Prevajanje svetov

Vir: https://pxhere.com/en/photo/58668.

»In Gospod je rekel: ‘Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!’« (Mz 11,6–7)

Jezikovna pestrost ni povzročala težav le v bibličnih kontekstih, temveč je ena osrednjih problematik tudi v 21. stoletju. To je postalo jasno v času t. i. migrantske krize, ko smo lahko videli, kako boleče nepripravljeni smo na tovrstne primere (tudi z jezikovnega vidika). Da je medjezikovni stik še vedno težava, ki lahko paralizira državni aparat, je precej nesprejemljivo, zlasti ko je že povsem jasno, da je koncept jezikovne homogenosti (v najboljšem, po navadi močno idealiziranem primeru) stvar preteklosti in da se bomo morali v tem babilonu pač nekako znajti. To je še toliko bolj pomembno v času sodobne informacijske družbe, ko so medjezikovni stiki stvar hipne komunikacije, ne zgolj razširjenih migracijskih procesov, ki so sicer najbolj eksplicitni. In ki se, kot radi mislimo, ne zaključijo ob koncu vsake zime, ko aktivnost na t. i. jadranski migrantski poti pojenja – prav nasprotno. Podnebne spremembe so že korenito spremenile naš planet, od vpliva na vodne vire do izgube teritorijev zaradi dviga morske gladine in drugih sprožilcev migracij, kot so npr. pogostejše katastrofalne poplave in neurja, glede na trenutne trende pa bodo spremembe še veliko bolj radikalne. Število t. i. podnebnih beguncev torej ni stvar možnosti, temveč nekaj, kar prihaja in na kar se bo treba tudi pripraviti.

Medjezikovni stiki pa so izjemno intenzivni tudi v svetu digitalnih tehnologij. Kakor koli si že predstavljamo večjezičnost v dobi enic in ničel, je ta za nas odvisna predvsem od razvoja slovenščine. Pri tem ne mislimo razvoja slovenščine kot jezika – kot uradni jezik Evropske unije je ta v odlični formi, kot jezik dobrih dveh milijonov govorcev pa se razvoju niti ne more izogniti –, temveč predvsem na digitalni razvoj slovenščine in razvoj jezikovnih tehnologij zanjo.

V kraljestvu jezikov sta dva milijona govorcev razkošje, a v svetu digitalnih tehnologij, ki ga kroji trg, velikost je pomembna – zato iPhone zna hrvaško, slovensko pa ne.

Nekje med dvema in dobrimi petimi milijoni govorcev je torej očitno meja, kjer se nekaj splača, in ne glede na to, kaj si o tovrstnih računicah mislimo, ostaja dejstvo, da zaradi manjšega števila govorcev slovenščino multinacionalke rade prezrejo, zato je pač toliko pomembneje, da za to poskrbimo sami. To pomeni, da bo morala država sama prepoznati potrebo po tem, da slovenščini zagotovi digitalno prisotnost in jo opremi z jezikovnimi tehnologijami, tako za govorce kot tudi za podjetja, hkrati pa se bo morala država, še prej pa univerza, začeti zavedati, da se izjemno hitro rastoča jezikovna industrija močno spreminja, kar kliče po nujnih spremembah tako v izobraževanju jezikovnih delavcev kot v izobraževanju šolarjev pri osnovni (pisni) jezikovni produkciji.

Te nove izzive, ki jih prinaša večjezičnost, predstavljamo in hkrati sopostavljamo s klasičnimi vprašanji večjezičnosti na letošnjem sejmu akademske knjige Liber.ac, ki ga že devetič organizira Filozofska fakulteta v Ljubljani (22.–24. 5. 2018), spremljevalni program z naslovom Prevajanje svetov pa pripravlja Oddelek za prevajalstvo.

Z dogodkom tako celostno predstavljamo različne vidike večjezičnosti, od prevajanja literature, podnaslavljanja/sinhronizacije filmov, znakovnega tolmačenja, večjezičnosti v šoli ter v zamejstvu itd. do novih izzivov, ki jih prinašajo podnebne spremembe, digitalizacija in avtomatizacija. Dogodek je zasnovan kot iskanje odgovorov na vprašanja o tem, kaj spremenjene družbene razmere – ki se še posebej izrazito kažejo prav skozi večjezičnost in večkulturnost – pomenijo za prihodnost. Vse bolj namreč postaja jasno, da bodo te spremembe terjale tudi korenite spremembe v družbeni strukturi in družbeni pogodbi.