Izobraževanje na daljavo bo verjetno še kar trajalo in vse več je skrbi, kako bomo to nadoknadili. Navodila, ki jih je pripravila stroka, kaj prida k uspešnemu osvajanju znanja po mojem mnenju niso prilagojena. Kakšnih 14 dni je možno na ta način zaposliti otroke, predvsem pa starše. Menim, da to ni primeren način pouka, ki naj bi trajal ali se v letošnjem šolskem letu še kdaj ponovil.
Sami smo se pripravljali na drugi val po uspešnem pouku na daljavo v prvem valu in bili relativno dobro pripravljeni.
Prehod iz pouka v razredu na pouk na daljavo smo učitelji z veliko mero strokovnosti in poznavanja orodij za delo na daljavo opravili brez večjih težav. Težave, ki se pojavijo, sproti odpravljamo.
Tehnika in programi delujejo in jih znamo uporabljati, tako da se lahko osredotočamo na vsebine in metodiko poučevanja.
Otroci se vključujejo v pouk vsako jutro in po urniku preko celega dopoldneva. Skoraj vsi so prisotni pri urah v živo in so v neposrednem stiku z vsemi učitelji. Razlaga je sprotna in dopolnilnih informacij in znanj so deležni sproti. S tem ohranjamo učno kondicijo tako učitelji kot učenci in razbremenimo starše, da nam mirno prepustijo naše naloge. Otroci imajo voden čas, od prve ure po urniku do konca podaljšanega bivanja.
Že v septembru smo vsem staršem razredne stopnje omogočili predstavitev dela na daljavo in kje bi morebiti otroci potrebovali tehnično pomoč. Velika večina staršev se je sestankov udeležila. So pa zdaj v kar veliki meri prisotni pri urah in opazujejo dejavnost učiteljev. Zanimivo, kako se nekateri, ki so doma, tudi vključujejo v pouk. Nekateri skrivaj, nekateri odkrito. To je tudi odlična priložnost za promocijo našega dela, ki je bilo do zdaj, kdaj tako mistificirano in skrito med štiri stene učilnic.
Po nekaj tednih dela na daljavo je kondicija otrok še v redu in delajo dobro. Preverjanja in ocenjevanja, kljub pomislekom in navodilom, da se bo to naredilo, ko pridejo v šolo, učitelji avtonomno izvajajo, brez slabih izkušenj in pripomb otrok. Vse gre sproti. Menim, da bi bila resnična kriza, stres in pritisk ob nagrmadenih preverjanjih in ocenjevanjih, ko pridemo nazaj v šole. Sedaj pa teče delo in preverjanje sproti, kar je z vidika stroke najbolje. Naši učitelji s svojim delom dokazujejo, da je z ustreznim znanjem in spletnimi orodji pouk možno tudi na daljavo peljati zelo blizu pouku v razredu, z minimalno izgubo.
Morebitni pomisleki o predolgem sedenju pred zasloni so verjetno na mestu. Večina otrok bi najbrž v vsakem primeru to počela – igrišča so zaprta, nimajo kam. V šoli na daljavo pa jih učitelji primerno usmerjajo preko dopoldneva. Staršem ni potrebno predelovati z učenci vsebin, razen ko je potrebno kaj pojasniti, kar pa vestni starši tudi sicer počnejo. Med samimi urami učitelji poskrbijo tudi za razgibavanje. Redno se izvajajo vse dejavnosti, od dodatne in individualne pomoči otrokom, redno se dela s tujci, izbirni predmeti v večini potekajo na daljavo. Okrepili smo pomoč učencem z učnimi težavami.
Še vedno so družine brez računalnika, ali pa je več otrok v družini in je delo oteženo. Na to nimamo vpliva, se pa trudimo, iščemo vire in poskušamo zagotoviti opremo tistim, ki jo potrebujejo.
Ne more pa biti to vzrok ali izgovor, da bi pouk prilagajali ali nižali standarde dela.
Ko opazujem učitelje, kako se pripravljajo na delo, kako poleg rednih priprav zdaj inovativno uporabljajo tehnologijo, ena kamera ni dovolj, samo en računalnik je premalo, marsikje sta dva, poleg tablice in interaktivne table. Nekateri učitelji prihajajo vsakodnevno v šolo, drugi prihajajo takrat, ko zaradi narave predmeta in nazornosti podajanja vsebin tega ne morejo izpeljati od doma. Poleg tega so učitelji tudi starši in se morajo ob izvajanju pouka ukvarjati še s šolo svojih otrok, tako kot marsikateri starši, zato se lahko vživijo tudi v to vlogo. Ko smo se avgusta 2019 pripravljali na to, ni bilo pravega navdušenja, morda celo rahel odpor, sedaj pa se je v večini prebudil tisti pravi raziskovalni duh, ki jih vsakodnevno izziva, da so dobri in boljši pri delu. Pri delu smo se poenotili in si med seboj pomagamo in se spodbujamo.
Pri nas učencem ocene najbrž ne bodo tako prijazne (beri podarjene), kot je zaradi tega za nekatere neprijazna šola. Če ne drugače, že zato ne, ker v nasprotju s priporočili dobivajo ocene sproti. Z njimi dokazujejo dejansko znanje, ki jim bo ostalo. Ko pa bodo nazaj v šoli, bo za njih šola končno spet prijazna, ampak to zato, ker bomo lahko delali normalno in ne bomo lovili zaostankov snovi in nepridobljenih ocen. Otroci se ne pritožujejo, vsak dan so z vrstniki, vsak dan med seboj komunicirajo, pouk je drugačen, a stika med seboj niso izgubili. Več je medsebojne pomoči in sodelovanja. Šola jim ponuja koristno preživet dopoldanski čas, starše pa v veliki meri razbremeni nalog, ki so domena učiteljev.
Na koncu, ko bomo potegnili črto, bomo ugotovili, da je znanja točno toliko, kolikor smo v to vložili napora v preteklih mesecih in med poukom na daljavo.
In menim, da smo ga veliko in bo vredno truda. Če nas je bilo spomladi strah, da je česa preveč, sedaj ugotavljamo, da se da izvajati pouk redno. Vseeno pa je potrebnega pri delu na daljavo kdaj dvakrat več časa, da dosežeš iste rezultate, kot v učilnici. Pa tudi to se bo izboljšalo, ko bomo imeli še več izkušenj in znanj. Se pa strinjamo, da se vsi najbolje počutimo v šoli, v razredih, tam lahko tudi damo učencem največ. Tako, da ni ravno prijazna in skladna z navodili, da pa verjetno več.