Morja in oceani so za človeštvo izredno pomembni. Predstavljajo 70 % površine planeta, shranjuje 80 % vseh živih bitij, pridelajo do 70 % vsega kisika, ob njih pa živi polovica vsega prebivalstva. Od nekdaj se je morje razumelo kot neskončen vir, kot gozd, ki ga sekaš in v trenutku zraste nazaj. Razlog je verjetno veličina oceanov in dejstvo, da jih ljudje nikoli zares nismo razumeli oz. znali ukrotiti. Vendar pa morja vedno predstavljajo izredno pomemben vir hrane, dela in sprostitve.
Ko govorimo o morski hrani, imamo v Sloveniji verjetno pred očmi ribjo ploščo na obali slovenske ali hrvaške Istre, paniranega osliča v lokalni menzi, slišali pa smo tudi za tradicionalni izlov piranskih cipljev.
Dejansko je vprašanje morske hrane mnogo bolj kompleksno, zato bi ga rad razdelal in predstavil.
MORSKA HRANA NI LE PRIVLAČNA, AMPAK TUDI POMEMBNA
V luči sedanjosti pomembna zato, ker predstavlja izredno kakovosten, nizkomaščobni vir beljakovin, mikronutrientov in omega 3 maščobnih kislin. Številne skupnosti so neposredno odvisne od izlova oz. vzgoje morskih organizmov in za njih predstavlja morska hrana najcenejši in najdostopnejši vir hrane. V državah v razvoju, a ne izključno, je tudi pomemben vir zaslužka in dela. V luči prihodnosti pa morska hrana, kljub nekaterim razlogom, o katerih več v nadaljevanju, predstavlja še razmeroma neizkoriščen vir, ob načrtni diverzifikaciji lova in gojstva ter posledičnim zmanjšanjem pritiskov na najbolj ranljive vrste.
Nekateri sektorji pridelave morske hrane veljajo za nizkoogljične v primerjavi s proizvodnjo živalske hrane. V luči tega je ta industrija dobra razvojna priložnost, zato ne preseneča, da se je znašla v programih številnih evropskih in globalnih Blue Growth iniciativ, ki stremijo k trajnostnemu razvoju s pomočjo pomorskih dejavnosti. V končni fazi pa je to odporna industrija, če se sklicujemo na podatke FAO o vplivu naravnih nesreč na to dejavnost, je pa res, da je prihodnost zelo negotova.
V prihodnjih desetletjih bo potreba po hrani naraščala zaradi rastoče človeške populacije. Količinsko pridelamo dovolj za prehrano celotnega človeštva, a je neenakost tako velika, da številni še vedno stradajo.
S tem so povezani tudi problemi shranjevanja, distribucije in zavržkov živil, predvsem v razvitem svetu, kjer je hrane v obilju. Ne glede na to, pa bodo rastoče populacije in socialni ter ekonomski razvoj pripeljali do situacij, ko bo potrebno iskati alternativne vire, predvsem beljakovin, in morska oz. vodna hrana se v prihodnje kažeta kot pomemben vir.
Pridelavo morske hrane primarno sestavljata dva diametralno nasprotna sektorja. Prvi je akva oz. mari kultura, ki predstavlja ekvivalent kopenskemu kmetijstvu. Na drugi strani pa je ribištvo, ki je pogosto napačno dojemano kot kmetijstvo v morskem okolju (kar je razvidno tudi iz dorečenih politik), a je v resnici ekvivalentno lovu oziroma nabiralništvu. Slednja sta na kopnem zaradi uničenja populacij in izgube življenskega prostora divje živečih živali praktično izginila in danes se iz divjine vzame približno 40 x biomase iz morja kot iz kopnega.
SLIKA 1: Pridelava hrane iz vira ribolova in ribogojstva. Graf vključuje tako sladkovodni kot morski sektor. Vir. FAO, 2018.
Danes je preskrba beljakovinami iz morskega sveta gledano globalno precej nizka (3-5 % vseh zaužitih beljakovin). Seveda so globalna povprečja lahko zavajujoča in kot primer navajam Polinezijo ter Melanezijo, kjer so ti odstotki precej visoki. Vsaka država, regija, celo mesto je lahko zgodba zase in za številne je že danes ta vir beljakovin življenskega pomena.
Ocenjuje se, da je okoli 59 milijonov ljudi zaposlenih v ribištvo oziroma akvakulturi. Ta številka se predvsem na račun ribištva manjša, vendar pa se povečuje na račun akvakulture. Tudi v Sloveniji je trend tak.
Razlog je seveda upadanje številnih ribjih populacij, ki ne zadostijo več potrebam ribičev in postajajo komercialno nezanimive. Zato vse več ribičev zapušča ta sektor. Večina komercialnih ribjih vrst je namreč prelovljenih oziroma izlov dosega maksimalne vzdržne vrednosti (oz. maximum sustainable yield), kar pomeni da se pri takem pritisku populacija lahko še regenerira.
SLIKA 2: Izlovljenost komercialno zanimivih vrst v morju. Vir: FAO, 2018.
Če se sektor ne bo diverzificiral v komercialno manj zanimive vrste, lahko pride do katastrofe, ki se je na kopnem že zgodila. Če pogledamo po ribolovnih conah, je stanje najhujše v Mediteranu in Črnem morju, kjer je prelovljenih kar 60 % vseh vrst, kar nam lahko pove tudi vsak, ki je z masko in dihalko kdaj raziskoval Jadran 30 ali 40 let nazaj in ga raziskuje tudi danes. Sicer tonaža izlova divjih vrst nekje od leta 1980 stagnira, veča pa se predvsem produkcija iz akvakulture.
SLIKA 3: Izlovljenost po regijah. Vir: FAO, 2018.
Akvakultura je dejansko najhitreje rastoči sektor proizvodnje hrane. Gre za relativno novo industrijo, zato je potenciala ogromno, a treba bo biti zelo pazljiv pri njeni implementaciji.
Rast porabe vodne hrane je večja kot poraba hrane vseh kopenskih živali skupaj in raste v sozvočju z rastjo prebivalstva. To je predvsem na račun Azije.
Opozorila o zdravstvenih prednostih take hrane in rast prebivalstva bosta potrebe človeštva le povečala in vemo, da bodo divje populacije to potrebo le stežka zadovoljile. Zato bo večina proizvodnje padla na akvakulturo.
SLIKA 4: Količina zaužitih beljakovin iz morskih virov po posameznih regijah. Vir podatkov: FAOstat 2013.
Na kopnem smo ljudje že desettisoče let nazaj začeli s procesom izlova in kopno v celotni spremenili. Zdaj je »divjina« rezervirana le za nekaj zelo odročnih delov in zavarovanih območij, vendar pa tudi tam ponekod ni več velikih plenilcev, sesalcev in ptic, ki bi verjetno še vedno živeli. Morje je bilo dolgo časa človeku nedostopno in zato se je ta proces deloma zamaknil. Prvi na udaru so veliki plenilci, ki krojijo ekosisteme: morski psi, kiti, raže, tune, salmonidi itd.
Kite smo na začetku prejšnjega stoletja praktično iztrebili, a so na srečo pravočasno začeli veljati zakoni in pravila o njihovem izlovu.
Nedavno nas je presenetila novica, da se Japonci pridružujejo Norveški, Islandiji in Danski pri nadaljevanju komercialnega izlova nekaterih vrst kitov v japonskih teritorialnih vodah. Okoljevarstveniki potezo sicer pozdravljajo, saj naj bi se Japonci s tem odpovedali lovu v Južnem oceanu, kjer velja mednarodni moratorij na vsakršno takšno dejavnost.
Ni treba posebej poudarjati, da so ekosistemu brez vrhunskih plenilcev revnejši, trofične povezave se porušijo, med njihovim plenom se razbohotijo bolezni in paraziti. Čeprav je dejansko število izumrtij v morju v primerjavi s kopnim veliko manjše, pa smo številne vrste pripeljali do lokalnega izumrtja in funkcionalnega izumrtja, kjer je število osebkov tako nizko, da ne opravljajo več ekološke funkcije. Nenazadnje so nekatere vrste tudi v t.i. stanju komercialnega izumrtja, kjer je njihovo število tako nizko, da se jih ne splača več loviti, kar se je zgodilo z veliko večino vrst kitov.
Izrednega pomena so tudi t.i. nižje trofične vrste, kot so inčuni, sardine, skuše, kril. Predstavljajo 30 % vsega divjega globalnega izlova. Njihova reprodukcijska kapaciteta je mnogo večja v primerjavi z velikimi plenilci, a tudi variabilna glede na okoljske razmere. So manj ranljive, a hkrati predstavljajo glavni vir prehrane številnim plenilskim ribam, pticam, morskim sesalcem. V nekaterih državah predstavljajo edini oz. večinski del ulova. Pomenljivo pa je, da se le okoli 10-20 % tega izlova uporabi neposredno v človeški prehrani. Večina izlova se porabi za ribogojstvo, živinorejo ali gnojila. Predvsem v manj razvitem svetu pa ta vir predstavlja več kot 50 % vseh zaužitih rib in je kot tak najcenejši in najdragocenejši prav za revne obalne skupnosti.
Prav zato je akvakultura pogosto deležna kritik, čeprav se na drugi strani predstavlja kot rešitev problema siromašenja oceanov. Večina ribogostva danes sloni na vzgoju plenilskih rib, ki za svojo prehrano nujno potrebujejo druge ribe. Krmo v glavnem predstavljajo prej omenjene nizko trofične ribe, ki bi lahko bile že same po sebi prehrana ljudem. Po raziskavah sodeč so prav nizko trofične vrste vir beljakovin z enim najnižjih ogljičnih odtisov med živalsko hrano.
Ribogojnice na odprtem morju imajo izreden, čeprav lokalen vpliv, zaradi izrebkov in ostankov hrane pa tudi širšega.
Mnoge ribe iz kletk namreč pobegnejo, njihova gostota je velika, zato se v divje populacije širijo paraziti in bolezni, predvsem pa se zaradi načrtovane vzgoje siromaši divji genetski bazen in dela divje populacije veliko manj odporne. To so dokazana dejstva predvsem na primeru vzgoje lososa v Severnem morju. Kljub temu pa je veliko akvakulture nizkoogljične in trajnostne. Predvsem pri vzgoji nižje trofičnih vrst, kot so školjke, morski ježki, polži ipd. V zadnjem času se tudi govori o t.i. integrated-mixed trophic aquaculture, kjer se odpadni produkti ene vrste uporabijo za vzgojo druge in gre torej za integriran ekosistemski vzgojni model, podoben permakulturi.
SLIKA 5: Konceptualni model integriranega mešano-trofičnega gojstva. Vir: Kanadaski urad za ribištvo, 2013.
Kako zelo nevzdržna je lahko akvakultura, je najbolje ponazoriti na primeru tunine. Večino tunine se zaradi omejitev v znanju še vedno vzgaja po metodi t.i. debeljenja (ang. fattening), kjer ribiči na drstiščih zajamejo mlade tune, jih transportirajo v gojitvene kletke in jih nato hranijo z visokokalorično ribjo hrano. V primeru modroplavutega tuna (Thunnus thynnus) se vse ribogojnice nahajajo v Mediteranu, 90 % vzgoja pa gre na japonski trg.
Za vzgojo 1000 ton tunine je potrebnih 15.500 ton sardin.
Strašljiv je primer s pacifiške obale Mehike, kjer so z debeljenjem tunine začeli nedavno in kjer so obalne skupnosti močno odvisne od sardin za prehrano. Preden so tovrstne ribogojnice obstajale, je bilo za tono sardin potrebno plačati okoli 70 $, ko pa so se pojavile ribogojnice, je povpraševanje naraslo in cene sardin so se povzpele na 300 $ za tono. To je močno vplivalo na revne skupnosti, ki so si naenkrat težje privoščile ta vir hrane.
Prav problem izlova divjih rib za potrebe prehranjevanja drugih vrst je precej zgrešen s trajnostnimi koncepti. Razlog za takšno početje tiči v potrošniških navadah in preferencah ter seveda v zaslužku. Odstotek divjega izlova, ki je namenjen neposredno človeški prehrani, se na globalni ravni sicer povečuje, kar je dobra novica, a najnovejši modeli vseeno predvidevajo kolaps populacij nizkotrofičnih vrst nekje do leta 2050, če se ne bo praksa uporabe teh vrst v prehrani rib popolnoma izkoreninila, po drugi strani pa izpopolnile metode razvoja ne-ribje krme.
Ribiška in akvakulturna industrija naj bi bili med najodpornejšimi na naravne nesreče.
Če govorimo o klimatskih spremembah in z njimi povezanimi nesrečami, ima segrevanje oceanov posledice na ribištvo, vendar je še prezgodaj govoriti kakšne. Produkcija oceanov naj bi se globalno zmanjšala, čeprav se bo na nekaterih območjih povečala. Zmanjšanje gre pričakovati predvsem v tropskih in subtropskih predelih, kjer vrste že danes živijo na temperaturnem maksimumu. Na zmernejših območjih naj bi se povečala, vendar so zmerna območja površinsko manjša, kar je razlog za neto izgube. Veliko negotovosti je prav v območjih z največjo produktivnostjo, kot sta zahodna obala Afrike in Južne Amerike, ki so zaradi t.i. pridnenega dviga vode (ang. upwelling, pomeni dvigovanje s hranili bogate vode iz globin ob običajno zahodnih obalah kontinentov zaradi delovanja pasatnih vetrov) ribolovno najbolj zanimiva. Upad produkcije oceanov bo seveda še dodaten pritisk na divje populacije morskih organizmov.
Med naravne nesreče oz. škodo lahko štejemo tudi pojave, s katerimi se sam raziskovalno ukvarjam. Velika nadloga so predvsem pri akvakulturi, pa tudi pri ribištvu in morskem nabiralništvu, t.i. škodljiva cvetenja alg (ang. harmful algal blooms, HABs). Povzročajo jih mikroskopski enoceličarji, po večini fitoplanktonske alge, ki so se ob danih razmerah sposobne močno namnožiti, proizvajajo pa t.i. fikotoksine, ki so nevarni za človeka in številne morske organizme. Na spodnji sliki sta dva predstavnika takšnih alg iz slovenskega morja.
Ti strupi so zelo močni, običajno z nevrološkimi ali gastrološkimi simptomi. Poznamo ogromno različnih vrst, za nekatere je način delovanja še nepoznan. Ti toksini se ob veliki prisotnosti teh alg kopičijo v tkivih in prebavilih mehkužcev in rakov, nekateri pa tudi v telesih plenilskih rib, kot je ciguatoksin, povzročitelj ciguatere.
SLIKA 6: Predstavnika dveh škodljivih mikroalg. Pseudo-nitzschia multistriata (levo) in Dinophysis caudata (desno). Foto: Timotej Turk Dermastia in Janja Francé.
Če človek takšne organizme zaužije in če so koncentracije toksinov dovolj velike, lahko pride do številnih negativnih posledic, tudi smrti. Nekatera območja planeta so še posebej dovzetna za tovrstne pojave. V ZDA ocenjujejo, da industrija neposredno izgubi 90 milijonov letno na račun HABov, kar sicer ni zelo veliko za ZDA, vendar pa je potrebno imeti v mislih življenja ljudi.
Posamezni ekstremni dogodki lahko to povprečje močno povečajo. Primer je masovni pojav diatomeje iz rodu Pseudo-nitzschia na zahodni obali ZDA v sezoni 2015/2016. Nekatere diatomeje iz tega rodu izločajo nevrotoksin domojsko kislino, ki povzroča t.i. amnezično zastrupitev s školjkami. Država Kalifornija je zaradi tega pojava razglasila naravno katastrofo. Ribiči in nabiralci so bili ob 100 milijonov dolarjev. Te diatomeje se v teh vodah sicer pojavljajo redno in vsako leto je treba nekatera območja zapreti za ribolov/nabiralništvo predvsem rakovic in školjk. Tokrat pa je izredno topla voda in povečan vnos hranil povzročil, da se je cvetenje na nekaterih območjih zadržalo več kot pol leta. Ves ta čas skupnosti, ki so sicer odvisne od izlova rakov in nabiranja školjk, niso mogle dostopati do tega vira, kar je povzročilo pravo socialno katastrofo. Topla voda in veliko hranil sta recepta podnebne prihodnosti in ni presenetljivo da so tovrstni dogodki v podatkovnih bazah vedno pogostejši.
V Sloveniji so diatomeje iz rodu Pseudo-nitzschia sicer redne komponente fitoplanktonske združbe. Sam sem v sklopu raziskovalnega dela genotipiziral in vzgojil kulture lokalnih predstavnikov. Določili smo 8 različnih vrst in ugotovili, da se vsaj pri eni pojavlja produkcija domojske kisline. Tako ekstremnih dogodkov, kot jih beležijo na pacifiški obali ZDA, sicer ne beležimo, saj tudi vrst, ki proizvedejo količinsko največ domojske kisline, pri nas ni. Je pa res, da nevarnost obstaja, saj se ob povečanem ladijskem prometu in spreminjajočih se razmerah v morju kot posledica onesnaževanja in podnebnih sprememb lahko pojavijo tudi nove tujerodne vrste. Pri nas določene probleme povzročajo predvsem dinoflagelati iz rodu Dinophysis in Lingulodinium, ki izločajo mešanico toksinov, ti pa povzročajo t.i diarejogeno zastrupitev s školjkami, čigar posledice so skrite v imenu. Zaradi tovrstnih dogodkov so bila slovenska školjčišča v letu 2010 zaprta kar 10 mesecev, kar je povzročilo določeno komercialno škodo. Sicer pa so krajša zaprtja školjčišč zaradi povišanih vrednosti toksinov oz. celic dinoflagelatov, ki povzročajo zastrupitve, pogosta.
Za podroben opis določenih fikotoksinov, njihove kemije in delovanja, predvsem pa spremljanja stanja v Sloveniji vas napotim k ogledu pravkar izdane knjige »Dinoflagelati, diatomeje, njihovi toksini in zastrupitve z morsko hrano«, ki bo kmalu na voljo tudi v NIBovi knjigarni.
Ker so, gledano globalo, HABi povzročili že veliko škode, predvsem pa neljubih zastrupitev in celo smrti, so po svetu vpeljani različni monitoringi, ki spremljajo številčnost povzročiteljskih celic v morju oz. koncentracije toksinov. Tovrstni monitoringi so dragi in zahtevajo ogromno časa, zato so metode za hitrejše, učinkovitejše in cenejše spremljanje stanja nenehno v razvoju. Tudi sam sem v sodelovanju s francoskim podjetjem Microbia Environement nedavno sodeloval pri razvoju senzorja. Ta temelji na detekciji molekul RNA specifičnih vrst, ki signal poda v obliki barve reakcije, to pa se da izmeriti s spektrofotometrom. Način detekciji za dotični senzor bi se z nekaj modifikacij dalo prirediti tudi kot elektrokemični signal in senzor namestiti v avtomatizirane sisteme.
SLIKA 7: Primer kolorimetričnega senzorja, kjer barvna reakcija sporoča vsebnost RNA tarčnih vrst (levo) in (desno) primerjava signala (modro) s štetjem celic pod mikroskopon (oranžno).
Upam da sem v dotičnem besedilu uspel prenesti sporočilo o pomenu in krhkosti oceanov in morij za naš obstoj. Morja so kljub velikim pritiskom s strani ladijskega prometa, ribištva, v zadnjem času pa tudi podvodnega rudarstva, še vedno precej divja in neokrnjena. Žal pa tudi hrano, ki pride na naše mize, pogosto določajo želje potrošnikov, ki smo precej rigidni pri svojih preferencah.
Mnogo organizmov, ki so bili nekoč del tradicionalne kuhinje, je izginilo iz prodajnih polic ravno zaradi svojega izgleda. Manj težav imajo s tem v Aziji, kjer pregovorno »jedo vse«. Vendar bomo morali tudi našo morsko prehrano diverzificirati, če želimo ohraniti ekosisteme zdrave in naše dobavne verige hrane odporne na negotovost, ki jo prinašajo klimatske in ostale antropogene spremembe ter predvsem zmanjšati ogljični odtis pridelave hrane.
Tudi v Sloveniji že obstajajo pobude za prehranjevanje z lokalno, a morda manj privlačno hrano, kot so naprimer meduze. Tudi množica rib, ki redko pridejo na krožnike restavracij, kjer kraljujejo orade in brancini, bi drastično zmanjšala nekatere pritiske. V pogledu ogljične intenzivnosti so tudi školjke zelo dobra izbira, na meni in mojih kolegih pa je, da zagotovimo, da so školjke varne za uživanje.