S tehnologijo do bolj moralnega vedenja?

Človeške skupnosti si že od svojih zgodnjih zametkov prizadevajo spodbujati moralnost med svojimi člani, natančneje norme in oblike vedenja, ki bi služile preživetju in dobrobiti skupnosti kot celote, včasih tudi na škodo posameznika. Seveda ni lahko opredeliti, kaj sploh je moralnost oz. moralno vedenje. Na splošno je mogoče govoriti o razlikovanju med “dobrimi” in “slabimi” prepričanji, nameni, določitvami in dejanji, ki vodijo v določeno vedenje, o zmožnosti racionalnega razmisleka o mentalnih stanjih in posledicah. Gre za preplet evolucijsko pogojenih odzivov na okolje in na vedenje drugih posameznikov, ki so nam večinoma skupni kot pripadnikom iste vrste, ter kulturno proizvedenih in kontekstualno specifičnih norm in praks.

Proučevanju moralnosti so se prvotno posvečali (moralna) teologija, filozofija in pravo, šele kasneje so se z njenimi izvori in mehanizmi pričele ukvarjati tudi druge znanosti.

Do znatnega preboja je prišlo v zadnjih desetletjih, predvsem z vpogledi evolucijske psihologije in nevroznanosti, ki sta izvore in mehanizme, povezane z oblikovanjem in izvajanjem moralnih prepričanj in vedenj, trdno umestili v človeške možgane. Čeprav se specifične oblike moralnosti ustvarjajo, prenašajo in preoblikujejo v medsebojnih odnosih znotraj skupnosti oz. med posamezniki, v povratnih zankah z evolucijsko pogojenimi nagoni, vseeno ostajajo kodirane v specifičnih nevrofizioloških strukturah posameznikovih možganov. In to nakazuje realno možnost vplivanja na moralno dojemanje in vedenje posameznika prek neposrednih posegov v ustrezne možganske mehanizme.

Čeprav še zdaleč ni jasno, katere možganske strukture in biokemični procesi so vpleteni v moralno mišljenje in delovanje, različni primeri možganskih poškodb kažejo vsaj grobe obrise ključnih predelov, že od klasičnih primerov, kakršen je Phineas Gage do novejših, ki jih opisuje Oliver Sacks. Sodobno raziskovanje možganov s slikovnimi napravami, kot je fMRI, omogoča še večjo natančnost, nov preskok pa predstavlja uporaba naprav, ki sprožajo posamezne možganske procese oz. aktivirajo določene strukture neposredno v možganih, s stimulacijo predelov z magnetnimi polji (TMS) ali s šibkim električnim tokom (TCS). Obe vrsti naprav se uporabljata v raziskovalne namene, saj lahko z zaviranjem delovanja določenih predelov omogočita vpoglede v strukture in mehanizme delovanja posameznih umskih sistemov, ter v terapevtske namene, za spodbujanje delovanja in zdravljenje poškodovanih, okvarjenih ali opešanih sistemov. Poleg raziskovalnih in terapevtskih možnosti pa te naprave odpirajo potencialno možnost spodbujanja oz. krepitve delovanja specifičnih umskih mehanizmov pri zdravih ljudeh, med drugim tudi sistemov povezanih z moralnim razmišljanjem in vedenjem. (vir)

Nedavni poskusi so na primer pokazali zmožnost TMS za vplivanje na moralno razmišljanje in vedenje, na primer z zmanjšanjem vpliva prepričanj na moralno presojanje dejanj (vir), ali vplivanje na upoštevanje družbeno oblikovanih sankcij (vir), ter s TCS zmanjšanje nagnjenja za kaznovanje nepoštenega vedenja. (vir)

Čeprav so te študije omejene in večinoma omogočajo zaviranje ali slabitev mehanizmov, ki so vključeni v moralno presojanje in delovanje, si je mogoče zamisliti posege, ki bi okrepili moralnost pri povprečno zdravih oz. normalnih ljudeh.

Morda boljši primer predstavlja raba različnih farmakoloških učinkovin, na primer antidepresivov, oksitocina, propranolola in prepovedanih drog. Tu so poskusi pokazali, da bi povečanje nivoja serotonina z SSRI antidepresivi pri zdravih ljudeh lahko krepilo odpor do dejanj, ki škodujejo drugim, ter s tem vplivalo na moralno presojo in vedenje. (vir) Uporaba oksitocina, “vezivnega hormona”, pri zdravih prostovoljcih je spodbudila bolj altruistično vedenje pri ženskah, a bolj sebično vedenje pri moških. (vir) Uživanje propranolola, prvotno zdravila za zvišan krvni tlak, je pri zdravih ljudeh zmanjšalo implicitno rasno pristranost. (vir) Raba MDMA oz. “ekstazija” pa je pri zdravih prostovoljcih okrepila prepoznavanje čustev, čustveno empatijo in prosocialno vedenje, a različno pri moških in ženskah. (vir)

Extermination of Evil Sendan Kendatsuba (foto via Wikipedia)
Extermination of Evil Sendan Kendatsuba (foto via Wikipedia)

Ob vsem tem se zastavlja vprašanje, če gre v teh primerih za krepitev moralnih zmožnosti pri povprečno zdravih ljudeh ali “zgolj” za terapijo oz. zdravljenje podpovprečnih, oslabelih zmožnosti pri ljudeh z boleznimi, okvarami ali prirojenimi napakami. To nadalje napeljuje na vprašanje, če bodo bolj ekstremne oblike antisocialnega vedenja v prihodnosti postale kategorizirane kot bolezni ali okvare, ki ji je treba zdraviti v medicinskem kontekstu. Obsežne implikacije se tako odpirajo za koncepte osebne odgovornosti in svobodne volje, na primer na področju prava in zavarovalništva, kot tudi v vsakdanjem življenju, če je sprejeto, da večina nemoralnih dejanj izvira iz bolezni in okvar, ne pa iz premišljene in namerne odločitve posameznika.

Tradicionalno je bilo moralno razmišljanje in vedenje postavljeno v domeno svobodne volje posameznika, njegovega prizadevanja in vztrajnosti, medtem ko sodobne raziskave kažejo, da je spodbujanje ali zaviranje moralnega vedenja močno odvisno od “zunanjih” ali “neracionalnih” dejavnikov.

Na primer nezavednih, instinktivnih odzivov, ki jih sprožajo aktivni ali pasivni vplivi okolja, kot tudi notranjih fizioloških stanj in sprememb, kot so npr. lakota, utrujenost, neprespanost, prevelike količine kofeina in alkohola, bolečina ter bolezni. Močne vplive imajo sodobne družbe s kompleksno hierarhičnostjo in odnosi, nezavedno prepričevanje prek tržnih in medijskih mehanizmov, informacijska in čutna prenasičenost, pomanjkanje pozornosti, časa in izurjenosti za zavestno refleksijo, torej številni dejavniki, ki povzročajo sodobni kronični stres in so v osnovi posledica splošne neprilagojenost človeških umskih (moralnih) mehanizmov na sodobno civilizacijsko okolje.

Takšen pogled napeljuje na večjo sprejemljivost in morda tudi upravičenost neposrednih tehnoloških posegov v posameznikovo nevrofiziologijo, v primerjavi s posrednimi pristopi prek javnih politik in družbenih programov, saj bi bili lahko cenejši ter morda lažje izvedljivi in učinkovitejši. Čeprav odpirajo vprašanja o pristnosti in avtonomiji, je mogoče trditi, da bi jih posamezniki lahko uporabili za doseganje želenih osebnih lastnosti s spodbujanjem krepostnega vedenja (vir), kar bi bilo koristno tudi za širšo družbo. Problematična pa bi bila morda možnost nagle odprave “motečega” glasu vesti na poti do instrumentalnega doseganja ciljev posameznika. Večji problemi se pojavljajo, ko gre za poskuse uveljavljanja določene moralnosti od zgoraj navzdol oz. ko zajamejo prepričanja ali vedenje, ki naj bi bilo v domeni izbire posameznika. Tu se je smiselno spomniti, kaj velja za moralno na primer v liberalnih demokracijah v primerjavi s avtoritarnimi ali totalitarnimi režimi, kaj vse je veljalo za (ne)moralno v preteklosti in v drugih kulturah ter kakšno naj bi bilo razmerje med strpnostjo in konformizmom.

Iz preteklosti in tudi sedanjosti poznamo primere in poskuse medikalizacije nemoralnih tendenc, na primer homoseksualne usmerjenosti s kemično kastracijo, najbolj distopični načini rabe pa bi bili prikriti ali odkriti poskusi splošnega spodbujanja večje ubogljivosti in pokornosti prebivalstva.

Dileme se odpirajo tudi v primerih “upravičene” prisile, pri zločincih in družbeno deviantnih osebah, pri neposrednem spodbujanju moralnih vedenj, ki so koristna ali celo nujna za obstoj družbe na ravni populacije, ter pri tem, kaj je “univerzalno” moralno in koristno na ravni posameznika in družbe, ter kaj je zgolj v interesu določenih skupin.

Končno se je smiselno vprašati, kaj morda lahko izgubimo pri iskanju hitre in lažje poti za krepitev individualne ali družbene moralnosti, ter kakšne nepredvidene družbene učinke lahko imajo spremenjene prakse. Navsezadnje je biomedicinska krepitev moralnosti še vedno v zelo zgodnji fazi razvoja, tako glede razumevanja vpletenih mehanizmov kot glede načinov vplivanja ter njihovih neposrednih dolgoročnih in stranskih učinkov. Končno obstaja precej argumentov za moralno krepitev človeštva, od česar je morda odvisno tudi preživetje in nadaljnji razvoj človeške civilizacije. (vir)

“Modrost narave” nas ni prilagodila za sodobni svet, a je vseeno ne moremo v celoti zavreči, saj so tudi številne negativne človeške tendence uporabne in koristne v določenih kontekstih, na primer agresivnost v samoobrambi.

Kljub tveganjem pa po drugi plati prav tako ne bi smeli že vnaprej zavreči tehnoloških zmožnosti zgolj zato, ker so nove ali “nenaravne”, vsaj ne brez obsežne, poglobljene razprave in nadaljnjega proučevanja. Morda se ustrezna pot v prihodnost nahaja v kombiniranju zmožnosti, tako tradicionalnih, kot so klasični moralni kodeksi, meditacija in prizadevanje za krepostno življenje, kot tehnoloških (Opomba: Obstajajo tudi manj invazivne tehnološke možnosti krepitve umskih zmožnosti, povezanih z moralnostjo, npr. raba nevrofeedbacka ali aplikacij, kot je Headspace.), seveda z ustreznim premislekom in previdnostjo ter v skladu z osebnimi prepričanji in cilji.

 

toni pustovrh
Dr. Toni Pustovrh (foto: osebni arhiv)

Avtor: dr. Toni Pustovrh, docent na katedri za kulturologijo in raziskovalec na centru za proučevanje znanosti Fakultete za družbene vede. Rad tipa po radikalnih novih področjih, kot so človeško izboljševanje, nevrotehnologija, geoinženiring in sintezna biologija, kot tudi po radikalnih starih praksah, kot so meditacija, joga in stik z naravo. Kadar se ne ukvarja s krepitvijo lastnih fizičnih in umskih zmožnosti, raziskuje etične, pravne in družbene implikacije razvoja novih znanosti in tehnologij. Upa, da je v naši porajajoči se transčloveški sedanjosti še vedno čas za združevanje pozitivnega iz evolucijske preteklosti in osvobajajočega iz tehnološke prihodnosti.

 

Opomba: zapis je bil izvorno objavljen v eSiNAPSA, spletni reviji za znanstvenike, strokovnjake in nevroznanstvene navdušence (letnik 2015, številka 9).

Več od Metina lista

Živeti pomeni bojevati se s troli

Četrtek, 6. junij 2013 (Junakinja tedna je Nora, osrednji lik Hiše lutk, avtorja Henrika...
Beri dalje