Varno in stabilno okolje je temeljni predpogoj za nemoten gospodarski, socialni in kulturni razvoj vsake države
Leta 1990 smo v Sloveniji dočakali prve demokratične volitve. Sledil je odločen odziv Beograda – poskus razorožitve slovenske teritorialne obrambe (TO). Jeseni istega leta pa so specialci JLA vdrli še v prostore Republiškega štaba TO in pripeljali generala Hočevarja, da bi vzpostavili nadzor in poveljevanje nad TO. Kljub jasnim zaporednim aktom neprikrite agresije je ogromna večina ljudi v Sloveniji konec 1990 še naprej trdno verjela, da vojna v Evropi, kaj šele v Sloveniji, leta 1991 nikakor ni mogoča. Do razglasitve samostojnosti je ogromna večina še naprej naivno sanjala ta privid.
Ob rekonstrukciji vlade sem v zadnjem trenutku (aprila 1991) prevzel vodenje sekretariata za informiranje in še tam zagnal priprave za razglasitev samostojnosti. Za medije, predvsem pa za urednike, sem pripravil dva zelo vsebinska posveta. Udeleženci so bili gluhi in slepi za opozorila, da se je potrebno pripraviti na vojaški spopad, na agresijo JLA, na delo v pogojih vojne. »Kakšne vojne? Strašite in še podžigate strah« je bil eden od odzivov. Če nočeš videti in slišati, tega pač ne boš zaznal, ne priznal. Potem pa so 26. in 27. junija tanki zagrmeli z vseh strani in ljudje so se prebudili v vojno.
»Dobro jutro Slovenija!«, bi bil lahko ciničen odziv za vse, še zlasti pa za tiste, ki so nas in so me gledali kot zelenca in »vojnega hujskača«. Pa ni bilo cinizma, potrebno se je bilo boriti, ukrepati, nastopati. Kacin je čez noč postal zvezda.
Tako nekako je Evropa, predvsem pa EU in mi z njo lani in letos odkrila, da je Vladimir Putin vendarle drugačen državnik, ki uporablja svoja pravila.
Putin že dolgo destabilizira Ukrajino, v ta namen uporablja svojo vojsko, sname ji oznake pripadnosti, ko mu to ustreza in koristi.
Požvižga se na mednarodni pravni red, razen, ko si določbe lahko razlaga v prid. Povečuje oz. prisvaja si ozemlje sosednje države in ga priključi Rusiji. »Krim je naš!« zatrjuje in ustvarja (pred)pogoje, da bi ga po kopnem povezal z Rusijo. Te dni je javno priznal in najavil še »dokumentarni« film o tem, kako in kdaj se je (že zdavnaj) odločil, da si pripoji Krim. Ogromna vojaška letala z rdečo zvezdo se spreletavajo nad Baltikom, Severnim morjem, skoraj nad Rokavskim prelivom. Prestrezajo jih britanska, poljska, danska, portugalska letala. Sosedje Rusije so vznemirjeni, zlasti tisti, ki so kdaj že doživeli njeno okupacijo, katinski gozd, varšavsko vstajo, gulage, vojaško intervencijo na Češko-Slovaškem, elektronski mrk oz. kibernetski napad … Oživljajo se spomini na zgodovinske izkušnje.
Kako ravnati, kaj storiti, kako se (bolj uspešno) zoperstaviti Putinu ni vprašanje za milijon dolarjev, ampak vprašanje za stotine milijard evrov.
Moskva domneva in ocenjuje, da se EU sooča s svetovnimi in evropskimi izzivi po stroškovnem principu, ne pa po svojih načelih. Podcenjevalna ocena EU kot združbe brez vrednot in solidarnosti je napačna in zgrešena, predvsem pa je nevarna in nesprejemljiva. Rusko-ukrajinski konflikt in rusko kopičenje vojaških zmogljivosti v soseščini članic EU in NATO, je postal ključni faktor nepredvidljivosti, nestabilnosti in tveganja v evroatlantskemu varnostnemu območju.
Ne boste verjeli, a daleč največ v EU za lastno obrambo namenja Grčija, kar neverjetne 4 % BDP. Se kdo spomni, da bi Grčija kje kdaj sodelovala v kakšnih mednarodnih mirovnih operacijah? Ne trudite se … Obrambni stroški tam niso v funkciji obrambe. V Grčiji se denar prej namenja za vzdrževanje nekakšne kulise. Vojska ni uporabna, učinkovita, operativna. Denar gre za nekakšno navidezno zaposlenost, za (ne)številne vojaške in civilne uslužbence v številnih bazah. Kaj, če vojska ni uporabna, glavno, da imajo ljudje (nekakšno) delo! Mnogi zaposleni na ministrstvu za obrambo oz vojski pa tudi (pravega) dela nimajo. Imajo pa navidezne, virtualne zaposlitve. Gre za plačano »brezdelje«, ki ne more prepričati nikogar, še najmanj pa Putina, da EU z lastno obrambo misli resno. Grčija ni edina, ki k obrambnim sposobnostim EU ne prispeva kaj dosti.
Z Natom pa je drugače, saj ZDA in Kanada skupaj z evropskimi zavezniki tu in tam le presodita, da je napočil (zadnji) trenutek za ukrepanje, pa naj gre za ISIS, Libijo, Niger … To so (zelo) omejeni vojaški posegi izven Evrope, a vedno le v primerih, ki s svojimi posledicami lahko ogrozijo tudi Evropo (in EU). Najbolj odločno in konkretno se je zavezništvo odzvalo na zadnjo zaostritev in vojno v Ukrajini na vrhu v Walesu (september 2014), ko je zahtevalo bolj operativno in hitrejše odzivanje. Sprejeli so (smo) odločitev za ustanovitev posebne (bojne) skupine za hitro odzivanje. Odločitev ima operativno in politično noto. Na poziv in utemeljene zahteve baltskih držav in Poljske NATO prerazporeja letalske sile, zagotavlja skupno in okrepljeno zračno obrambo nad Baltikom in oblikuje štiri nova kopenska poveljstva. Celo tradicionalno nevtralna Finska te dni javno govori o morebitnem pristopu k NATO. Na glas se spominja in podoživlja tudi z ničemer izzvane rusko-finske vojne. O članstvu v NATO kot možnosti govori celo predsednik vlade Alexander Stubb. Strah ima velike oči, (pa tudi volitve se bližajo).
V takih razmerah je Jean Claude Juncker »kao« presenetil, ko je spomnil na možnost evropske vojske (EV). Nemčija ga je podprla. Zamisel ni nova, pravzaprav obuja formalno pokopano zamisel o Zahodno-Evropski uniji – ZEU/WEU, ki je že imela celo delujočo parlamentarno komponento. Nastala je kot morebiten most do članic EU, ki niso v NATO. Nekateri niso navdušeni, zlasti VB ne.
Mnogi bi vojsko EU doživeli kot odhod ZDA iz Evrope. Mnogi temu odločno (in utemeljeno) nasprotujejo, zlasti Britanci in Norvežani. V EV bi ključno vlogo morala prevzeti Nemčija.
Prav zaradi racionalizacije in ne-podvajanja vojaških struktur je zamisel o ZEU zamrla, nove vrste destabilizacije Evrope, zlasti ruska agresija na Ukrajino, pa zahteva in utemeljuje (vsaj) ponoven razmislek. 2016 bo vrh NATO v Varšavi, na njem pa naj bi bil tudi predlog širitve (vsaj na Črno goro). Tam se razpravi o morebitni evropski vojski ne bo mogoče izogniti. Do tedaj pa bo o njej potrebno v EU povedati in doreči še kaj več kot le tisti stavek, ki ga je izrekel Juncker, mar ne? Tisti, ki živijo na meji z Rusko Federacijo, pa predsednika evropske komisije že sedaj ne jemljejo resno.
Čisto naključje pa je, da smo pri nas pravkar uzakonili nov državni praznik, dan suverenosti, ki obeležuje odhod zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. »Še pomnite, tovariši?«
Avtor: Jelko Kacin, eden najprepoznavnejših slovenskih politikov, nekdanji evropski parlamentarec (2004-2014), minister za obrambo (1994-1997) in minister za informiranje v prvi slovenski vladi. Na Twitterju ga najdete pod @JelkoKacin.