Avtorica: Patricija Soršak, študentka biopsihologije, največji hobi: fotografija, zato tudi nora na potovanja.
“Pravica ne obstaja, to je zgolj pojem, ki so ga vpeljali kot protipomenko pojmu krivica in to je tudi vse.” Ta stavek sem izrekla nekje ob koncu osnovne šole. Ostaja pojava v mojih mislih. Dokazi, ki ga potrjujejo, so osebne in neosebne narave. Lastne izkušnje in izkušnje drugih ljudi so me pripeljale do takega razmišljanja. Nisem osamljena, to vem. Ali to pomeni, da smo mi, ki smo v tem neosamljeni, obupali nad svetom? Predvsem pa nad dobrim? Ne, nismo še. Ali to pomeni, da so obupali drugi, ki mislijo drugače? Morda. Oziroma, morda ne vsi. Lahko pa, da jih je veliko res obupalo. Kaj je tisto, kar nas je pripeljalo do takega mišljenja? Morda, zbanalizirano, vsakodnevno gledanje poročil, kjer so nam vedno znova na ogled raznorazne disocialno motene osebe (psihopati) in patološki narcisi. V mislih imam politike, te in one druge vodje, ki pripravijo družbo do takega stanja. Do tega stanja. Očitno je, kar se dogaja. Še so zdravi ljudje. Med nami živijo. Morda jih ne opazimo. Ne takoj. Vemo pa, ne le slutimo in domnevamo, da mentalno – dovolj – zdravo osebo, tudi osebnost, ko ta poskuša priti na oblast in jo obdajajo dobrimi nameni, oni drugi poteptajo in izločijo. To mladina vidi. Zato ne verjame v boljše čase, ne verjame v boljšo prihodnost, nima cilja in nima upanja. Na tak način obtiči v sedanjosti, pravzaprav v mučni sedanjosti, ko se mlade jemlje za nekaj »prehodnega«. V bistvu, kot je zapisal Galimberti, se počutijo nepotrebne za družbo, saj jim ta ne da občutka pomembnosti. Občutka, da se od njih nekaj pričakuje, da se skoraj nestrpno čaka na njih, da bodo postali nekaj in nekdo, da bodo nekaj pomembnega storili in počeli. Mladi teh neprijetnih občutkov ne zdržijo in se zato zatekajo k raznoraznim sredstvom, kot h anesteziji za te slabe občutke. Ponavadi se to kaže v nočnem življenju – psihoaktivne substance, pa tudi glasba, imajo veliko vlogo, saj jim z enostavnostjo, z enostavnim, najprimitivnejšim ritmom omogočajo regresijo v trenutke, ko so bili še v maminem trebuhu obdani z bitjem srca, ko so bili z materjo še eno in ko… Seveda, ko je še bilo upanje.
Tudi kot bodoča (bio)psihologinja se spomnim na Zimbardovo teorijo časovnih perspektiv: gre za to, ali smo po naravi bolj podvrženi oklepanju preteklosti, bodisi slabe (lahko so to »Flash backi« travmatskih dogodkov), bodisi dobre (nostalgija). Lahko pa tudi enostavno uživamo, ali pa trpimo, v trenutku, živimo iz dneva v dan. Lahko smo bolj futuristični tip, ko smo se pripravljeni odpovedati takojšnji zadovoljitvi potreb, zato, da bi še več dosegli in še bolj uživali v prihodnosti. Ta teorija pravi, da v primeru, ko je ena oseba fiksirana na sedanjost – na predvsem mučno sedanjost –, to predstavlja problem, mentalno neravnovesje, kar pa je mogoče pozdraviti s spremembo časovne perspektive, torej ravno s to časovno terapijo. V sam način terapije se ne bom poglabljala, a dejstvo je, da bi se mladim posameznikom lahko te časovne perspektive spremenilo na futuristične.
Ampak, kako bi le lahko mladim spremenili tole časovno perspektivo, če pa se zavedamo dejstva, da prihodnost pravzaprav ni svetla? Predvsem, če bomo nadaljevali z enakimi dejanji, kot doslej. V prihodnosti ni upanja in ni cilja, mar ne? Upanje in cilj pa sta ključna za futuristično časovno perspektivo. Najverjetneje nam je sedaj že mnogim znano, da je do problema prišlo s krizo vrednot. Včasih je bil prisoten Bog oziroma vera kot glavna vrednota – razlog za odlog potešitve potreb, za boljše življenje po smrti. Menim, da je upanje v boljšo prihodnost nekaj dobrega. Zdelo bi pa se super, če bi tale »boljša prihodnost« nastopila pred našo smrtjo. In če bi za njeno uresničitev dejansko tudi kaj naredili, ne pa samo čakali, da nas doleti. Hitro vidimo vzorec začaranega kroga: mladina je fiksirana na sedanjost, ker nima upanja in cilja, a za spremembo perspektive je ravno to ključno. Kaj torej zastaviti kot cilj? Oziroma, na ravni družbe – kot vrednoto?
Pravzaprav vrednoto že imamo. Paradoksalno. To sta naša tehnologija in denar, saj kdor ima več denarja, lahko ima več tehnologije. Problem tehnologije in denarja kot glavne vrednote pa je ta, da spodbuja narcisizem, egoizem in zatira solidarnost, empatijo – prav to, česar nam najbolj manjka. Lahko kritiziramo povzdigovanje tehnologije in gledamo nazaj v čase, ko je še ni bilo in ko je bilo prisotnih več osebnih stikov, ko se o čustveni inteligentnosti sploh nismo spraševali, ker to ni predstavljalo problema. Lahko rečemo, da je tehnologija slaba in da zatira naša čustva in duhovno rast, ampak dejstvo je, da tehnologija JE in bo. Zato ne gre graditi prihodnosti z zatiranjem tehnologije. Prihodnost naj pomeni razvijanje nas samih. Samorazvijanje, namesto, da se zatiramo, oziroma, da odrasli zatirajo otrokovo in mladostnikovo razvijajočo osebnost in čustva. Razvijati je treba (tega danes še posebej primanjkuje) hrepenenje. Stanje je tako, kot je in v skladu z njim je treba živeti. A treba je tudi izboljšati to stanje, torej ohraniti in izboljšati čustvene in socialne veščine.
Seveda, težava se ne tiče zgolj posameznikov, ampak zadeva družbo, kot celoto, problem je GLOBALEN. Kako pa doseči globalne spremembe vrednot? Kako povrniti čustva in solidarnost? Potrebno je vplivati na osebe na vodilnih položajih, četudi se ti ljudje sami od sebe ne nameravajo spremeniti, saj bi to v njih povzročilo depresivna občutja. Kot pravi Bojana Avguštin Avčin, bi bile spremembe na tem področju možne z dovolj „veliko maso razgledanih, psihološko zrelih ljudi, ki imajo in izražajo svoja stališča in zato ne potrebujejo idealizacije narcističnih vodij.”
Predvsem je potreben CILJ. Čemu bi se ta velika masa sploh upirala, če pred seboj ne vidi cilja, upanja, vrednote? Puščam si tole vprašanje za na konec in se osredotočam na pojem »velika masa«: potrebne so globalne spremembe, torej ne zgolj spremembe posameznikov, ampak celotne družbe. Pomislim na psihoterapijo, ki pa ima eno pomembno težavo: obravnava, tudi zdravi posameznike, to pa so posamezniki z nekim probemom. Zakaj je to težava? Prvič, psihoterapija z zgolj zdravljenjem že mentalno bolnih ljudi pravzaprav ne omogoča napredka, ampak kvečjemu zmanjšuje škodo. V tem smislu predstavlja zgolj „krpanje lukenj”, ne pomeni pa tudi osebnostne rasti – iz dobrega stanja v še boljše. Predstavlja spravljanje stanja iz slabega v dobro. Pomeni celo trud, kako priti na pozitivno ničlo. Drugič, psihoterapije so deležni v bistvu redki posamezniki, kar ni dovolj. Ko govorimo o globalnih spremembah, posameznik »ni pomemben«, v tem smislu, da je za zmanjšanje patologije potrebna sprememba družbe, ker ima celotna družba problem in ker depresija in samomorilnost, kot omenja tudi Galimberti, ni problem posameznika, ampak družbe. Psihoterapije bi zato morali biti deležni tudi mentalno zdravi posamezniki. Ali pa kar CELOTNA DRUŽBA, saj bi le tako dosegli osebnostno rast – napredek na področju čustvene, socialne inteligentnosti in solidarnosti.
Vračam se k prej omenjenemu cilju, upanju in vrednoti. Kaj bi torej ponudili družbi kot nov cilj, kot vrednoto, oziroma, nekakšno nagrado? Čemu sploh nagrada? Tako deluje človeški um: celo življenje se vedemo po principu instrumentalnega pogojevanja, torej po principu nagrada-kazen in če ni vrednote, cilja, tudi ni nagrade. Smo pa deležni kazni. S tem mislim na sedanjost, na slabo sedanjost in, očitno, še slabšo prihodnost. A tako ne gre, dokazano je, da sistem kazni deluje zgolj kratkoročno. Lahko smo kaznovani velikokrat, a bomo z vedenjem vztrajali, če za drugačno vedenje ne bomo prejeli nagrade. To se z vidika psihologije zdi bistveno. Naj dam konkreten primer, ki mi vedno znova zaseda misli: čemu določeni vozniki enostavno ne prenehajo s prehitro vožnjo, ali z vožnjo pod vplivom alkohola, čeprav so bili za take prekrške že mnogokrat kaznovani? Zato, ker niso bili nagrajeni za pravilno vožnjo! Tako zelo enostavno je to. Torej, na vsakem ovinku je prisotna kazen, a to ni dovolj, dokler ni tudi nagrade za vzorno vožnjo. Enako je z vrednoto; če ne vidimo nagrade za solidarnost, čemu bi se ljudje tako vedli? Čeprav vidimo slabe posledice dosedanjega vedenja, to enostavno ni dovolj, dokler ne vidimo nagrade.
V bistvu je vpeljava upanja v prihodnost in s tem cilja – nagrade, za MLADE možna: ponudimo jim zaposlitev in s tem občutek, da jih družba potrebuje. Ponudimo jim to, da imajo zaposlitev kot novo vrednoto. V tem se skriva virusna nevarnost – denar. Lahko bi jim dali vedeti, da izobrazbe ne bodo pridobili zgolj z znanjem matematike, slovenščine, tujega jezika in še dveh predmetov na maturi. Lahko bi zmanjšali pomen mature in uvedli sprejemne izpite za sprejem na fakultete. Pa tudi obvezne teste čustvene in socialne inteligentnosti. Take teste bi lahko uvedli tudi za določena delovna mesta. Tako bi spodbudili drugačno vedenje od sedanjega. To je zgolj primer. Še vedno nam manjka nagrada, vrednota!
Nekaj časa sem si belila glavo s tem, kaj ponuditi kot nagrado, kot novo vrednoto?! Ampak, v bistvu je tako preprosto. Ali ni dovolj velika vrednota že duševno blagostanje samo po sebi?! Pa ne samo duševno, ampak tudi telesno blagostanje. Denar, predvsem pa želja po denarju, po drugi strani, zavira solidarnost in spodbuja egoizem. Posledica egoizma pa je lahko tudi izoliranost. Posledice izoliranosti so po Golemanu sledeče: »Izoliranost, kot poroča članek iz leta 1987 v reviji Science, je ravno tako odločilna za umrljivost kot kajenje, visok krvni tlak, visoka vsebnost holesterola v krvi, debelost in premalo telesne aktivnosti. Kajenje zares poveča tveganje večje umrljivosti s faktorjem 1,6, osamljenost pa kar 2,0, kar je večja nevarnost za zdravje«.
Že samo zavedanje ljudi, da je življenje eno samo, bi jim moralo pognati kri po žilah in dati dovolj moči za razmislek o osebnem zdravju in javnem zdravju. Pa tudi o tem, kaj je za to potrebno storiti! Ampak, ljudje se žal obnašajo, kot da verjamejo v reinkarnacijo … Kot, da mislijo, da bodo dobili še eno priložnost. Pozabijo na dejstvo, da te druge priložnosti ne bo. Glede tega je treba nekaj storiti. Takoj. Verjemimo, da je to mogoče.