“Saj je vse zaprto”

Foto: arhiv DSO Ribnica.

(pismo iz Doma starejših občanov Ribnica)

Pri nas smo vrata za obiskovalce zaprli 6. marca, zaradi zdravja stanovalcev in zaposlenih. Za večino je kar hudo, vendar so vsi zelo razumevajoči, tudi svojci. In tako kot marsikje po domovih smo tudi mi s 25. marcem omogočili video klice. Svojci so navdušeni, stanovalci so bili najprej skeptični, kako je to sploh mogoče. Treba je bilo razložiti, kako se tem rečem streže, in rešitev, kako ostati v čimpristnejšem stiku z domačimi, zdaj vsi z navdušenjem sprejemajo. No, na ta račun so s svojimi izjavami nasmejali tako nas kot svoje domače. Prav tako so prizori, ki jih vidimo zaposleni ob držanju tablice, zelo čustveni, solza se utrne tako stanovalcem kot tudi svojcem.

Z gospo Marijo smo klicale njeno hčer: ”O, mama, zdravo, kako si?”, je vsa navdušena pozdravila in še v isti sapi govorila, kako ji je hudo, ker ne more k njej.

”Kako ne moreš k meni, če te pa vidim!”

Gospodu Janezu sin reče: “Oče, nekaj bel si”, on pa njemu nazaj: “Ja, nisem še nič rdečega spil danes.”

V našem domu imamo gospo, ki je po rodu iz Ekvadorja in njena bolezen je botrovala temu, da ne zna več slovensko. S sinom prek videoklica lepo govori špansko.

Foto: arhiv DSO Ribnica.

O situaciji, v kakršni smo, sem se pogovarjala z dvema stanovalkama. Gospa Vera, stara je 83 let, je v naš dom prišla pred slabim letom dni. Pove, da se počuti zaprto, ker je bila navajena veliko hoditi. Zdaj ne sme. Pravi, da se sama sicer zamoti z reševanjem križank, prebiranjem knjig, barvanjem pobarvank za odrasle (mandale).

Čez čas se med pogovorom vrne na besedo zaprto, reče, da morda le ni uporabila pravega izraza, ampak da ne ve, s katero besedo bi ga zamenjala. V sebi čuti nek prikrit strah, kaj bo, če pride virus v naš dom. Ima sobo, v kateri prebiva sama, sobo z balkonom in čudovitim razgledom na vasice, cerkvice, gozd, njive: “Sploh mi ni dolgčas.”

Gospa Vera ima brate, sestre in prijateljice, s katerimi se večkrat sliši po telefonu. Ravno te dni jo je klicala prijateljica, s katero se nista slišali že več let. Takoj, ko se bo dom odprl, bo šla ven hodit s svojim “mercedesom” in pokaže na hoduljo v kotu. Tudi dež je ne bo ustavil, za sebe ima anorak, za »mercedes« tudi pokrivalo.

S tem občutkom strahu se ne sooča prvič, saj je bila zaposlena v bolnici kot medicinska sestra, kjer se je večkrat soočala s septičnimi okužbami in izpostavljenosti različnim tveganjem.

Zdi se ji, da je absolutno preveč novic po televiziji, ki so dolgovezne in se ponavljajo. Pravi, da to ni dobro za ljudi, da je morda še bolj ogrožujoče, kot je dejansko nevaren virus.

Rada se pogovarja z ljudmi, ki imajo širino, pove, in to trenutno zelo pogreša, saj se večinoma zadržuje v svoji sobi. Vsak dan v njej telovadi, zdaj je začela hoditi še na sobno kolo v prostoru fizioterapije. Pogreša morda edino pogovorne skupine. Tombole ne, saj ne mara številk. Ko se je pred časom prvič udeležila tombole, je dobila prvo nagrado, še doda.

Glede novega koronavirusa pravi, da se bo gotovo našlo zdravilo, pogoji za raziskave so nedvomno boljši kot včasih. Virusa je ni strah, strah jo je edino, da bi obležala in bila odvisna od drugih, da bi pristala na vozičku. Spominja se, da so bili v družini za vse večje praznike skupaj, sprva so se vsi otroci vračali k staršema, po njuni smrti pa so se srečevali sami. Žal ji je, da letos za Veliko noč ne bo mogla v rojstno hišo, kjer živi brat z družino.

Gospa Staša pove, da karantena ni luštna, mogoče je njej malo lažje, saj se zamoti s kvačkanjem, telefoni in televizijo. Redno spremlja dogodke na televiziji. Zdi se ji, da je najbrž težko tistim, ki se ne znajo s čim zamotiti.

Foto: arhiv DSO Ribnica.

Pove, da jo je bilo na začetku te epidemije oz. pandemije strah, zdaj je ni več. Vsak dan so DSO-ji po televiziji, vsak dan kakšen več. Opaža, da se nekateri ljudje ne zavedajo, če sami niso bolni, da lahko prenašajo klice. Pove, da ima pljučno fibrozo in mora res zelo paziti nase.

Vesela je, da naš DSO pravočasno ukrepal tako, kot je bilo potrebno, da nismo med tistimi na televiziji. Hvaležna je vsem, ki skrbimo zanje. Te dni pogreša prostost in ko bodo vrata doma ponovno odprta: “Bom stopila ven, zajela zrak in si rekla, svoboda.”

Pove, da jo je vsak dan manj strah, saj se bliža dan sproščanja ukrepov in za vse stanovalce in zaposlene upa, da zdržimo še malo, če smo že do zdaj. Pove, da ni imela občutka, da bi jo “zaprli”, saj se je zaradi svoje bolezni distancirala kar sama.