Na trgu Trocadéro, od koder je najlepši pogled na Eifflov stolp, sem tokrat prvič videla Parižane, ki so slikali stolp. Turisti sem ne pridejo s skiroji, vrečkami s špecerijo in kolesi. Bili so Parižani, ki so slikali svoj največji simbol, preživel je tako 1. svetovno vojno kot Hitlerja – ki si ga je prvič ogledal prav na tem mestu.
Na stolpu, ki so ga oblekli v barve trobojnice, je napis iz pariškega grba: “Fluctuat nec mergitur” (op. Pretresen od valov, vendar ne bo potonil). Pa vendarle je občutek, ko stolp fotografiraš skupaj s Parižani na znamenitem trgu, neprijeten. Veliko ljudi, ki slikajo, in glede na dogodke zadnjih dni začuda malo policistov. Zdi se, da vsi nezaupljivo pogledujemo drug drugega, če bi se oni drugi utegnil čudno obnašati ali se igrati s svojimi oblačili in jopičem. Ljudje so nervozni. Znanec je povedal, da so v ponedeljek kar dvakrat evakuirali pariško univerzo Science Po (op. Pariški inštitut za politološke študije), ker so mulci puščali torbe po vogalih.
Po Charlie Hebdo so bili ljudje jezni, zdaj jih je tudi strah. Opaziti je drugačen ton, s katerim naslavljajo javnost. Ker ne gre več “samo za” novinarje in Jude, ampak za Francoze. Vojna na ustih in pozivi h agresivnemu ukrepanju. Sodeč po javnomnenjskih raziskavah ljudje to podpirajo. Pred napadi je Hollandovo vlado podpiralo okoli 20 % vprašanih, po zadnjih akcijah več kot 50 %. Regionalne volitve bodo 6. decembra. Izredne razmere, ki vključujejo omejitve svobode gibanja, policijsko uro, zaprtje javni ustanov, izvajanje hišnih preiskav brez sodnih nalogov, zaplembo orožja, tudi če je bilo pridobljeno na legalen način, so imeli nazadnje pred desetimi leti.
Govori se o najhujšem pokolu na francoskih tleh po drugi svetovni vojni. Pri tem se pozablja Pariški masaker leta 1961, v katerem so francoski policisti krvavo zatrli miroljubne proteste med alžirsko vojno. Med 70-200 demonstrantov so takrat pobili, še vedno se ne ve točno, koliko, številne med njimi so pometali v Seno. Šele leta 1998 je francoska vlada priznala pokol in “40 mrtvih”. O tem se dolgo ni smelo govoriti, kaj šele pisati. Leta 2001, torej 40 let kasneje(!) so žrtvam v spomin postavili eno malo tablo. Alžirci v Franciji pravijo, mi smo tukaj črnci. Eden od napadalcev 13. novembra je bil francosko-alžirskega porekla. Brata, ki sta umorila novinarje Charlieja Hebdoja, sta bila alžirskega porekla.
Parižani so jezni, hočejo odgovore, kako bo poskrbljeno za njihovo varnost. Promet v mestu je te dni bolj zgoščen tudi zato, ker se več ljudi vozi z osebnimi avtomobili in skuterji, manj pa z metroji in javnimi prevoznimi sredstvi. Obstaja nekakšen varnostni seznam, na katerega je uvrščenih 11.500 oseb, ki naj bi predstavljali potencialno nevarnost za varnost države. Nekaj med njimi naj bi bilo, tako pravijo, voznikov javnega potniškega prometa.
Francoski predsednik je parlamentarce pred dnevi nagovoril v Versaillesu, kakšnih 15 km jugozahodno od Pariza. To je čudovita palača, s še lepšim parkom in krasnimi razstavami, ena najbolj obiskanih turističnih destinacij na svetu. Hkrati se povezuje z nekaj prelomnimi trenutki v svetovni zgodovini, ki imajo za skupnega imenovalca vojno (nazadnje Versajska pogodba, s katero so l. 1919 naložili reparacije Nemčiji). Zgodilo se je pravzaprav šele drugič od razglasitve Francoske pete republike leta 1958, da je katerikoli francoski predsednik tam nagovoril občinstvo. Resna stvar.
Ko so primerjali govor ameriškega predsednika Busha po 11. septembru z Hollandovim govorom po 13. novembru, so ugotovili naslednje: nobenih posebnih razlik. Podobna retorika, najpogosteje izrečene besede pa: vojna, država, terorizem, napad, varnost, svoboda. Združene države Amerike so kmalu po napadu sprejele t.i. Patriot Act (26. oktober 2001), ki je vladi dajal precej proste roke pri spopadu s terorizmom. Za večino ni bilo nobene dileme, varnost pred zasebnostjo. Spomnim se, kako smo vedno znova bentili nad varnostnimi ukrepi, ki so po 11. septembru začeli veljati ob vstopu in letih v ZDA. Na preprosto vprašanje, v katero vrsto bi se postavili, če bi v eni pregledovali potnike, preden jim dovolijo sesti na avion, v drugi pa ne, dileme ni bilo več. V podobno smer se, kot vse kaže, pelje tudi Francija. Spremembo ustave in zakona o izrednih razmerah, ki datira v l. 1955, so že predlagali. Predsednik bi rad večja pooblastila, da mu ne bi bilo treba vedno znova hoditi v parlament po dovoljenje. Razmišlja se o izgonu radikalnih imamov in odvzemu državljanstva nevarnim osebam.
A tudi zunanji minister v Chiracovi vladi, desni vladi torej, Dominique de Villepin, opozarja, da vojne proti terorizmu tako, da nanj reagiraš čustveno, namesto razumsko, ne moreš dobiti, da je treba paziti pri izrazoslovju: “Govoriti o vojni, je igrati igro nasprotnika.” Pravi, da politiki nimajo dolgoročne strategije. Razmišljati je treba, tako de Villepin, dlje od bomb. Te dni sicer padajo težke besede, kaj vse bodo naredili, koga vse zbombardirali, ko pa je jasno, da preprostih rešitev ni.
Francija bi morala pravzaprav bolj gledati, kaj so delale ZDA po 11. septembru. Vojna proti terorizmu in osi zla, to smo velikokrat slišali. In kam nas je to pripeljalo 14 let kasneje? Ker je bilo storjenih veliko napak, bi jih bilo nesmiselno ponavljati.
Problem Francije nista toliko Sirija ali Irak, problem Francije so predmestja, kakršno je St. Denis. Epicenter imajo doma, pred svojimi vrati, v predmestjih, kjer živijo ljudje, ki zaradi silnih socialnih razlik in odrinjenosti nikoli ne bodo hodili na najboljše šole in nikoli ne bodo mogli sodelovati pri oblikovanju politik.
Pariz je prestolnica, kjer živijo številni milijonarji s Forbesove lestvice, a le “korak” stran, ali kakšnih 20 min vožnje iz središča, je slika že manj glamurozna. Kako torej nagovoriti fante, večinoma gre za priseljence iz nekdanjih francoskih kolonij, da jim bodo tvoje ideje bolj privlačne od tistih, s katerimi jih nagovarjajo in pitajo džihadisti. Podžupan okrožja, od koder naj bi prihajal eden od glavnih kreatorjev pokola 13/11, je za napadalca govoril, kako prijetna oseba naj bi bil, “normalen, miren in prijazen”, dokler ni začel zahajati v džamijo, kjer je nauke delil ekstremistični imam.
18. novembra bi morala biti premiera filma Made in France. Govori o mladih Francozih, ki se pridružijo džihadistom. Plakati za film, v katerem eno stranico Eifflovega stolpa predstavlja kalašnikovka, so že viseli na stenah podzemne železnice, kmalu po napadu so jih začeli trgati dol, premiero pa že drugič prestavili. Prvič je bilo po Charlie Hebdoju.
Dogodki, ki smo jim te dni priča v Parizu, se niso začeli včeraj in ne bodo se končali jutri s par bombami, odvrženimi na Sirijo ali Irak. Prvič smo priča samomorilskim fanatikom, ki se v imenu že česa razstreljujejo sredi Pariza. Kar je srhljivo, je to, da so ti mladi povečini na svet prišli na evropskih svet in da jih Evropa ni znala sprejeti medse. In zdaj ji vračajo, ali, kot je to lepo ubesedila ena največjih Francozinj Simone de Beauvoir: “Vsako zatiranje ustvarja vojno stanje.”
Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
Opomba: Krajša različica zapisa je bila objavljena v časniku Večer, 20. novembra 2015.