Pravna ignoranca škodi

pravo
(foto: succo via Pixabay)

Velikan filozofije in javne rabe kritičnega uma Immanuel Kant je zapisal:

Nihče ne more torej o sebi trditi, da je praktično podkovan v kakšni znanosti, hkrati pa zaničevati teorijo, ne da bi razkril, da je nevednež v svoji stroki: meni namreč, da bo prišel dlje kakor s teorijo tako, da se kar počez loteva poskusov in si nabira izkušnje, ne da bi zbral določena načela (ki so pravzaprav to, čemur pravimo teorija) in ne da bi svoje podvzetje mislil kot celoto (ki se ji reče, če postopamo pri tem metodično, sistem). 

A še vedno je bolj sprejemljivo, da kakšen nevednež v svoji dozdevni praksi razglaša teorijo za nepotrebno in odvečno, kakor pa da kakšen pametnjakar priznava teorijo in njeno vrednost za šolo (denimo zgolj za to, da bi uril glavo), pri tem pa hkrati trdi, da je v praksi s tem popolnoma drugače, da se, ko se iz šole podamo v svet, zavemo, da smo sledili praznim idealom in filozofskim sanjam, z eno besedo, da to, kar se dobro sliši v teoriji, sploh ne velja za prakso…

…Ta maksima, ki je… postala tako vsakdanja, je skrajno škodljiva, kadar zadeva kaj moralnega (dolžnost vrline ali prava). Kajti tu gre za kanon uma (v praktičnem), kjer se vrednost prakse v celoti opira na njeno primernost za teorijo, ki je njena podlaga, in kjer je vse izgubljeno, če empirični in zato naključni pogoji za izvrševanje zakona postanejo pogoj samega zakona, tako da praksa, ki računa na izid, kakršen je verjeten glede na dosedanje izkustvo, dobi pravico, da podučuje teorijo, ki obstaja sama zase” (Immanuel Kant, v Zgodovinsko-politični spisi, Filozofski inštitut ZRC SAZU, 2006, str. 50).

pravo
(foto: succo via Pixabay)

In prav za to gre: za nadvse neprimeren ali povsem neposrečen odnos prevelikega števila ljudi, ki so predstavniki pravniškega poklica ali pri svojem delu, kot javni uslužbenci, neposredno uporabljajo uzakonjeno pravo, do razumevanja, razlage in uporabe prava, ko v dnevnih družbenih praksah odločajo o usodi, eksistenci in splošni kakovosti življenja drugih ljudi.

Ti ljudje na opozorila, da njihovo delo, ki ustvarja pravno prakso, močno odstopa o pravne teorije, praviloma ugovarjajo, da »je teorija eno, praksa pa nekaj povsem drugega.« Običajno to izrazijo v zajedljivem tonu, prenatrpanem s cinizmom, stisnjenem v osebno napihovanje pri poskusih sarkazma.

Pogosto se zdi, da se niti ne zavedajo svoje osupljive pravne ignorance in enormne nedojemljivosti za pravo. So, kot bi rekel Kant, »pametnjakarji«, ki za vsako ceno branijo svoja praktična in odločevalska »podvzetja« in nas, državljane, ki smo tako pogosto tako neposredno odvisni od njihovih odločitev, »podučujejo« o tistem, kar je njim domnevno kristalno jasno, vsi mi pa tega nismo sposobni razumeti: da je pravo to, kar se oni blagovoljno odločijo zapisati na uradniški formular, da JE pravo; da so ljudje, ki ščitijo svoje pravice ali zahtevajo spoštovanje dolžnosti, odvečna nadloga, ki motijo pisarniški mir uradnikov; da obstajajo ljudje le zaradi uradnikov in niso uradniki tisti, ki morajo služiti obči dobrobiti ljudi; da so temeljna pravna načela, kot so pravičnost, poštenje, sorazmernost, enakopravnost ipd., le filozofski balast romantičnih in naivnih sladokuscev, ki čas zapravljajo za kritična premišljevanja o svetu in svoji umestitvi vanj; da je omenjanje ustave in ustavnosti nekaj, kar zasluži porogljivi nasmešek itd. Ti ljudje prepogosto premorejo le malo empatije. Včasih se komu, ki pride v uradni stik z njimi, celo zdi, da bi se zaskrbljenega ali oškodovanega državljana, nosilca človekovih pravic in svoboščin, najraje že na vratih lotili s kletvico ali kričanjem. In to samo zato, ker si drzne spraševati »zakaj« in ker vztraja pri tistem, kar mu očitno in neizpodbitno gre, torej pri svoji pravici ali svoboščini.

Pri opravljanju svojega poklica vsakodnevno srečujem prav takšne ljudi, podpisane pod uradne odločitve javnih oblasti. Zgodbe ljudi, ki so vpeti v primež javne oblasti, pripovedujejo o uradniški arbitrarnosti in golo formalistični zlorabi ideje, duha in razumne vsebine prava. Seveda niso vsi ljudje, ki opravljajo uradniško ali funkcionarsko službo, takšni. Vseeno pa je prav takšnih ljudi na uradniških in funkcionarskih mestih znatno preveč. In preveč je zgodb državljanov, ki so bili očitno ogoljufani s strani javne oblasti. Nemalokrat so takšne zgodbe, zaradi stopnje povzročene krivice in njene očitnosti, tudi ganljive. Paradoks, ki ga je ob tem mogoče zaznati, pravnika mora tudi vsaj malo razjeziti:

bolj ko je storjena napaka v pravnem postopku očitna, večja je odločenost odločevalcev, da napak nikakor ne bodo priznali in težja je pot, ki jo mora človek prehoditi, da bi očitno in hudo krivico zamenjal s pozno pravico. In četudi mu to končno le uspe, se ne zgodi, da bi ljudje, ki so za to neposredno in osebno odgovorni, tudi disciplinsko, odškodninsko ali kazensko odgovarjali.

Sebe in druge pravniške kolege sprašujem, kako je v ustavni demokraciji 21. stoletja to mogoče?! Kje je spodnja meja arbitrarnosti in samovolje javne oblasti, pri kateri bi bili pravniki pripravljeni temu skupinsko in organizirano nasprotovati? Ali kaj kaže na primerno zavedanje pravnikov o svoji lastni odgovornosti za takšno družbeno stanje?

Trudim se prebirati preštevilne zgodbe ljudi, ogoljufanih s strani javnih oblasti. Včasih, v vlogi pravnika, aktivno vstopim v katero od njih. Uporabljam trenutne, četudi minljive možnosti za pisno predstavljanje takšnih zgodb v javnem prostoru. Verjamem, da je takšno početje pomemben del pravniške družbene vloge. In da je strokovno kritičen odnos do napak in stranpoti pravnih praks moralna odgovornost slehernega pravnika. Najverjetneje je treba pri tej drži vztrajati tudi tedaj, ko ima človek občutek, da je v pravnih praksah preveč stvari zelo narobe in da je njegov vpliv neznaten, poziv k spremembam pa preslišan. In to kljub temu, da gre za probleme, ki na eni strani bistveno vplivajo na vsakodnevno življenje ljudi, po drugi strani pa so hitro rešljivi. Verjetno je treba prav zato vztrajati.

 

Dr. Andraž Teršek (foto: osebni arhiv)
Dr. Andraž Teršek (foto: osebni arhiv)

Avtor: dr. Andraž Teršek, Ustavnik in pravni filozof, univerzitetni učitelj tem iz prava, etike, filozofije, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde, kritični intelektualec in publicist, aktivno prisoten v javnem prostoru.

 

Opomba: Zapis je odlomek iz knjige – Andraž Teršek: Pravna ignoranca škodi. Kritika pravne prakse, Univerzitetna založba Annales, Koper, 2015, 240 strani (str. 11-13).

 

 

Več od Dr. Andraž Teršek

Sistemsko kršenje ustavnih pravic študentk in študentov

Ob koncu leta 2015 sva s kolegom Markom Blatnikom, pravnim zastopnikom iz...
Beri dalje