
Give me your tired, your poor,
Your huddled masses, yearning to breath free,
The wretched refuse of your teeming shore
Send these, the homeless, tempest tost to me,
I lift my lamp beside the golden door.
(napis na bronasti plošči na podstavku Kipa svobode, avtorica Emma Lazarus)
V uredništvu Metine liste si te dni izmenjavamo knjigo Translatlantic, Columa McCanna. Gre za preplet zgodb posameznikov iz Irske in ZDA. Odličnih posameznikov, ki so plemenitili tako ZDA kot Irsko, iz katere so nekateri v novi svet prebežali pred veliko lakoto in revščino. Amerika je zaradi svoje odprtosti do preganjanih in obubožanih, postala velika in mogočna. Medse je sprejela številne Slovence, Ukrajince, Poljake, Nemce, Francoze, Irce, Italijane, Grke … Medtem, ko je Evropa izgubljala svoj vrhunski genetski material pri Verdunu, na Sommi, Marni, soški in ruski fronti, so ZDA pritiskale pečate OK novim prišlekom na Ellis Islandu.
BEGUNSKA KRIZA NA STARI CELINI
Te dni doživljamo prvo veliko begunsko krizo na stari celini po drugi svetovni vojni. Evropska unija je ena najbogatejših in najbolj miroljubnih regij na svetu, ki vrednote o prijateljskem sobivanju nekdanjih sovražnikov prodaja svetu. Evropa je v ZDA in tudi drugod sinonim za sočutje in socialno državo. Danes dovoljuje, da se pred njenim morjem utapljajo begunci, na obvozu avtocest pa v kombijih trohnijo trupla ljudi, ki so v Evropo prinesli svoje stiske, otroke, slike staršev, ki so ostali doma, hrepenenja, spomine, željo in žalost.
Te dni na meje Evrope butajo množice preganjanih Sirijcev, Iračanov, Afganistancev. Ob spremljanju domačih in tujih medijev, vidimo, da praktično vsak drugi govori angleško, da imajo v rokah otroke.
Ko enkrat vidiš, da čez meje bežijo družine z malimi otroki, potem veš, da je vrag vzel šalo. Malega otroka ne odtrgaš od doma kar tako.
Kako zelo se je vrag razpasel na območju Sirije in Iraka, je potrebno prebrati imenitno kolumno Davida Brooksa When ISIS Rapists Win. Brooks opozarja, da kljub filigrantsko natačnemu poročanju o krutostih ISISa, ki se z obglavljanji državljanov postavlja na spletu, ko ima cel rokovnik za posiljevanje žensk in vključuje molitev pred in po posilstvu, ko istospolne moške mečejo čez obzidja mest in njihov padec snemajo, ko uničujejo kulturno dediščino sveta, zahod izrazi svojo ogorčenost, a ne stori kaj dosti. Ljudje, ki trkajo na vrata široke in solidarne Evrope, bežijo tako pred sirskim dikatatorjem Assadom kot pred ISISom, ki svoje krutosti objavlja na spletu. Na meje Evrope prihajajo izmučene družine, ne zato, ker otrokom doma niso mogli kupiti tablice in videoigric.
ZNAŠ ZDRDRATI OČE NAŠ?
V Evropo je prišlo okoli 340.000 beguncev. In mi postavljamo zidove, nanje streljamo z vodnimi topovi, iščemo tiste med njimi, ki znajo zdrdrati Oče naš. V času naših moralističnih premislekov je mali Libanon s precej manj drame in ozkoskrčnosti mirno sprejel 1.1 milijona Sirijcev, kar je okoli četrtine prebivalstva Libanona. Turčja je medtem sprejela 1.9 milijona beguncev. Evropa 28-ih držav, ki slovi po svojem socialnem modelu, pa ima težave s sprejetjem 340.000 beguncev. Evropa, ki ima težave s svojo rodnostjo in velika ruralna območja, ki postajajo prazna, kot v vikend izdaji opozarja britanski Guardian Europe in need of a baby boom.
Slovenija bi morala te dni bolj kot doslej opozarjati, da ni Slovaška, ki je brezsramno naznanila, da bo sprejela le kristjane. Tudi francoska cerkev se te dni ni izkazala, ko je na neko svojo slovesnost kot govornico povabilo tamlado Le Penovo, ki ščuva proti islamskim priseljencem.
Slovenija je te dni ponovno na stičišču poti. Tokrat begunskih. Njena zgodovina, kultura in kuhinja so raznolike prav zato, ker so spoj zgodovin, kuhinj in kultur narodov, ki so prehajali skozi to območje. Te dni ji manjka barve in manjka ji prepoznavnosti. Majhna Slovenija ima te dni imenitno priložnost, da svetu pokaže, kako je ne zanima zgolj le en pljunek vode v Piranskem zalivu, ampak premore videti širšo sliko. Da ima mala država lahko veliko srce.
Uredništvo Metine liste