Pussy Riot: legalno ne, legitimno pa

Aljaž Zupančič
Aljaž Zupančič (foto: osebni arhiv)
Aljaž Zupančič
Aljaž Zupančič (foto: osebni arhiv)

Naslednje besede ne bodo povedale nič novega in le tisto, kar je povsem očitno in vsem prav jasno pred očmi. Vseeno se zdi, da je vredno ta dejstva še enkrat izreči jasno in na glas, saj je včasih najteže uzreti prav tisto, kar nam tiči neposredno pred nosom. Članek želi izpostaviti le bistvenejše poteze problematike, cilj pa bo dosežen, če bo spravil bralca k samostojnemu (kritičnem) razmišljanju o specifičnih pojavnih oblikah obravnavane zadeve. Vsebinsko je razdeljen na dva povezana dela: začetni oris dandanašnjih funkcij glasbe predstavlja temelj, ki služi kot vzvod za kontekstualizacijo, hkrati pa tudi podporo ruski pank zasedbi Pussy Riot.

Živimo v brutalnem kapitalističnem sistemu. Ta sistem ima po marksistični teoriji (tako kot vsak drug družbeni sistem) svojo ekonomsko bazo, ki jo konstituira delovna sila v določenem sistemu produkcijskih odnosov,  le-ti pa pogojujejo t.i. nadstavbo. Slednjo zastopa skupek elementov družbe, ki jih predstavljajo država, religija, znanost in kultura itd. To torej pomeni, da je vsa glasba v kapitalistični družbi logična konsekvenca oz. izpeljava kapitalističnih produkcijskih odnosov.

Navadno imamo glasbo obratno za nekaj, kar je nekako ločeno od krutega realnega sveta, nekaj, kar nam predstavlja zabavo, sprostitev ali pa morda celo estetsko doživetje, nekaj kar nas vsaj za čas trajanja prestavi v drug, lepši svet. Predvsem pa jo imamo za nekaj nedolžnega – ob poslušanju glasbe se počutimo, kot da uhajamo sistemskemu nasilju, kot da smo si za tisti čas izborili droben otoček svobode, ki nam ga ne more nihče vzeti in je nekako nedotakljiv. A prav ta (domnevna) nedotakljivost glasbe je najbolj lepljiva za uveljavljanje ideologije –  glasba je danes eno najresnejših orožij, ki je uperjeno proti človeku (če človeka definira Descartesov »mislim, torej sem«). Predstavlja vzvod, ki deluje pod krinko zgoraj omenjene fiktivne svobode, ki naj bi bila ideologije prosta. Ljudi na ta način zahrbtno dela miselno in čustveno otopele ter brezbrižne za ubijanje, krajo in izkoriščanje, ki se nepretrgoma dogaja pred našimi očmi. Na ta način je glasba danes strogo v službi kapitala – dela mu prostor, da brez milosti ruši in si prilašča vse pred sabo.

Trik je naslednji: ljudem brezkončno vtepavati v glavo, da je vse v redu in da ne more biti drugače (ideologija pozitivnega mišljenja, ki človeku ne pusti, da ne bi užival) ter jih pripraviti (sprostiti), da jih naslednji dan lahko zjutraj spet nategnemo. V nadaljevanju si oglejmo nekoliko podrobneje tri od mnogih funkcij glasbe kapitala (pri tem bomo govorili o institucionalni glasbi – radijski, koncertni, o tisti, v katero smo v vsakdanjem življenju (če želimo ali ne) dobesedno potopljeni). Te tri funkcije si lahko predstavljamo kot tri fronte, ki vsaka iz svoje strani napadajo potrošnika in ga držijo v šah matu: prvo predstavlja zabava, sprostitev oz. nevtralizacija nevzdržnega, drugo stimulacija pri delu, tretjo pa nadomestek za odvzeto človeško. Rezultat je popoln potrošnik.

denis avdić
Voditelj Radia 1 Denis Avdić (foto: Dokumentacija Dnevnika via dnevnik.si)

Glasba je danes povsod. V lokalih, restavracijah, trgovinah, na delovnem mestu in v avtu glasba nevtralizira medčloveško odtujenost – nevzdržno situacijo dela znosno, zapolnjuje praznino, iz katere bi se lahko človeku prikazala vsa groza resnice o njegovi eksistenci. Gomila v bistvu identičnih radijskih postaj je s svojo glasbo in voditelji (npr. Denis Avdić) tem bolj bedasta, kolikor bolj ponavlja, da vrti najboljšo glasbo (»najboljši glasbeni miks za vso Slovenijo«, »več dobre glasbe«, »največje uspešnice vseh časov« itd.). »Njena načrtna slaboumnost prav testira človeštvo glede tega, kaj vse si dopusti, kako oguljene, prozorne, neobvezne duhovne notranje vsebine mu lahko podtaknemo.« (vir) Glasba hkrati v isti liniji napada deluje tudi kot oblika sproščanja. Pri tem gre največkrat za osamitev individuov, ki svojo psihično in fizično izčrpanost utapljajo na vsakem koraku, ko le imajo čas – bi morda lahko rekli, da je tolikšno število ljudi s slušalkami v ušesih pokazatelj naše kulturne visokosti? Prizori na mestnih avtobusih, vlakih, tekališčih so zaskrbljujoči. Kako žalostno je videti fanta in dekle, ki sicer sedita skupaj, a se zatekata vsak v svoj zvočni svet in si v bridki odtujenosti kvarita ušesa in možgane. Zadnjič se temu sklopu pridružuje še glasba za zabavo. Le-ta je nujen pogoj vsakega dobrega kluba, sama pa mora postajati tem bolj glasna, vulgarna in pervezna, kolikor večji pritisk se je do petka zgrinjal nad zdaj dobrovoljnega zabavljača. Od tu je tudi jasno, zakaj se je glasba pripravljena vezati s seksualnimi vsebinami, ki so največkrat tudi seksistične. Ljudje, ki preživijo cele dneve v pisarni, ljudje, ki morajo biti čez teden sivi in dolgočasni, ljudje, nad katere se cel teden izživlja njihov nadrejeni, morajo na koncu tedna poravnati račun.

Druga pomembna funkcija glasbe je vzdrževanje delavne vneme – stimulacija za delo. Pri tem je glavnega pomena ustaljen ritem in metrum, s katerim se ponašajo praktično vse radijske skladbice. Tudi tempo ni zanemarljivega pomena – ideal je seveda čim hitrejše delo in s tem tudi količinsko večja produkcija. Cilj je prenesti frekvenco nihanja skladbice na delavčevo roko – nekakšna interferenca valovanja obeh (pojav v resnici zelo dobro razloži fizikalni pojem vsiljenega nihanja). Ves trik najbolje ujamejo besede iz enega od strupenih refrenov: »gibaj, gibaj se, v ritmu muzike!«. Tretje delovanje glasbe je podobno funkciji prehranskih dopolnil. Odvzeta možnost, da bi za normalno ceno jedli človeka dostojno hrano je bila kompenzirana z možnostjo uživanja prehranskih dopolnil. Odvzeta možnost doživljanja pristnih čustev in izkušenj, ki razdira pare, družine in prijateljske vezi, je kompenzirana z instant glasbeno simulacijo le-teh. Kot pravi Adorno: »Šlagerji ne apelirajo samo na lonely crowd, na atomizirance. Z nedoraslimi računajo; s takimi, ki ne znajo izraziti svojih emocij in izkušenj; vseeno, ali sposobnosti izražanja nimajo ali pa je pohabljena zaradi civilizacijskih tabujev. Oskrbujejo vse, ki so vpeti med zaposlenost in reprodukcijo delovne sile, z nadomestkom čustva nasploh, za katera jim času primerno revidirani ideal jaza pravi, da bi jih morali imeti. Šlagerji čustva socialno ali kanalizirajo in jih s tem priznajo, ali pa kot zastopniki zapolnijo hrepenenje po njih«. Če »šlagerji« predstavljajo nadomestek za čustva in izkušnje, pa nekatere bolj razvite oblike glasbe kapitala (ki jih pogosto spravljamo pod pojem »alternativna glasba«) morda najlepše predstavljajo nadomestek same identitete posameznika. Nekaj, kar nisi in bi želel biti, lahko postaneš s tem, da postaneš »fan«. Človek se tako »kot eden izmed mnogih, ki se identificirajo s tem fiktivnim subjektom, glasbenim jazom, […] počuti manj izoliranega, čuti se vključenega v skupnost fanov«.

Danes se je skrajno težko dokopati do glasbe, ki bi jo ne pograbil primež ideologije kapitala. Ne uhaja ji ne jazz, ne glasba šestdesetih in sedemdesetih, celo nekatere pank zasedbe (npr. slovenski Niet) je privabil k sebi, da vrtijo njegov mehanizem. Tudi klasična glasba (ki predstavlja udejanjenje buržoazne kulture) s svojim privzdignjenim idealizmom ni nič na boljšem. Če upoštevamo marksistično predpostavko iz uvoda, potem vidimo, da glasba ne more biti nič drugega kot rezultat sistema, v katerem nastaja. V grobem smislu smo torej postavljeni pred enostavno dilemo: za ali proti (naša logika je pri tem sledeča: če nisi proti, potem si za).

Večina glasbe je danes – kot sem pokazal – za. In kdo je proti? Pussy Riot, ženski trio, ki je razžalil rusko pravoslavno cerkev, predvsem pa razjezil premierja Vladimirja Putina s svojo Pank Molitvijo, priprošnjo za njegovo odstranitev nekemu racionalnemu bogu. Zanjo so si dekleta prislužila dveletno zaporno kazen. Zahod je sodbo ruskega sodišča sicer obsodil, a to zgolj zato, ker se poslužuje veliko bolj prefinjene taktike – uporniški kriki so tolerantno ignorirani in s tem tudi utišani po najkrajšem postopku (Rusija še vedno uporablja tehniko iz »starih časov«).

Nadezhda Tolokonnikova, članica skupine Pussy Riot (foto: Reuters)

Ne sme biti pomote: Pussy Riot niso razvajene mule, ki bi si s provokacijo želele slave (če parafraziram Slavoja Žižka: če je kdo zares obscen in perverzen je to danes ruska cerkev in država), pač pa primer pogumnega upora, ki nam mora služiti kot zgled, kako se je moč zoperstaviti žrelu sistema in mu z vso silo zapičiti nož v meso. Tako kot ostala glasba je tudi njihova sicer rezultat našega družbenega sistema, a v obliki kritične reakcije nanj, takšne, ki je sistem ne more na nikakršen način prefunkcionalizirati, pridobiti na svojo stran. Dilema Pussy Riot je dilema Antigone: legalno ali legitimno. Če praktično vsa ostala glasba izbira prvo, pa je ruski trio izbral drugo možnost, izbral je pogum in realiziral nekakšen humanistični imperativ, na katerega se danes vse prepogosto pozablja. Ta imperativ nas nagovarja, da je edina pot, po kateri lahko ohranimo in udejanjamo svojo človeškost, upor proti in strmoglavljenje sistema prelivanja krvi, kraje in izkoriščanja. Ta imperativ je imperativ neke skoraj pozabljene ideje, ki še vedno tli v podzavesti družbe. Pussy Riot so nas s svojim nastopom spomnile na neizpolnjenost te ideje, bile zato zaprte, a tako kot pravi Žižek: »Lahko je zatreti posameznika, nemogoče pa je zatreti idejo.« 

Aljaž Zupančič, študent Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani

 

Priporočeno branje, knjiga, iz katere so uporabljeni citati: Theodor W. Adorno: Uvod v sociologijo glasbe. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986.

 

P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji, za katere bomo ocenili, da ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

 

Več od Metina lista

Dan najljubših melodij / Day of favourite tunes

13. december 2012 (četrtek) V./60. Za pravno državo ni (skoraj) nikoli prepozno...
Beri dalje