Sistemsko kršenje ustavnih pravic študentk in študentov

(foto via PEF Univerza na Primorskem Facebook stran)

Ob koncu leta 2015 sva s kolegom Markom Blatnikom, pravnim zastopnikom iz Kopra, ugotovila, da sta politika države in pravna praksa upravnih organov glede štipendiranja študentk in študentov še vedno nazorni primer protiustavnega oblastnega ravnanja. Problem je obsežen in vključuje veliko število mladenk in mladeničev, ki študirajo na slovenskih fakultetah. Očitno gre za nov primer premišljene, načrtovane in sistemske protiustavnosti javne oblasti.

(foto via PEF Univerza na Primorskem Facebook stran)
(foto via PEF Univerza na Primorskem Facebook stran)

Več študentk Pedagoške fakultete v Kopru, kjer sem matično zaposlen kot univerzitetni učitelj, mi je pojasnilo, da jim Centri za socialno delo kot po tekočem traku zavračajo vloge za dodelitev štipendije za študijsko leto 2015/2016 in pri tem zatrjujejo, da naj bi po uradni dolžnosti in oblastno ugotovljen letni dohodek na člana njihovih družin presegal zakonsko določen cenzus. Pri tem uporabljajo pravno nevzdržen kriterij »fiktivnega dohodka«, kamor prištevajo prav vse, kar je mogoče odkriti kot predmet lastništva kateregakoli družinskega člana. Ne samo zemljo, od katere družine nimajo nikakršne finančne koristi, še posebej pa ne študentke. Celo lastništvo osebnih avtomobilov nižjega cenovnega razreda prištevajo k izračunu skupnega premoženja njihovih družin. Hkrati pa oblastni organi samovoljno in arbitrarno določajo domnevno vrednost posameznih objektov lastništva, seveda s ciljem »oblastno deklarirati« tolikšen seštevek vsega ugotovljivega premoženja družine, da bi lahko z argumentom o previsokem končnem seštevku študirajočim otrokom odrekli izplačevanje štipendije.

Državljanke in državljani, seveda tudi študentke in študenti, se morajo zavedati svoje odgovornosti za zaščito svojih pravic, svoboščin in legitimnih pravnih interesov.

Vselej, kadar so prepričani, ali pa se jim zdi verjetno, da so bili prikrajšani za nekaj, kar jim po zakonu pripada, ali pa jim je bila kršena katera od ustavnih pravic ali svoboščin, morajo tudi sami zbrati voljo, moč, pogum in odločnost stopiti v bran svojim pravicam ali drugim pravno zaščitenim interesom. Pri tem pa morajo imeti v mislih, da negativni odgovor predstavnikov države in javne uprave, ki ga prejmejo po tem, ko so želeli uveljaviti eno od svojih pravic, ali uresničiti določen in pravno zaščiten interes, nujno ne pomeni, da so se zmotili in da jim tisto, za kar so mislili ali so bili celo prepričani, da jim pripada, v resnici ne pripada. Nasprotno, izhajati morajo iz domneve, ki je običajno več kot le domneva, da jih je država neupravičeno, tudi nezakonito ali celo protiustavno prikrajšala za nekaj, do česar so po pravu upravičeni. Namenoma, zavestno in premišljeno.

Razlog? Vselej isti: privarčevati denar, ki je za državo skoraj drobiž, za državljanke in državljane, v tem primeru študentke in študente, pa je pogosto eksistenčnega pomena, ne presežna dodana vrednost ali celo razkošje.

Zato je treba vselej dvomiti v resnicoljubnost, dobrovernost in zakonitost ravnanj državnih organov in delavcev v javni upravi. Izkušnje to neizpodbitno in dokazljivo potrjujejo. Velikokrat je bilo to tudi nedvoumno dokazano. Ljudje morajo zato verjeti svojemu občutku ali celo premišljenemu prepričanju, da jim pravo omogoča tisto, za kar so bili prikrajšani in da jim je država res storila krivico, četudi tega nikdar in nikoli ne bo prav zares priznala. Zato morajo uporabiti mehanizme, ki jim jih pravni red daje na voljo za zaščito svojih pravic in uveljavljanje legitimnih interesov. To morajo storiti bodisi sami bodisi s pomočjo odvetnikov ali druge vrste pravnih zastopnikov. Prvič, ker je to družbena funkcija tega poklica. Drugič, ker kakovostni in izkušeni odvetnik ali pravni zastopnik lahko prepozna pravno oviro ali pravno možnost tudi takrat, ko je to drugim ljudem brez pravniških veščin skrito. Jezik strahu ali ponavljanje mantre o tem, da bo ljudem to prineslo nove nevšečnosti, da jih bo nekdo za to kaznoval, da se jim bo država za to nekako maščevala, ali jih bodo odvetniki in pravni zastopniki finančno obrali, ni na mestu.

Navajam besedilo ene izmed pritožb, ki jo je z najino pravniško pomočjo ena od študentk naslovila na enega od slovenskih centrov za socialno delo. Kot temelj za pritožbo zoper CSD ali tožbo zoper državo ga lahko uporabi vsakdo s podobnim pravnim problemom. Pa ne zato, ker bi bilo utemeljeno pričakovati posluh za takšne argumente od centrov za socialno delo in pristojnega ministrstva. Nikakor. Ti javni organi bodo takšne pritožbe, enako kot veliko večino drugih podobnih ali sorodnih pritožb in ne ozirajoč se na njihovo utemeljenost, ravnodušno in hitro zavrnili – kot očitno neutemeljene. In zelo verjetno bo to storilo tudi sodišče, ki odloča na prvi stopnji.

Namen sprožitve pravnih in sodnih postopkov za zaščito zadevne pravice do štipendije je zato tudi v tem primeru predvsem aktivna ohranitev možnosti za naslovitev Ustavnega sodišča s tem vprašanjem, v obliki ustavne pritožbe in pobude za ustavnosodno presojo veljavnih pravnih predpisov na tem področju. Za to pa je nujno treba prehoditi celotno pod od upravnih organov preko rednih sodišč. Dodatni pogoj za to, da bi ustavno sodišče potem sploh sprejelo zadevo v vsebinsko obravnavo, pa je zatrjevanje kršitev konkretnih določb ustave že v pritožbi zoper CSD in v prvi tožbi, vloženi na sodišče.

 

Priloga: Besedilo ene izmed pritožb avtorja dr. Andraž Teršek in Marko Blatnik

 

andraž teršek
Dr. Andraž Teršek (foto: osebni arhiv)

Avtor: dr. Andraž Teršek, pravni filozof, ustavnik in univerzitetni učitelj tem iz prava, filozofije, etike, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde in intelektualec, aktivno prisoten v javnem prostoru. 

Več od Dr. Andraž Teršek

O (pravni) odgovornosti – za oblastno odločanje

Odgovornost ni samo beseda. To je tudi koncept, nadvsem pa je elementarna...
Beri dalje