Samozavest je bilo nekaj, kar sem vedno občudoval pri drugih. S prikritim strahospoštovanjem sem se nadejal, da si bom tudi sam nekoč nadel tak plašč nepremagljivosti in odločnosti ter se obdal s pravilnimi, trdnimi odločitvami, ki bi mi bile v ključnih trenutkih vedno pri roki. Navzven je bilo moč čutiti mirno gladino morja, toda globoko v meni, v tistih osebnih kotanjah, ki jih strahoma skrivamo pred drugimi, so se mrzlično pretakali hladni in vroči tokovi ter ustvarjali nemir. Bil sem visok, toda počutil sem se majhnega.
S to majhnostjo je bilo veliko dela. Mlini surovih misli so mleli dan in noč. Na vsak način sem želel, da me čisto vsi po vrsti sprejmejo, vidijo, se uklonijo mojim pogledom, ki sem jih z dobršno mero vztrajnosti in nepopustljivosti poskušal vcepiti drugim, dokler nisem bil moder v obraz. Če so drugi neomajni, sem lahko tudi jaz, sem si rekel. Toda vedno znova se je zgodilo nekaj neverjetnega. Ni bilo učinka ali pa je bil zanemarljiv. Bolj sem trmasto rinil navzgor, bolj sem se zaplezal. Nisem mogel ne naprej ne nazaj in začel sem se spraševati, kaj je narobe z mano. Samozavest sem iskal v drugih in jo izgubil v sebi.
Ta izguba je bila boleča.
Ko začneš zaradi te notranje praznine hlastati po tem, da te drugi sprejemajo, začneš nefiltrirano in v velikem obsegu sprejemati mnenja drugih.
Hočeš se približati, ker želiš, da se drugi približajo tebi. Izpostavljaš jih, da bi se v tem soju luči morda znašel tudi sam. Pa ne gre tako. In tega ne dojameš prvič, drugič ali tretjič. Niti desetič ne. Dojemanje in sprejemanje sebe ni stvar številk.
Tega sem se paradoksalno začel zavedati v obdobju, ko sem se namesto navzven začel obračati k sebi. Kot dokaj družaben fant sem se zapisal vase, v sobo, z ugasnjenim lučmi. Edina družba je bila melodična glasba skupine The Cure, ki me je vedno znova znala potegniti v zamaknjene miselne procese, tako da sem se lahko neovirano posvetil svojim brazdastim skrbem, pomislekom, navdušenjem, ki sem jih tako ali drugače prenašal na papir v obliki spoznanj, izraženih z risbami, pesmimi, citati. Na nejevoljo staršev tudi porisanimi stenami. V mislih sem preigraval vsak svoj stavek, vsak svoj gib, ki se je tam zunaj, v svetu, razbijal na mojih napačnih predstavah.
Bil sem sam. In to mi je bilo vedno bolj všeč. Ob glasbeni liričnosti, ki je pronicala vame, mi je postajalo jasno, da bom moral celotno pot prehoditi brez pomoči. Najprej bom moral zaslišati lastni glas, da bom lahko nato razbral tudi glasove drugih. In teh glasov ni bilo malo, predvsem pa so bili raznoliki, čeprav sem si na vso moč prizadeval, da ne bi bili. To me je izjemno mučilo, čeprav vedno manj. Bolj kot sem se umiril, bolj sem razumel, da bom iz tega oceana spoznanja pil po kapljicah. Vse življenje. In vrata v zunanji svet sem lahko sproščeno odprl šele po tem, ko sem dojel to, kar sem pozneje večkrat bral po raznih priročnikih.
Samozavest se začne graditi šele takrat, ko razumeš, da ne moreš biti vsem všeč.
Bistvo tega, da se postaviš na lastne noge, je boleče preprosto, vendar pot do njega nikakor ni brez bolečin. Nekoliko je odvisna od lastne vztrajnosti, dovzetnosti do sveta okoli sebe in pripravljenosti, da sprejemaš, se potopiš v – izgovorjene ali zapisane – misli drugih, prisluhneš bližnjim, tudi otrokom, ki ti s prebrisanimi zvijačami naravnajo notranje tokove, ki so ušli nadzoru. Bistvo vedno leži na dosegu rok, visi z najbližje veje, vendar ga pogosto ne vidimo, ker se oziramo proti vrhovom. Vse želimo preskočiti, prehiteti. Preskakujemo po tri ovire naenkrat, da bi hitreje prišli na cilj. Želimo biti na več koncih hkrati. Ne želimo si miru.
Zdi se mi, da danes, ko je v vsakem trenutku okoli nas nešteto glasov, težko zaslišimo svojega. To, da slišiš lastne krike, neumestna negodovanja, naivne izpade veselja, zvoke dejanj, ko se ti prav mučno zalomi, škrtanje dvomov, pa je bistvo trdnega stika s podlago. Če bi kot tisti mladec pred dvajsetimi leti živel danes, bi mi bilo izjemno težko.
Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.
Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.