni več.
Učiteljicam in učiteljem, ki morajo vso to raztresenost spraviti v red in male glave nazaj k številkam in Cankarju, želim, da v razredih uspejo ustvariti takšno vzdušje, da bi mladina v šole nosila velike obraze sreče. Učencem in učenkam pa nasvet, ki ga je meni vsakega septembra izrekel moder mož: “Uči se, uči, da bo kaj ostalo v tvoji prazni buči.”
Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
Opomba: Kolumna je bila izvorno objavljena v časopisu Kočevska, številka 14, september 2016.