Quo vadis? Čas velikega pospeška in vloga virov

(foto: Kevin Dooley via Flickr)

Ko sem zaključil z delom v Evropski Komisiji, sem sprejel mesto so-predsedujočega Mednarodnega panela za vire (IRP). Tako kot Mednarodni panel za podnebne spremembe (IPCC) in Mednarodni panel za biotsko raznovrstnost (IPBES), naj bi bil tudi IRP vmesnik med znanostjo in politiko na področju virov. Njegova osnovna naloga je zagotoviti kritično maso soglasja znanosti, ki ga politika pri sprejemanju svojih odločitev ne more prezreti. Celovit holističen pristop, ki praviloma temelji na analizah, ki vključujejo celoten življenjski cikel proizvodov, zagotavlja sistemski in globalni pogled na problematiko virov in izzivov, s katerimi se soočamo v današnjem času nasploh.

Viri – rodovitna zemlja, voda, surovine, energetski viri – so bili v razvoju človeštva vedno v središču pozornosti. Pogosto, pravzaprav praviloma, so bili tudi v ozadju konfliktov in vojn, s katerimi je na gosto prepredena vsa naša zgodovina.

Čeprav so bili viri vedno gonilna sila razvoja in ravnanj človeka, pa gospodarno ravnanje z viri nikoli ni bilo deležno kakšne pretirane pozornosti. Ravno nasprotno, potrošništvo in zasledovanje vrednot, merjenih v količinah, ki se kopičijo in naraščajo, je bilo ključno vodilo modela, ki je zasledoval logiko pridobi (vire), proizvedi, potroši in zavrzi. Današnji prevladujoči globalni gospodarski model zato zagotovo ne temelji na prepričanju, da je treba z viri ravnati gospodarno.

(foto via Wikimedia)
(foto via Wikimedia)

Trg, ki naj bi uravnotežil ponudbo in povpraševanje in nas z nevidno roko vodil po vidni poti blagostanja, (pre)pogosto temelji na odločitvah, ki ne cenijo – tudi dobesedno – odgovornega ravnanja. Cena ne vključuje vseh stroškov določenega proizvoda ali storitve in stroškov ne plačuje tisti, ki jih proizvede oziroma tisti, ki jih troši, ampak tisti, ki so izpostavljeni posledicam tovrstnega, dopuščenega in nekaznovanega, malomarnega ravnanja. Včasih jih plačuje posameznik, ki ga posledice prizadenejo, včasih družba v celoti, včasih, kar je še najbolj krivično, naslednje generacije. Trg je na nek način preslikava lastnosti ljudi, naših izjemnih intelektualnih sposobnosti, a tudi naših slabosti, želja in pohlepa. Ker so posledice tovrstnega nerazumnega ravnanja postale vse bolj razumne in opazne, ponekod nevzdržne, postaja očitno, da so spremembe te miselnosti nujne. Malomarno ravnanje z viri nas vodi na tvegano pot. Svoje izhodišče ima v uspehu in razcvetu obstoječega gospodarskega modela, ki je marsikomu omogočil boljše življenje, a se žal izkazal za netrajnostnega, problematičnega za skupno prihodnost ljudi in okolja.

20. stoletje je bilo obdobje velikega pospeška. Prebivalstvo se je povečalo za 3,7-krat, letna raba gradbenega materiala za 34-krat, rud in mineralov za 27-krat, fosilnih goriv za 12-krat in biomase za 3,6-krat. Skupna raba materiala se je povečala za 8-krat in emisije toplogrednih plinov za 13-krat.

Rast prebivalstva se bo nadaljevala tudi v prihodnje. Po ocenah Organizacije združenih narodov (OZN) se bo prebivalstvo z današnjih 7,3 milijarde do sredine stoletja povečalo na 9,7 milijarde. V eni generaciji se bo tako prebivalstvo predvidoma povečalo za 2,5 milijarde, kar je za dobro milijardo več, kot je bilo skupno število prebivalstva na planetu na začetku 20. stoletja (okoli 1,5 milijarde). V letu dni se bo prebivalstvo na planetu povečalo za prebivalstvo Nemčije, za prebivalstvo Združenih držav Amerike (ZDA) v štirih letih, Slovenije pa v približno 9 dneh in 6 urah. Rast se bo praviloma dogajala v manj razvitih, hitro rastočih regijah. Tako se bo po oceni McKinsey-a v naslednjih 15-ih letih 3 milijarde ljudi, ki danes še živijo na pragu revščine, premaknilo v srednji potrošni razred.

(foto via Wikimedia)
(foto via Wikimedia)

Pravzaprav pričakovanja, ki bi nas morala razveseljevati, če bi nas nekatera dejstva ne skrbela preveč. 60 % eko-sistemov je že danes degradiranih ali pa jih uporabljamo netrajnostno. Veliko pitne vode in zraka je onesnaženega. Podnebne spremembe so dejstvo s posledicami nepredvidljivih razsežnosti. Biotska raznovrstnost – različne oblike življenja – izginjajo bistveno hitreje, kot bi pričakovali na temelju preteklih naravnih gibanj. V odmevnih znanstvenih analizah, ki se ukvarjajo z opredelitvami planetarnih meja na devetih ključnih področjih za bodočnost človeštva, sta dve področji že ocenjeni za zelo tvegani (že izven območja negotovosti) – bio-geokemični tokovi dušika (N) in fosforja (P) ter biotska integriteta, za dve pa tveganje narašča (nahajata se v območju negotovosti) – podnebne spremembe in sprememba rabe zemlje.

Tudi na področju odpravljanja revščine smo še daleč od želenih ciljev. Razslojevanje med ljudmi se je, sprejetim razvojnim ciljem tisočletja navkljub, vse prepogosto poglabljalo. Po oceni Oxfama je 62 najpremožnejših bogatejših od najrevnejše polovice prebivalstva in premoženje 1 % prebivalstva ustreza premoženju preostalih 99 %.

EVROPA

Dovolj časa sem bil v svetu politike in javne sfere, da vem, da jih ni mnogo, ki bi jih zgoraj našteta dejstva pretirano ganila in pritegnila pozornost tistih, ki predlagajo ali sprejemajo različne politike. Vse preveč smo namreč dnevno ujeti v zanko kratkoročnih izzivov in obvladovanja različnih kriz, ki jih žal ne primanjkuje. Upoštevaje način njihovega reševanja, jih ne bo primanjkovalo tudi v bodoče. Vse prevečkrat je vodilo naših politik izključno gospodarska uspešnost modela, merjena z doseženo ravnijo, ali, kar je še pogosteje, s kratkoročno rastjo bruto domačega proizvoda. Evropska komisija, v kateri sem preživel dobra dva mandata, je imela za ključni cilj zagotavljanje rasti in ustvarjanje delovnih mest. Prednostne naloge v Komisiji obstoječe petletke se ne razlikujejo bistveno – ključni cilj je zagotavljanje delovnih mest in rasti. Majhna sprememba, a če je mišljena resno, niti ne tako nepomembna.

V pristopu, ki je v ospredje postavljal potrebo po gospodarski rasti, je bilo varovanje okolja praviloma videno kot dodatna obremenitev, odgovorno ravnanje z okoljem pa kot politika, ki zmanjšuje konkurenčnost našega gospodarstva. Narobe svet.

Evropa se v veliki meri ni znala prilagoditi dejstvu, da se je globalizacija zgodila drugače, kot smo si želeli in morda celo pričakovali. Globalizacija ni prinesla le novih potencialnih trgov, prinesla je tudi in predvsem prerazporeditev gospodarske in politične moči. Nove velesile, ki so s ceneno delovno silo in lažjim dostopom do strateških surovin in virov postavile nova merila konkurenčnosti in uspešnosti na globaliziranih trgih. Po podatkih OECD je bila gospodarska rast Evropske unije, merjena z BDP, v zadnjih desetletkah naslednja: v 60-ih letih prejšnjega stoletja 5.4 %, v 70-ih 3.8 %, v 80-ih 3.1 %, v 90-ih 2.3 % in v prvi dekadi tega stoletja 1.4 %.

Evropa ima resen problem (ne)konkurenčnosti na globaliziranih trgih. Še vedno prepogosto branimo neubranljivo, namesto da bi iskali novo, še vedno smo preveč zazrti v privid uspešne preteklosti, ki pa je – preteklost. Tisti, ki najglasneje in največ govorijo o potrebi po novi gospodarski rasti in novih delovnih mestih, jo praviloma onemogočajo z branjenjem zatečenega stanja in obstoječih koristi.

(foto via Wikipedia)
Nemčija, 1868 (foto via Wikipedia)

V Evropi se je začela industrijska revolucija, ki je vodila v današnji potrošno naravnani gospodarski model. Ta je še vedno prevladujoč. Gospodarstvo je ujeto v zatečene proizvodne strukture, infrastrukturo, poslovne in finančne modele. Soočeno je z dejstvom, da se delež stroškov virov v skupnih stroških povečuje. Odvisno je od uvoza energetskih virov in strateških surovin, ki jih vgrajuje v tehnološko vse bolj zahtevne proizvode. Proizvajanje proizvodov z nižjo porabo energije, vode in drugih surovin, proizvode, ki so lahko v rabi dlje, proizvode, ki jih je mogoče popraviti, obnoviti, uporabiti ponovno, ni le dobro za okolje in naše zdravje, ampak ima tudi ugodne gospodarske učinke.

Izboljšanje konkurenčnosti je namreč mogoče doseči ne le z izboljšanjem proizvodnosti dela, ampak tudi z učinkovitejšo rabo virov, z drugačnimi poslovnimi modeli, z iskanjem novih, učinkovitejših poti za zadovoljevanje naših potreb.

Če smo iskreni v svoji želji, da zadržimo in okrepimo svojo industrijsko dejavnost, ne vidim drugačne alternativne poti. In tudi če bi obstajala, nas v spremembe silijo nove okoliščine in izzivi, ki sem jih navedel uvodoma.

Zavedanje resnosti okoljskih problemov se krepi, pa tudi zavedanje dejstva, da je pravzaprav na vprašanje konkurenčnosti mogoče učinkovito odgovoriti z drugačnim, trajnostno naravnanim razmišljanjem. Vse več je govora o zeleni rasti, nizko-ogljičnem ali brez-ogljičnem gospodarstvu, učinkovitem ravnanju z viri, energetski učinkovitosti, nujnosti po ločitvi gospodarske rasti od rasti rabe virov in vplivov na okolje, bio-gospodarstvu,  modrem gospodarstvu, eko-gospodarstvu …  Različni izrazi in pojavne oblike instrumentov, pobud, s podobnim in jasnim sporočilom. Sprememba obstoječega ekonomskega modela je nujna in neizogibna.

KROŽNO GOSPODARSTVO

Eden od konceptov, sistemskih instrumentov, ki se pri iskanju poti v nov gospodarski model uveljavil predvsem v zadnjih letih, temelji na načelih krožnega gospodarstva. To je ureditev, ki teži k čimbolj gospodarni rabi različnih virov, k temu, da jih čim dlje zadržimo v proizvodnem in potrošnem ciklu. Opisujejo ga besede zbiranje, vzdrževanje, podaljšana in ponovna uporaba, predelava, obnova, recikliranje. Temelji na načelih logike delovanja narave, kjer nič ni izgubljeno in ima vse svoj namen. Začne se z domišljenim oblikovanjem proizvoda in nadaljuje z njegovo gospodarno rabo skozi ves življenjski cikel.

Naj navedem nekaj primerov za lažje razumevanje. Obnovitev je industrijski postopek, s katerim že prodani, obrabljeni ali nefunkcionalni izdelek ali njegov sestavni del, povrnemo v prvotno stanje ali ga celo izboljšamo. Če denimo obnovimo glavo motorja, lahko v primerjavi z novim izdelkom v obnovitvenem postopku stare glave motorja prihranimo okoli 50 % emisij toplogrednih plinov, 90 % vode, 80 % energije in praktično ves material, potreben za njegovo izdelavo. Izognemo se tudi potrebi po odlaganju odpadkov. Veliko proizvajalcev avtomobilskih motorjev se že poslužuje tega postopka, sam sem bil udeleženec konference, kjer je Caterpillar predstavil svoje dosežke pri obnavljanju delavnih strojev. Tudi do 8x so določeni vitalni deli obnovljeni in uporabljeni ponovno v novih izdelkih.

(foto via caterpillar.com)
(foto via caterpillar.com)

Poročni prstan lahko izdelamo s predelavo 10 ton zlate rude ali z recikliranjem 10 kg mobilnih telefonov. Povedanemu navkljub danes v Evropi recikliramo manj kot 10 % vseh mobilnih telefonov, letno jih v naših predalih obtiči več kot 100 milijonov. Eden od razlogov je tudi v dizajnu mobilnega telefona, ki je vse kot prej narejen z željo in razmislekom, da bi ga bilo mogoče obnoviti, mu podaljšati življenjsko dobo ali ga reciklirati. FairPhone denimo že poskuša z drugačnim pristopom in poslovnim modelom, a prevladujoči igralci na trgu so še daleč od načelnih usmeritev krožnega gospodarstva.

Avtomobil je spremenil naša življenja, pomagal povezati ljudi in nam omogočil mobilnost. A današnji avto je vse prej kot dobrina, ki jo uporabljamo učinkovito. Motor z notranjim izgorevanjem ima že častitljivo zgodovino, a je kljub vsemu tehnološkemu napredku še vedno izjemno neučinkovit. 86 % energije, ki jo natočimo v posodo za gorivo, nikoli ne doseže koles, in tudi delež preostale rabe energije, ki je namenjen premikanju ljudi, je zelo majhen.

Povprečni evropski avto je parkiran 92 % časa, 1 % je ujet v gneči, 1,6 % iščemo parkirni prostor. Dejansko nas prevaža le 5 % časa in ker je pet-sedežni avto v povprečju zaseden le s enim potnikom in pol, je dejanska raba avtomobila 1,5 %.

Če temu dodamo še 30.000 smrtnih žrtev na evropskih cestah letno, 4x toliko težje poškodovanih in dejstvo, da 95 % nesreč botruje človeška napaka, je slika popolna. Rešitve že obstajajo in tudi pospešeno prihajajo. Električni avtomobili ali tisti, ki jih poganjajo gorivne celice, brez voznika, obnovljivi, lažje popravljivi … integrirani v celovite sisteme mobilnosti, kjer je lastništvo izjema in najem (sharing) pravilo. Vse skupaj kot del celovite politike, ki spodbuja hojo, kolesarjenje in uporabo javnega transporta. Prepričan sem, da ni daleč čas, ko v večjih mestih praktično ne bo več avtomobilov, ki bi bili v zasebni lasti, a ljudje zato ne bomo prav nič manj mobilni. Taka ureditev bi bila smiselna z vidika zdravja ljudi in okolja in tudi bistveno cenejša za posameznika in družinski proračun.

Prav vse politike, ki mi pridejo na misel, bi bile potrebne določenih sprememb in vloga trga bo morala biti dodobra nadgrajena z učinkovito regulacijo, zato je vloga pripravljavcev politik in tistih, ki sprejemajo odločitve, izjemno pomembna. Razvojne dosežke ni mogoče meriti izključno z bruto domačim proizvodom, treba ga je nadgraditi, vzpostaviti je treba računovodstvo naravnih virov na nacionalni in globalni ravni, na podjetniški ravni pa razviti poročanje, ki bo vključevalo trajnostna načela.

Davčni sistem je treba prilagoditi tako, da bo aktivno podpiral spremembe, preusmeriti državne pomoči, izkoristiti moč javnih naročil za vodenje aktivne politike sprememb, uporabiti razpoložljivi bančni potencial, prilagoditi raziskovalno in investicijsko politiko za podporo usmerjene inovativnosti.

Izjemno pomembno bi bilo uporabiti moč regulativnega usmerjanja pri trajnostnem dizajnu proizvodov, izobraževati mladino in odrasle, informirati potrošnike o posledicah njihovih odločitev, podpirati mala in srednja podjetja, ki nimajo lastnih možnosti, da bi razumela in ponotranjila nujne spremembe, spodbujati nove poslovne modele …

(foto: Kevin Dooley via Flickr)
(foto: Kevin Dooley via Flickr)

Oblikovanje proizvodov si zasluži posebno pozornost. Že ko oblikujemo proizvod, je treba razmišljati o njegovi usodi – ga bo mogoče uporabljati dlje časa, ga bo mogoče nadgraditi, popraviti, reciklirati? Tudi drugačni poslovni modeli so del jedra sprememb. Philips je začel pilotno prodajati svetlobo namesto svetilnih teles, Michelin kilometre uporabe gum namesto gum samih. Navidez nepomembno, a samo navidez. Če prodaja gume, je interes podjetja prodati čim večje število gum, če prodaja kilometre vožnje, storitev torej, je interes povsem drugačen. Gume morajo zdržati čim dlje, če jih denimo lahko obnovimo, jim podaljšamo življenjsko dobo. Prihranijo se dragoceni viri, zmanjšajo se negativni učinki vpliva na naravo in naše zdravje.

Pred dnevi sem bil na konferenci o krožnem gospodarstvu in eden od udeležencev je v svarilu pred spremembami, dobronamerno sicer, pozval, da je treba pristopiti k spremembam previdno, zadržati konje, kot se je izrazil. Potrebno pa je ravno nasprotno, spustiti konje. Dirka je že v teku in konji okoli nas so že v drncu. Poraženci ne bodo ti ali oni gospodarski sektorji, industrijske panoge, ampak tisti, ki bodo prepozno spoznali, da je prišel čas nujnih sprememb – za vse.

Največja trgovina na planetu nima lastnih prodajaln (Alibaba), največja taxi služba nima v lasti avtomobilov (Uber), največji nastanitveni ponudnik nima sob (AirBnb), največji ponudnik filmov nima lastnih kinodvoran (Netflix). Odločitev je preprosta. Poslovni svet je motor sprememb, iznajdljivost, inovativnost ljudi pa praktično brezmejna. Vse več podjetij se zaveda nujnosti sprememb, kar ohrabruje. Soustvarjati spremembe ali obtičati in biti spremenjen … prepozno seveda.

ZAKLJUČEK

Minulo leto sta zaznamovala dva dogovora, ki prinašata upanje na boljše čase. Oba na globalni ravni, oba pod okriljem Združenih narodov. 25. septembra je bil v New Yorku sprejet dogovor o trajnostnih ciljih razvoja (SDGs) in 12. decembra v Parizu dogovor o skupnem boju proti podnebnim spremembam. Prvi je udejanjil spoznanje, da po starem ne bo šlo več naprej, da so izzivi, s katerimi se soočamo preresni in da jih lahko učinkovito naslovimo le s skupnimi močni. Je na načelni ravni in pot do njegove uresničitve bo seveda še dolga. Drugi je ožje usmerjen, a konkretnejši, podprt z instrumenti in bolj poglobljen.

Trenutek, ki ga živimo, in izzive, povezane s prihodnostjo, morda najbolje opisujeta citata dveh mož, ki sta pustila pečat v naši zgodovini. Albert Einstein, s svojima trditvama, da: ”Problemov ne moremo rešiti z enakim načinom razmišljanja, kot je tisti, ki je privedel do njihovega nastanka” in da je: ”Norost je ponavljati nekaj vedno znova in znova in pričakovati drugačen rezultat”. Povedano lepo dopolni in zaokroži misel, ki jo je izrekel Giuseppe Tomasi di Lampedusa: ”Če želimo, da bo vse ostalo isto, se mora vse spremeniti”. 

21. stoletje zaznamujeta vse večja ranljivost trenutka, ki ga živimo, in vse večja negotovost povezana s prihodnostjo. Vse bolj smo med seboj povezani, vse bolj smo soodvisni. Svet postaja globalna vas. Odgovornost vsakega od nas kot posameznika in naša skupna odgovornost do prihodnosti, ki mora biti trajnostna, je neprimerljivo večja, kot je bila odgovornost naših prednikov. Dokažimo, da smo zmožni razmisleka in ravnanj, ki vključujejo ne le naše lastne interese in koristi, ampak tudi odgovornost, ki nam jo nalaga skupno dobro in medgeneracijska pravičnost.

 

Dr. Janez Potočnik (foto via www.argazkiak.org)
Dr. Janez Potočnik (foto via www.argazkiak.org)

Avtor: dr. Janez Potočnik, so-predsedujoči Mednarodnemu forumu za upravljanje z viri (op. International Resource Panel), ki deluje v okviru programa OZN za okolje (november 2014). Nekdanji evropski komisar za okolje (2010-2014), nekdanji evropski komisar za znanost in raziskave (2004-2010) pred tem minister za evropske zadeve (2002-2004), še prej pa direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj.

 

CC banner- 400 x 150 px

Več od Metina lista

026: Zmagal/a bo … – Janja Božič Marolt (Mediana) in Denis Oštir (POP TV)

O merjenju, napovedovanju in ustvarjanju javnega mnenja. Kako se delajo vzporedne volitve...
Beri dalje