Pojem je zelo izmuzljiv in nanj gledajo različni deležniki z zelo različnimi očmi. O njem lahko beremo v revijah o zdravem življenju, o njem govorijo politiki, kadar jim ustreza. Tukaj pa je moj pogled nanj.
Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije o prehranski varnosti govorimo takrat, ko imajo vsi ljudje vedno dostop do dovolj varne in hranljive hrane za vzdrževanje zdravega in aktivnega življenja. Koncept prehranske varnosti vključuje tako fizični kot tudi ekonomski dostop do hrane, ki mora zadostiti tudi posebnim zahtevam in navadam ljudi. Da bi lahko razumeli, zakaj so definicije eno, realnost pa je običajno precej drugačna, moramo nujno zadevo razumeti v širšem, tudi zgodovinskem kontekstu.
ZGODOVINA NAŠEGA PLANETA
Današnja biološka raznovrstnost je rezultat nastanka novih vrst v več zadnjih milijonih let. Raziskovalci zgodovine Zemlje menijo, da je število vrst, ki so se razvile, enako številu vrst, ki so izumrle. Vrste izumirajo ves čas, vendar pa lahko iz fosilnih ostankov ugotavljamo, da je bilo v zgodovini planeta 5 dogodkov masovnega izumiranja, v katerih je izumrla velika večina takrat živečih organizmov. In če teh 4,5 milijarde let razvoja predstavimo v obliki koledarskega leta, bi se ljudje razvili v zadnjih treh minutah tega koledarskega leta in naša civilizacija, ki naj bi se začela z razvojem poljedelstva, šele v zadnji minuti. Kako kratek čas je to, nam dobro ponazori pogled na Starodavni gozd v Whitovih gorah v Kaliforniji.
SLIKA: Starodavni gozd (foto: Tom Turk)
Nekatera še živeča drevesa v tem gozdu so stara tudi več kot 7000 let, torej bi bila priča razvoju naše civilizacije prav od njenega začetka, če bi seveda rastla na drugem koncu sveta.
Kljub kratkemu časa bivanja na planetu, smo si vzeli pravico, da o njem odločamo na vseh ravneh.
Znanstveniki, ki proučujejo biološko raznovrstnost, so že sprožili alarm, da je na našem dosegu ŠESTO VELIKO IZUMRTJE vrst, ki bo posledica sprememb naravnih habitatov, podnebnih sprememb, lova, globalnega širjenja tujerodnih plenilcev in povzročiteljev bolezni. Medtem ko izginjanje nekaterih velikih vrst, kot so črni nosorogi, lahko opazujemo, izginjajo vrste, ki jih s prostim očesom niti ne vidimo, ali pa jih sploh še nismo odkrili – npr. samo v Amazonskem deževnem gozdu so v zadnjih 10 letih odkrili več kot 1200 novih vrst rastlin in živali. Za tiste, ki jih še nismo odkrili, morda ne bomo nikoli izvedeli, da so sploh obstajale, ker bodo pred odkritjem že izumrle. In v veliki meri je za to šesto masovno izumrtje kriva tista invazivna vrsta, ki definiciji invazivnosti najbolj odgovarja: ČLOVEK.
SLIKA: Izkazovanje naklonjenosti samic črnega nosoroga, Namibija (foto: Tom Turk)
INVAZIVNOST ČLOVEKA
Po definiciji IUCN, International Union for Conservation of Nature, je invazivna tujerodna vrsta žival, rastlina ali drug organizem, uveden na območja izven njegovega naravnega območja razširjenosti, kjer se ustali in razširja in s tem negativno vpliva na lokalni ekosistem in njegove vrste. Človek vsem tem zahtevam bolj ali manj odgovarja.
Od začetka človekovega osvajanja planeta pred 200.000 leti iz Afrike, je osvojil planet, njegove najbolj nedostopne kotičke, pole, šele v zgodovinsko najnovejšem času, le malo pred tem, ko je začel svoj osvajalni pohod proti Luni in drugim planetom. Kljub vsemu se v 10.000 letih človeške civilizacije ni spremenilo veliko, razen tehnologije – plug, izmenjava dobrin, načini pakiranja živil. V tem času je človek med svojimi nujnimi orodji zelo izpopolnil tudi orožje.
SLIKA: Čeprav smo kot vrsta v zadnjih tisočih letih najbolj izpopolnili tehnologijo, predstavniki plemena Mursijev v Etiopiji za mletje starodavnega etiopskega žita – tefa, uporabljajo povsem enako orodje, kot so ga našli med neolitskimi izkopaninami (foto: dr. Marina Dermastia)
SLIKA: Kljub tradicionalnemu načinu oblačenja, se predstavnice plemena Himba v Namibiji ne odrekajo obisku nakupovalnih središč (foto: Tom Turk)
SLIKA: Od vseh pridobitev civilizacije, predstavniki plemena Mursijev v Etiopiji najbolj cenijo sodobno orožje.
Kot kažejo znanstvene raziskave, so se predstavniki rodu Homo 2,5 milijona let prehranjevali z nabiranjem rastlin in lovljenjem živali. Vse se je spremenilo pred približno 10.000 leti s prvimi udomačitvami le nekaj vrst živali in rastlin.
Med vsemi tisoči vrst, ki so jih naši predniki lovili, je bilo le nekaj kandidatov, ki so bili primerni za poljedelstvo in pašništvo. In ti primerni kandidati so živeli na povsem določenih koščkih našega planeta, kjer je nato prišlo do t.i. KMETIJSKE REVOLUCIJE.
Pomembnejši izvor kmetijske revolucije je območje t.i. rodovitnega polmeseca na območju Bližnjega vzhoda. Zdi se, da so vse največje težave sodobnega sveta ostale kar tam na izvoru naše civilizacije. Edina res pomembna in opazna razlika med danes in nekaj tisoč leti je le število prebivalstva, ki skokovito narašča. In to naraščanje prebivalstva je najpomembnejša posledica kmetijske revolucije.
SLIKA: Rodovitni polmesec (foto via Wikipedia).
Ob zori naše civilizacije pred 10.000 leti je bilo na Zemlji okrog 5 milijonov ljudi. Pred 2000 leti jih je bilo 200 milijonov, kar pomeni hitrost rasti 0,05 %/leto. Z industrijsko revolucijo se je ta hitrost izjemno povečala: do leta 1800 je bila svetovna populacija 1 milijarda, v naslednjih 130 letih sta bili 2 milijardi, v naslednjih 30-ih letih tri, v naslednjih 15-ih štiri in nato le v 13-ih letih 5 milijard.
Le v zadnjih 100 letih se je človeška populacija povečala od 1,65 na 6 milijard. Ali drugače, leta 1970 je bilo v grobem na svetu polovica današnje populacije.
Scenariji, ki sledijo današnjim 7 milijardam, so različni. Po enem naj bi se število prebivalstva povečevalo v enakem tempu, saj naj bi se smrtnost otrok, ki je v razvitem svetu že sedaj nizka, še zmanjševala, zaradi mehanskih, kemičnih in bioloških pripomočkov pa bi ljudje živeli daleč nad mejami svojega biološkega življenja. Saj veste, življenjska doba se podaljšuje, predvsem kot posledica preventive – boljše prehrane, boljše higiene in predvsem cepljenja.
Po drugem scenariju naj bi se zaradi zmanjšane hitrosti rasti prebivalstva, torej manj rojstev, trend obrnil. In po verjetno najbolj realističnem, naj bi se povečevanje le upočasnilo. Lahko pričakujemo, da bo okrog leta 2050 na Zemlji okrog 9 milijard ljudi.
KAKO NAHRANITI VSO TO MNOŽICO?
Po podatkih Organizacije za hrano in kmetijstvo (FAO) pri ZN svet že sedaj pridela dovolj hrane za vseh 7 milijard ljudi in ta hrana bi morala zadostovati tudi za podvojeno populacijo. V današnjem času se veliko pogovarjamo o neenakomerni razporeditvi razpoložljive hrane po svetu – ponekod jo je preveč in se je veliko zavrže, drugje pa ljudje stradajo. Zdi se, da bi bilo najenostavneje viške prenesti od tam, kjer nastajajo, tja, kjer je hrane premalo. A tudi to ni čisto enostavno, saj vedno znova pozabljamo, da je večina današnjih problemov, vključno tistih, povezanih s hrano, globalnih. So nerešljivi, če jih poskušamo reševati parcialno in iztrgano iz globalnega konteksta.
V razvitem svetu imamo hrane načeloma preveč in se bolj ali manj ukvarjamo predvsem s problemi “prvega” sveta. Po podatkih Statističnega urada se v Sloveniji zelo izboljšujemo v skladu s priporočili o varni hrani – jemo manj mesa in krompirja, uživamo več sadja in zelenjave, pa tudi presežki hrane se vztrajno znižujejo. Kljub temu, da vemo, da je statistika nekaj, resničnost pa ponavadi malo drugačna, si poglejmo nekaj teh številk – npr. pri žitih.
Žit smo po podatkih Statističnega urada v letu 2013 pridelali okrog 460.000 ton, uvozili okrog 490.000 ton in porabili 835.000 ton.
Po statistiki, ki se spet nekako ne ujema s preprostim računom, smo izvozili 171.000 ton žit. Verjamem, da se ta količina, če se že ne pozna v oskrbovalni verigi, prav gotovo pozna v izračunih naše rastoče gospodarske rasti, kar je v današnjem svetu, ki mu vladajo virtualni finančni tokovi, gotovo nezanemarljiv podatek. Ker je verjetno težko natančno predvideti razmerje med ponudbo in povpraševanjem, je izvoz odvečne hrane vsekakor primernejša rešitev kot njeno uničevanje.
SKUPNA EVROPSKA KMETIJSKA POLITIKA
Tudi kmetijska politika ni nekaj, kar smo izumili v našem času. O njej je razmišljal že Sokrat, ki je napisal, da nihče, ki ga ne zanimajo težave žit, ne more biti politik. Kakorkoli, Skupna evropska kmetijska politika je bila še do pred kratkim najbolj dampinška inštitucija v skupni EU politiki.
Čeprav je le 5 % Evropejcev zaposlenih v kmetijstvu, EU za kmetijstvo porabi 40 % budžeta, od tega večino za subvencije kmetom.
Pomemben poudarek nove slovenske kmetijske politike je SAMOOSKRBA s hrano. Pri tem nam slepo sledenje skupni EU kmetijski politiki ne pomaga prav dosti. V EU velja sistem kvot in nazoren primer so kvote sladkorja v EU, katerih upravljanje se konča leta 2017. Kljub temu, da je EU neto uvoznik sladkorja, pridelanega iz sladkornega trsa, del sladkorja pridobimo tudi iz sladkorne pese. V Evropi naj bi sladkorno peso po sistemu kvot pridelovale Francija, Nemčija, Velika Britanija in Poljska. Tukaj pa naletimo na problem.
SLIKA: Sladkorna pesa (foto via Pixabay).
Pred EU so količine sladkorja, pridelanega iz sladkorne pese v Sloveniji, skoraj zadostovale za domače potrebe, v letu 2015, ko se je poraba sladkorja znatno znižala, pa bi ga pomemben delež lahko izvozili in prispevali k samooskrbi, gospodarski rasti, zaposlenosti prebivalstva in podobnim zadevam, ki jih poslušamo v tem kontekstu. Ampak ne, leta 2006 so tovarno sladkorja v Ormožu zaprli in za to iz EU dobili celo 38 milijonov evrov??? Štiri leta po zaprtju se je slovenska politika končno zavedla neumnosti, ki pa je pred ukinitvijo sladkornih kvot leta 2017 ne more spremeniti. Še več, ker niso podrli silosov za hrambo sladkorja, bi morali plačati celo kazen 8,7 milijonov €, za katero Sloveniji prosi za obročno odplačevanje. Pa naj razume, kdor lahko.
ODŠKODNINE KMETOM ZARADI NARAVNIH NESREČ
Ne nepomemben del kmetijskega proračuna gre tudi za odškodnine kmetom zaradi naravnih nesreč. To je seveda prav, a tudi odškodnine se lahko izrabljajo. Saj ne, da je to splošna praksa, a zgodbo z odškodninami lepo ponazori primer, ki sem ga doživela na lastni koži.
Pri nas na Nacionalnem inštitutu za biologijo se ukvarjamo med drugim tudi z trsnimi rumenicami – boleznimi vinske trte, ki jih povzročajo najmanjše znane bakterije – fitoplazme. V letih 2009-2010 smo imeli v Sloveniji epidemijo zlate trsne rumenice. Bolezen je karantenska, kar pomeni, da morajo vinogradniki po zakonu uničiti vse obolele trse, saj drugače obstaja nevarnost razširitve bakterije na druge trse in v zelo kratkem času popolne okuženosti območja. Za odstranjene trse dobijo vinogradniki državne odškodnine.
V tistem času sem bila veliko na terenu in prišla v stik z manjšim vinogradnikom, ki je imel nekaj trsov s potrjeno boleznijo. Odločil se je, da bo namesto uničenja rastlin počakal na razširitev bolezni in s tem bi postal upravičen do višje odškodnine. Njegova računica se je slabo iztekla predvsem za večje vinogradnike v soseščini, saj se je bolezen razširila tja in so posledično morali uničiti res velike površine. Pri tem, da nimaš več dejavnosti, ti odškodnina ne pomaga veliko.
Vse v zvezi s kmetijskimi kvotami, subvencijami in odškodninami v Evropski uniji lepo strne vic, ki naj bi krožil po hodnikih EU ustanov in mi ga je nekoč povedal naš belgijski znanec, znani finančnik Pierre Van Kiersbilck. Gre pa takole: “Če ni poplav, je suša, če ni suše, je toča, če ni toče, so poplave, če ni poplav je zmrzal, če pa ni nič od tega, je največja naravna nesreča neugodna cena mercedesov na trgu.” Morda le za spoznanje pretirano karikirano.
ZAHTEVAMO LAHKO VARNO HRANO
Ker imamo hrane dovolj in preveč, se pravi, da smo prehransko varni, lahko zahtevamo tudi varno hrano. Zanjo imamo posebno agencijo EFSA, ki ima svojo informacijsko točko tudi v Sloveniji. Ker imamo hrane preveč in zahtevamo varno hrano, moramo vedeti tudi, katera živila nam škodujejo. Odpremo lahko številne in raznolike spletne strani, revije in priročnike raznolikih strokovnjakov in samooklicanih »strokovnjakov«, a na koncu je seznam podoben, čeprav se vrstni red živil spreminja, odvisno od ponudnika strani, naročnika raziskave ali tudi časovne komponente – mirno lahko rečemo modernosti živila. Če pogledamo seznam, se bomo verjetno vsi strinjali, da je na njem kar nekaj živil, ki bi jih lahko umaknili z našega jedilnika ali vsaj zmanjšali njihovo porabo.
V zadnjem času je bilo veliko govora o povezavi med rakom in predelanim ali rdečim mesom; vendar tisti, ki svarijo, hkrati ponujajo tudi rešitve, predvsem v zmernosti. Je pa tudi res, da ne bo nihče zbolel, če bo odšel v kino z vrečko popkorna – je pa vsekakor zelo moteče (vsaj za mene).
Nedvoumno je dokazana povezanost med uživanjem sladkih pijač in bolezenske debelosti. Celo multinacionalka kot Coca-Cola je to morala priznati in se spopada z velikimi težavami glede prodaje. V ZDA nekateri celo zahtevajo, da bi bile steklenice označene za nevarnost, podobno kot cigarete.
Kaj pa pri nas? Mi se pri vseh lepih besedah o zdravi hrani, prehranski varnosti in podobnem, ukvarjamo predvsem s polnjenjem proračuna in ščitenju naših podjetij. Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij med svoje največje dosežke v zadnjem obdobju uvršča umik zakona o davku na sladke pijače, ki ga je nameravala na vztrajanje kmetijskega ministra Dejana Židana sprejeti Cerarjeva vlada. Z umikom zakona naj bi industriji pijač prihranili deset milijonov evrov.
Naj se za trenutek na tem seznamu ustavim le še pri gensko spremenjenih organizmih. Za razliko od mesa, sladkih pijač ali alkohola, zanje po vseh teh letih še vedno nimamo nobenih oprijemljivih podatkov o njihovi škodljivosti. A sem prepričana, da bi jih veliko med vami, prav to skupino izpostavilo kot najnevarnejšo.
SLIKA: Zlati riž (foto: International Rice Research Institute via Wikimedia)
GSO SO PREDVSEM PROBLEM RAZVITEGA SVETA
Ker imamo hrane v Evropi preveč in ni posebne potrebe, da bi količino povečevali z gensko spremenjenimi organizmi, so predvsem gensko spremenjene prehranske rastline postale privlačna tema za boj med različnimi interesnimi skupinami, ki pa ima velikokrat v ozadju tudi kapitalske interese. Z znanstvenega stališča pri gensko spremenjenih rastlinah, če jih primerjamo z rastlinami, vzgojenimi s tehnikami, ki se pri nas ne jemljejo za gensko spreminjanje, ne vidim nobenih večjih težav. Kljub temu pa v vseh letih ustvarjanja novih organizmov nismo prišli prav daleč. Če pa bi ustvarjali superproduktivne prehranske rastline, ki bi potrebovale manj vode, manj gnojil, manj pesticidov in bi imele res kakšne posebno dobre lastnosti za izboljšanje prehrane ljudi, po mojem ni nobenih resnih znanstvenih zadržkov. Ampak za zdaj stvari ne gredo v tej smeri.
Gensko spremenjene rastline se pretežno uporabljajo za živinsko krmo in ne za našo hrano. Ker imamo v našem svetu hrane dovolj in preveč, imamo čas in možnost, da se pogovarjamo o njeni kakovosti, izvoru, izbiri, označevanju.
Imamo tudi čas in možnost, da se ji tudi znanstveno-raziskovalno približamo. Slednje je praktično nujno, saj smo s svojim načinom življenja naš planet že korenito spremenili in enostavno nimamo več niti prostora za pridelavo hrane, kot smo je bili vajeni. Zaradi velikih podnebnih sprememb, katerim zelo dobro asistiramo, pa nimamo niti dejanske možnosti, da bi pridelovali klasične kmetijske proizvode tako kot včasih. Glede na vse povedano in na definicijo prehranske varnosti, smo pri nas prehransko varni. Seveda je vedno lahko bolje, a na splošno je tako.
SLOVENIJA JE PREHRANSKO VARNA, KAJ PA DRUGI?
Velja vse povedano za celotno človeštvo? Žal ni tako, a v dokajšnji meri smo za to krivi tudi mi v našem krasnem in razvitem svetu. Pa poglejmo nekaj primerov, kje se je zalomilo. Na zemljevidu je najbolj rdeče-oranžna Afrika, poglejmo primer iz Tanzanijskega dela jezera Viktorija.
Darwinova nočna mora je naslov večkrat nagrajenega dokumentarnega filma o uvedbi nilskega ostriža v jezero Viktorija, kar je povzročilo popolno ekološko katastrofo. Ribo so v jezero uvedli v petdesetih letih prejšnjega stoletja za komercialni ribolov in ustanovitev velikih ribjih podjetij. Ta velikanska in požrešna riba je praktično uničila izvorno življenje v jezeru. Najprej se je hranila z manjšimi ostrižniki in drugimi majhnimi ribami, ko teh ni bilo več, pa z rakci. Komercialni in turistični ribolov danes zelo zmanjšujeta tudi že populacije nilskega ostriža v Viktoriji.
SLIKA: Nilski ostriž (foto: Global Environment Facility via Flickr)
Z uničenjem ekosistema Viktorije pa se je porušilo tudi ekološko ravnotežje na obali. Izvorne ostrižnike so tradicionalno sušili na soncu. Ker imajo nilski ostriži več maščob, sušenje na soncu ne zadostuje in jih je potrebno dimiti, da se ne pokvarijo. To je vodilo do velikanskega izsekavanja, da so dobili dovolj drv za kurjavo, s posledicami za območje z velikim izsekavanjem, talno erozijo in širjenjem puščave.
Komercialni izlov nilskega ostriža, ki je segal v milijone dolarjev, je uničil tradicionalno življenje in okolje lokalnega prebivalstva, ki se je v velikem obsegu spremenilo v ekonomske migrante. Tisti, ki ostanejo, se morajo zadovoljiti z ribjimi glavami, ki jih zavrže ribja industrija po filetiranju.
V zameno za izvoz nilskih ostrižev z velikimi transportnimi letali, v nasprotni smeri v območje prihajajo tone orožja, ki povečujejo konflikte in bedo v širšem območju.
SPORAZUMI IN TRANSPARENTNOST
Poglejmo še problem v zahodni Afriki, v območju, ki je med manj kritičnimi s stališča prehranske varnosti. Kljub temu, da imajo države Zahodne Afrike najbogatejša ribja lovišča, je njihova prehranska varnost ogrožena. V zadnjih 30 letih so na območje priplule evropske in azijske ribolovne flote. Ker so izlovile velike količine rib, je to edino območje na svetu, kjer se poraba rib v prehrani zmanjšuje. Dobra novica je, da se vsaj na ravni nadzora ribolova stvari delno urejajo. Vsaj EU je začela z državami Zahodne Afrike sklepati sporazume, ki določajo število ladij, kvote ulova in finančne kompenzacije. Podobni meddržavni dogovori so sklenjeni tudi med zahodno afriškimi državami in Rusijo. Seveda pa nekateri ribiči iz EU plovejo pod tujimi zastavami, kar ni vključeno v ta nadzor, prav tako obstajajo zasebni dogovori (npr. Špancev in Kitajcev) z vladami, za katere ni transparentnih podatkov.
Kljub izboljšavam v zadnjih letih, ti sporazumi še ne zagotavljajo vzdržnosti. Posebna težava je transparentnost sporazumov predvsem s strani skorumpiranih afriških vlad. Nov sporazum Mavretanije z EU dovoljuje izlov majhnih pelaških rib, ki živijo v jatah na odprtem morju do srednjih globin. To so najpomembnejše ribe za lokalno prebivalstvo, saj so zanje glavni vir beljakovin. Evropske komercialne ribiške ladje tako neposredno tekmujejo z lokalnimi ribiči. Ta sporazum tudi izničuje ukrep sosednjega Senegala, ki je zaščitil pelaške ribe izključno za lokalne ribiče.
Pri raziskavah afriškega morskega ribištva je imel pomembno vlogo tudi prof. dr. Miroslav Zei, eden od ustanoviteljev Inštituta za biologijo. Iz njegove šole je iz Slovenije izšlo nekaj cenjenih morskih raziskovalcev, med njimi tudi taki, ki so nato delovali kot eksperti pri FAO in UNESCO.
Sam prof. M. Zei je bil prvi, ki je šel po tej poti in je v okviru FAO vodil številne projekte za razvoj morskega ribištva v Afriki.
Dober primer nerazvite države, ki so jo prizadele subvencije v razvitem svetu, je Haiti. Haiti ima dobre možnosti za proizvodnjo riža in je bil nekoč v tem pogledu samozadosten. Danes ga uvozi 80 %. Po nasvetu o liberalizaciji trga z znižanjem tarif, so domači riž nadomestili s cenejšim subvencioniranim rižem iz ZDA.
SLIKA: Distribucija riža, Port-au-Prince, Haiti (foto: US Navy)
To naj bi bilo dobro za potrošnike, saj so dobili cenejšo hrano. Številni ponudniki riža so s tekmo na trgu ceno še znižali. A za haitske kmete, brez dostopa do subvencij, je to pomenilo konec proizvodnje in prodaje, selitev iz ruralnih v urbana območja v iskanju novih možnosti. Te so predvsem v šivanju za pretežno južnokorejsko tekstilno industrijo.
Haiti je danes med tremi največjim porabniki riža, proizvedenega v ZDA, in ena najrevnejših držav sveta.
KAKO DO NOVIH KMETIJSKIH POVRŠIN
Iz stališča povečanja lokalne hrane se morda zdi logično, da je potrebno le ustvariti nove kmetijske površine in zasejati nove poljščine, oziroma zagotoviti pašna območja za živino. A žal v večini primerov ni tako.
Npr. v Etiopiji nove kmetijske površine pripravljajo večinoma multinacionalke v spregi z lokalnimi elitami – razen uničevanja savane in izseljevanja še zadnjih predstavnikov plemen v porečju reke Omo, lokalno prebivalstvo ne bo imelo od tega nič, z veliko gotovostjo pa lahko na območju pričakujemo ekološko katastrofo, primerljivo tisti na jezeru Viktorija.
SLIKA: Požiganje savane s strani multinacionalk v porečju reke Omo (foto: Tom Turk)
Katastrofo še povečuje gradnja jezov na reki Omo, ki so med največjimi na svetu. Projekt, ki je že v osnovi sprožil hude odzive lokalne in mednarodne skupnosti, naj bi vodil v humanitarno in okoljsko katastrofo prve stopnje.
SLIKA: Reka Omo, Etiopija (foto via Wikipedia).
Projekt so etiopske oblasti podpisale brez razpisa z zasebno italijansko firmo. Elektriko, ki jo bodo proizvedle elektrarne na Omu, naj bi v celoti izvozili v sosednje države, polovico v Kenijo. Zaradi jezu naj bi brez vode in sezonskih poplav ostala vsa plemena ob Omu, kar bi za 500.000 ljudi pomenilo še večjo lakoto in vojne konflikte. V deževnem pragozdu smo priča njegovemu krčenju, v glavnem s požiganjem, za potrebe novih pašnikov, kar je najpomembnejši dejavnik uničevanja deževnega pragozda.
SLIKI: Ribiči s plemena Karo na reki Omo, Etiopija (foto: Tom Turk).
V Amazoniji ni nič drugače. Ko območje ni več primerno za pašo, za čredami pridejo plantažniki soje, rančerji pa nadaljujejo izsekavanje gozda na novih območjih. Plantaže soje, z vedno večjo porabo pesticidov, so glavni vir vodnih virov in podtalnice, kar ima lahko pomemben vpliv na okolje ter na zdravje ljudi in živali.
Brazilija ima danes največjo komercialno čredo govedi na svetu, so že največji izvozniki mesa, vlada pa želi do leta 2018 delež še podvojiti. Nedvomno odlično za gospodarsko rast Brazilije, kaj pa za planet?
Če zanemarimo 3000 ljudi, ki na rančih delajo kot sužnji, je z izsekavanjem ogroženo območje, na katerem živi ena od desetih vrst našega planeta. Vodna moč deževnega gozda igra glavno vlogo pri vzdrževanju globalnega in lokalnega podnebja. Večina amazonskih voda ostane v Amazoniji. Vzhodni vetrovi prinašajo gozdu vlago z oceana, rastlinska transpiracija pa vrne več kot polovico vode nazaj v ozračje – to je stalno kroženje, ki se 4 do 5-krat ponovi od Atlantika do Andov. S krčenjem amazonskega gozda se ta cikel že zdaj prekinja in povzroča dramatične spremembe v vzorcu padavin po vsem svetu.
SLIKA: Amazonski pragozd (foto: Neil Palmer/CIAT via Wikimedia).
S spremembo padavinskega režima zaradi izsekavanja se amazonski pragozd spreminja v suho savano in to ne le na območjih izsekavanja. Z globalnim dvigom temperature se izsuševanje še pospeši. Skupaj s spremembo namembnosti zemljišč lahko pričakujemo degradacijo vodnega režima, izgubo rodovitnih tal, povečano erozijo, zmanjšanje kmetijskih pridelkov, povečanje ogroženosti zaradi žuželk in širjenje kužnih bolezni.
S širjenjem masovnega pašništva, ki ga vzpodbuja brazilska vlada, se veča tudi pritiska na spremembe podnebja. Brazilija postaja četrti svetovni proizvajalec toplogrednih plinov, k čemur prispevajo tudi količine izjemno pomembnega toplogrednega plina metana, ki se v Braziliji sprošča v obliki govejih prdcev in riganja.
MARKETINŠKE POTEZE NE BODO REŠILE NAŠEGA PLANETA
Torej, uvajanje in premeščanje hrane od tam, kjer je je preveč, tja, kjer je je premalo, vsaj zaenkrat ne deluje najbolje. Kar pomeni, da je potrebno poiskati kakšne drugačne možnosti.
Zatiskanje oči pred problemi, ki smo si jih večinoma nakopali sami s svojim načinom življenja, teh gotovo ne bo rešilo. Mahanje z zastavami, kot so “jejmo le organsko pridelano hrano, GSO bodo nahranili svet, pridelujmo le lokalno, samooskrbujmo se”, so vse le različne plati ene in iste zgodbe, ki je zgodba našega razvitega sveta. Če ne bomo poskrbeli za planet na globalni ravni, so vse to le marketinške poteze, za nas potrošnike razvitega sveta, ki ne rešujejo ničesar tam, kjer dejanski problemi obstajajo.
Statistiki pravijo, da bomo leta 2050 potrebovali 2x več hrane, kot jo imamo sedaj. Na območjih, kot je Slovenija, vsekakor lahko razmišljamo o lokalni samooskrbi; vendar globalno to ni rešitev.
Če ne želimo posekati vseh gozdov za kmetijska območja, na katerih pridelek ne bo dovolj velik, in pri tem ne vseh območij še onesnažiti s pesticidi, ter morda še izboljšati prehransko vrednost živil in vsekakor izboljšati donos – je tudi uporaba GSO ena od rešitev.
Ukinitev subvencij v razvitih državah in nakup izdelkov iz tretjega sveta v pravični trgovini, bi neprimerno izboljšalo situacijo; na teh območjih bi povečalo kmetijsko pridelavo, namesto šivanja majic po nekaj centov v nemogočih delovnih razmerah. Če omenim le nekaj možnosti.
Eden najbolj znanih raziskovalcev globalnega segrevanja in emisij ogljikovega dioksida Cristian Körner z univerze v Baslu je že zdavnaj izračunal, da bi se večine težav z globalnim segrevanjem zaradi emisij toplogrednih plinov znebili preprosto tako, da bi omejili hitrost na 90 km/uro. S tem bi krepko znižali porabo nafte kot ene gonilnih sil današnjih svetovnih konfliktov in za več tisoč zmanjšali število prometnih nesreč s smrtnim izidom.
Zdi se, da smo vrsta, ki se prvič lahko odloči o svoji prihodnosti. Zdi pa se tudi, da kot vedno ne bomo presegli zakonov narave, ki delujejo že 4,5 milijarde let.
Zelo verjetno se vsaj za nekaj milijonov let ni bati za naš planet. Tudi brez nas bo preživel. Tudi najhujše, kar smo mu naredili, je že preživel, četudi brez nas. Na to kaže povsem opustošeno območje jedrske nesreče v Černobilu leta 1986, ki je postalo pravi živalski raj brez ljudi. Kot pravi Jim Smith z univerze Portsmouth: “To ne pomeni, da je radioaktivno sevanje dobro za živali v divjini, pomeni le, da je učinek bivanja človeka na območju, vključno z lovom, kmetijstvom in upravljanjem z gozdovi, mnogo hujši.«
Kljub temu ostajam zmerna optimistka. Verjamem, da nam Zemlja, ta modra pika, kljub vsemu nekaj pomeni. Ali, kot je lepo rekel astronom Carl Sagan: “Poglejte še enkrat na to piko. To je naš dom. To smo mi. Na njej so vsi, ki jih imate radi, vsi, ki jih poznate, vsi, o katerih ste kadarkoli slišali, vsi ljudje, ki so kadarkoli živeli. Je skupek našega veselja in trpljenja, tisočih religij, ideologij, ekonomskih doktrin. Vsi lovci in poljedelci, vsi junaki in strahopetci, vsi ustvarjalci in uničevalci civilizacij, vsi kralji in podložniki, vsi zaljubljeni pari, vse matere in očetje, vsi upajoči otroci, vsi izumitelji in raziskovalci, vsi moralni pridigarji, vsi skorumpirani politiki, vsi zvezdniki, vsi vrhovni voditelji, vsi svetniki in grešniki, so v zgodovini naše vrste živeli tukaj – na tem delcu prahu v sončnem žarku.”
Avtorica: dr. Marina Dermastia, redna profesorica botanike in biologije celice na Univerzi v Ljubljani in znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Ima skoraj 30 let izkušenj z raziskovanjem razvoja rastlin in molekulskih interakcij gospodarsko pomembnih rastlin, kot so koruza, paradižnik in vinska trta, z njihovimi patogeni (predvsem fitoplazmami in virusi). Je avtorica in soavtorica številnih znanstvenih člankov, monografije o rastlinski anatomiji in več učbenikov, med njimi srednješolskega o biologiji celice, ki je prejel leta 2012 bronasto medaljo na tekmovanju za najboljši evropski učbenik, v okviru Frankfurtskega knjižnega sejma. Je članica uredniškega odbora National Geographica Slovenija.