Razrezana majica v poduk

(foto: Petra Greiner)

Tako je. Minilo je eno leto, odkar me je klic iz vrtca paraliziral, medtem, ko je reševalec na motorju že rezal majčko moje drugorojenke. Zadnjič sem jo potegnila iz omare, si jo ponovno ogledala, potem pa stekla objet prav njo, ki bi lahko odšla že takrat. Ampak ni. Zato mi v tem letu omogoča, da jo močneje poljubim in stisnem k sebi, ker res, prav zares ne vem, kako dolgo nama je namenjeno. Sicer pa tega ne vem niti za preostale člane ali prijatelje. Da, tako resno je to.

majčka
(foto: Petra Greiner)

Čas je zdaj

Prejšnji mesec sem stala na neusmiljenem soncu tako krhko, kot je sleherno življenje in lahko spolzi skozi naše, četudi močne dlani, kot so med tistim stanjem kaplje tekle po moji celotni nogi. Če smo z njegovo gospo še veselo praznovali moj praznik, je on odšel v morje. Še vedno ga videvam na vsakem koraku. Tam sredi mesta, kjer so se naše poti mnogokrat križale. Pa se danes sprašujem, zakaj zavlačujem z mirnim pomenkom ob kavi prav s teboj, ali tistim kosilom, ki si ga obljubljava od lani?

Čemu verjamem meglici obljub, da imava še veliko časa in kadar je mogoče prestavljam, obljubim za naslednjič in potem ponovno minejo meseci, ker slepo verjamem, da je pred menoj še mnogo časa.

V tem letu, odkar je ostala, se ne poslavljam od nje, temveč se trudim. Za to je potrebno veliko, mnogo več, preveč truda za enega samega človeka, da bi sleherni dan živel polno in res tako, kot bi bil poslednji. Pa si vmes pišemo, kam bomo odpotovali, ko bo seveda božičnica (na CSD-ju, ki je moj plačnik, jih na mojo žalost ne delijo), pa katere čevlje si bomo kupili, ko se bo napovedal vitez v dragem in seveda belem (to je danes moderna barva) konju. Obljubimo si mastne obljube še za hujšanje (jaz si obljubljam, da se bom zredila), medtem pa na skrivaj jem(o) Haagen Dazsov sladoled. Ime pove vse: chocolate midnight cookie.

Da bi naletela na res samozavestno žensko, ki ima tudi za moje fizioterapevtske podhranjene mere nekoliko preveč, sem potrebovala pravo desetletje. Prijateljica prijateljice, ki je z nami zakorakala v noč, je v svojem ekstra kratkem krilu plesala tako samovšečno, da bi jo morali po rokah nositi prav vsi moški v tistih kletnih prostorih. Bomo ženske naposled začele ljubiti sebe in si nehale lagati? ‘Grešile’ takrat, ko bomo to želele in to celo javno? Si privoščile, sedle same s seboj ali se pogledale v ogledalo in si rekle, da smo božansko lepe. Vsak dan, ki bi naj bil pol, povej tej osebi, ki jo zjutraj pogledaš v ogledalo, da je čudovita, kot tisti, ki živijo ob tebi. Komplimentov ni nikoli preveč, pa besed, ki pobožajo, in vzpodbud, da bom stopila naprej polneje.

Tvoje besede mi pomagajo danes, ko bom ležala kak meter pod zemljo ali raztresena v morju jih ne bom več potrebovala. In šopek rož mi kupi danes.

Sveče in razkošni venci me bodo samo dušili. Dajva, privoščiva si danes in uživajva v najini bližini. Kdaj ti bom rekla oprosti? Mami že takoj zjutraj, ko se preko telefona sporečeva za malenkost. Na očetovi strani sem vedno, tudi takrat bom, ko ga bodo spuščali pod zemljo. Že danes mu rečem, da se je odrekal vse preveč, da ima za pokazati mnogo in da naj za božjo voljo že uživa. Mami bi najraje nadela nagobčnik (oprostite izrazu). Ampak, kako naj uživa moški, ki je naredil prav vse ob tem, ko žena laja (ok, se dere) in pametuje, kot ženske znamo. Šele ob opazovanju omenjene dvojice vidim sebe in se držim za glavo. Potem pa pridem domov in ljubemu možu samo kimam.

Ne bom spreobračala ljudi okoli sebe

Že dolgo je tega, ko sem si rekla, da ne bom spreobračala ljudi okrog sebe. Povem najprej sebi, da se živi res samo enkrat, napišem prijateljici kakšno sporočilo ali ji zabrusim naj se spakira v center, ker jo želim videti v živo, saj ne veš … nikoli ne veš, kdaj se bova videli zadnjič ali spet. Zato tudi rečem, naj mi mož nalije še en kozarec vina, medtem, ko že kriči, da je dovolj.

sofia
(foto: Diana Ivanić)

Jaz ne znam biti zmerna, tudi preudarna ne, kot je on. Jaz sem vse preveč vonjala smrt, da bi bila prikladna ali morda celo takšna, kot od mene pričakujejo drugi. Zato sem popustljiva do otrok (tako mi očitajo) in grem najraje na kozarec šampanjca (če je penina, napišem korektno) ob 11h dopoldne z mnogo starejšimi ženskami. Takimi, ki znajo živeti. Ki so stali na preveliki številki pogrebnih poslavljanj, saj tam poti nazaj ni več. Noben oprosti ga ne more obuditi nazaj k življenju, še manj ‘Prosim, vrni se!’. Dopolnjeno je.

Zato se trudim, bolj kot za poštenost, za polno življenje in ob vsem tem ljubim, objemam in poljubim. Ljudi okrog mene in obljubim sebi, da bom umrla z mirom v srcu. Še prej pa ne bom nehala objemati mojo ljubo in drago, pa dragega poleg mene in tebe. Majčko pa si bom kar spakirala v svojo omaro, da me ta polnost življenja morebiti ne mine ob prvem živčkanju v predolgi vrsti pred blagajno.

 

Petra Greiner (foto: Anja Tomanič)
Petra Greiner (foto: Anja Tomanič)

Avtorica: Petra Greiner, mama treh otrok, žena, fizioterapevtka, a ko zvečer leže v posteljo, je samo svoja. Zaradi posebne drugorojenke Sofie je ustanovila Zavod 13, ki ozavešča o drugačnosti in nudi pomoč ne le materam posebnih otrok, temveč celotni družini. Na Twitterju jo najdete pod @PetraGreiner.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtoričinem blogu Srečna 13ica

Naslovna fotografija: Petra Greiner.

lqj

Več od Petra Greiner

Vsi si zaslužimo sprejem odprtih rok

Seveda sem se namučil, ko sem lezel iz kanala, ki je vodil...
Beri dalje