Za nami so težko pričakovane volitve v Državni zbor 2022. Visoka volilna udeležba je potrdila, da so jih državljani dojemali kot prelomne ali celo usodne. O volilnih izidih, zlasti o strukturi volivcev in fenomenu taktičnega glasovanja, je bilo že veliko napisanega. Manj pa je bilo govora o tem, kako smo glasovali po različnih delih države oziroma koliko je imela tokrat prste vmes geografija. Ta na volilne izide vpliva na različne načine, na primer preko identifikacije volivcev z določenim območjem ali lokalnim strankarskim kandidatom. V prispevku zato želim osvetliti nekatere ključne geografske vidike tokratnih volitev, ki v sebi skrivajo nekatera zanimiva sporočila.
VSTALA SLOVENIJA
Začnimo z volilno udeležbo. Ta je bila z več kot 70 % tokrat resnično visoka, saj je za skoraj 20 % presegla udeležbo na prejšnjih dveh volitvah. Ker je bilo o razlogih za to prelitega že veliko črnila, se bom omejil na vprašanje, kakšen je bil geografski vzorec udeležbe v primerjavi s prejšnjimi volitvami oziroma ali je v določenih okoljih prišlo do manjših ali večjih mobilizacij volivcev.
Primerjava vzorca letošnje udeležbe s tisto na prejšnjih volitvah v DZ 2018 po volilnih okrajih ne pokaže bistvenih razlik.
Tako kot doslej so se na volišča najbolj množično odpravili v osrednjem delu države in na Gorenjskem, zlasti v zaledju Ljubljane in Kranja, med katerimi je primat po trenutnih podatkih prvič doslej pripadel (po politični usmeritvi sicer bolj desnemu) okraju Škofja Loka 2, ki obsega občine Gorenja vas – Poljane, Železniki in Žiri. Primat volišča z 100-odstotno udeležbo pa že na tretjih volitvah zapored ohranja volišče Ratečevo Brdo 2 v Brkinih, kjer je svoj glas oddalo vseh 35 volilnih upravičencev.
Zanimivo je, da se udeležba v smeri iz Ljubljane sprva povečuje, po kakšnih 20–30 kilometrih zračne razdalje pa v vse smeri začne razmeroma enakomerno upadati. Do določene mere ta vzorec lahko pojasnimo s socio-demografsko strukturo volilnih okrajev: velja namreč, da se volitev nekoliko manj pogosto udeležujejo manj izobraženi in brezposelni – v omenjenem škofjeloškem okraju je, na primer, stopnja brezposelnosti že dalj časa med najnižjimi v državi, obratno pa denimo velja za vzhodni del države. Zanimivo je tudi, da je bila volilna udeležba ponovno nekoliko nižja v bolj urbanih okrajih. Gre to morda na račun manj »discipliniranih« levih volivcev ali ranljivih skupin (npr. etnične manjšine), ki jih je v mestih več? Odgovora na to zaenkrat še ni mogoče podati.
Na manjšo udeležbo vplivajo tudi drugi dejavniki, ki jih zaenkrat še ne poznamo dovolj dobro, najbrž pa jo lahko pripišemo večji apatiji, večjem splošnem nezadovoljstvu in občutku zapostavljenosti med ljudmi v obrobnem, nekoliko manj razvitem delu države. Pri tem je treba poudariti, da so se razlike med okraji na tokratnih volitvah nekoliko zmanjšale, kar ponazarja koeficient variacije, ki je iz 8,7 % na volitvah v DZ 2018 padel na 7,2 %.
Slovenija z vidika politične participacije Slovenija torej ostaja razmeroma homogena država, saj razlike med območji ostajajo znotraj sprejemljivih meja.
Na volilno udeležbo lahko pomembno vpliva t.i. učinek poznanstva in sosedstva: ta se kaže v težnji volivcev, da podprejo v domačem kraju prepoznavnega in uglednega kandidata, to pa udeležbo običajno nekoliko zviša. Podobno, kot se je kamniški okraj po zaslugi Marjana Šarca na prejšnjih volitvah prvič doslej ponašal z najvišjo udeležbo v državi, je tokrat »vstal« večji del Primorske, zlasti Goriška, od koder prihajata dva vidna člana Gibanja Svoboda: njegov predsednik Robert Golob in Matej Arčon, nekdanji župan Nove Gorice (Golob je sicer kandidiral v Ljubljani).
Bolj množično so se volivci odpravili na volišča tudi na Dolenjskem, v Posavju in v večjem delu Podravja. Razlogi za to še niso povsem poznani; za Dolenjsko lahko domnevamo, da so bili volivci dodatno motivirani za oddajo svojega glasu zaradi nekaterih medijsko odmevnih tem, pomembnih za lokalno okolje, kot so gradnja 3. razvojne osi, ustanavljanje novomeške univerze ali negotova usoda Revoza. Vendar ne glede na ta lokalna odstopanja lahko zapišemo, da je tokrat vstala celotna Slovenija.
PREOBRAZBA POLITIČNEGA PROSTORA
Posebnost teh volitev je tudi, da so bile razen zmagovitega Gibanja Svoboda nad volilnimi izidi razočarane bolj ali manj vse preostale stranke. Skoraj vse so svoj izid v primerjavi s prejšnjimi volitvami poslabšale, pri čemer je njihove rezultate smiselno pogledati tudi s prostorskega vidika.
Gibanje Svoboda je največ glasov prejelo na območjih, ki so na dosedanjih volitvah izkazovala pretežno levo (Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Zasavje, Slovenska Istra, Kras, Kočevje, Nova Gorica) ali sredinsko politično usmeritev (okolica Ljubljane, Novo mesto, Posavje, Prlekija), slabši rezultat pa je doseglo na redkeje poseljenih, perifernih in podeželskih območjih, ki že dalj časa veljajo za »trdnjavo« desnih strank.
Slovenska demokratska stranka (SDS) je v primerjavi z volitvami v DZ 2018 sicer po celotni državi pridobila veliko novih volivcev, vendar je v bolj urbanih okrajih svoj rezultat relativno poslabšala, najbolj izrazito v ljubljanski regiji ter, zanimivo, v nekaterih nekdanjih strankarskih »trdnjavah« v Zgornjem Posočju ali ponekod na Gorenjskem (Kranj 3, Tržič). Ji je pa uspelo obdržati visoko podporo v večini okrajev na vzhodu države, zlasti v doslej bolj desno usmerjenih.
»Bronasta« Nova Slovenija (NSi) volivce še vedno zajema iz podobnega bazena kot SDS, ki ga tvorijo manjša mesta in podeželje, njuna uspešnost tam večinoma sovpada; stranka je bila uspešna zlasti v okrajih, od koder prihajajo njihovi prepoznavni kandidati (ministri, poslanci in župani).
Od okrajev, kjer je v primerjavi z volitvami v DZ 2018 izboljšala svoj volilni izid, pa velja izpostaviti Dolenjsko z Novim mestom in okraje na osi Ljubljana–Kočevje, kar je morda povezano tudi z načrtom o gradnji tamkajšnje hitre ceste med Ljubljano in Kočevjem, ki ga je dva meseca pred volitvami razkrilo Ministrstvo za infrastrukturo pod vodstvom ministra Jerneja Vrtovca iz NSi.
Socialni demokrati sodijo med večje poražence tokratnih volitev. Stranki, ki je nekaj časa veljala celo za glavno pretendentko za mandatarstvo, se je podpora zmanjšala kar za tretjino. Najbolj so jo uspeli zadržati v okrajih z manjšimi mesti, od koder prihajajo nekateri njihovi lokalno prepoznavni obrazi: v Murski Soboti 2 (Dejan Židan), na Ravnah na Koroškem (Jani Prednik), Kočevju (Predrag Baković) in Velenju 1 (Andreja Katič).
Izmed njih velja posebej izpostaviti Janija Prednika, ki je dosegel najboljši rezultat stranke v državi, tudi po zaslugi izjemno intenzivne kampanje na terenu, in osvojil drugi zaporedni poslanski mandat. Stranka sicer ohranja večjo podporo v večjih mestih.
Stranki Levica, ki je na volilno nedeljo vse do poznih ur presenetljivo trepetala za vstop v parlament, se je podpora več kot prepolovila. Glasove je izgubljala razmeroma enakomerno povsod po Sloveniji, ohranila pa je imidž izrazito urbane stranke z izrazitim težiščem v prestolnici. Delež njenih glasov po okrajih negativno korelira zlasti s stranko SDS, poleg Ljubljane pa je bolj uspešna na zahodu države.
Posebnost tokratnih volitev je bil tudi visok delež glasov za stranke, ki so ostale zunaj parlamentarnega praga. Ta je bil več kot 24-odstoten, so pa med območji nekatere pomembne razlike.
Največ glasov je šlo »v prazno« na Gorenjskem zlasti zaradi bolj številčnih volivcev Stranke Alenke Bratušek (SAB), Liste Marjana Šarca (LMŠ) in stranke Resni.ca, ter na Štajerskem zaradi večjega števila volivcev gibanja Povežimo Slovenijo, Naše dežele in SNS, ki se prav tako niso uvrstile v državni zbor.
Za lažje razumevanje slovenske volilne geografije smo poskusili še z razvrščanjem okrajev v skupine (Wardova metoda). Kot ena izmed najbolj smiselnih se je pokazala razvrstitev v pet skupin. V prvi so »izrazito levosredinski« okraji, za katere so značilni izrazito nadpovprečni izidi za Gibanje Svoboda, v manjši meri tudi ostalih bolj levih strank, zlasti Levice in SAB.
Prepoznamo lahko še dve bolj »levosredinski« skupini, ena izmed njih izstopa po močno nadpovprečnih izidih za SD. Četrto skupini smo poimenovali kot »sredinsko«: v njej so desnosredinske stranke dosegle nadpovprečen rezultat, a v seštevku še vedno slabšega kot levosredinske. V zadnji, »desnosredinski« skupini pa so istoimenske stranke dosegle najboljši izid tudi absolutno. Zanimivo je, da je razporeditev precej podobna tisti na volitvah v DZ leta 1996, razvidna je temeljna delitev urbano–ruralno. Če se je slovenski strankarski prostor od takrat močno preobrazil, pa njegove »koordinate« ostajajo precej podobne.
DVE SLOVENIJI?
Ena izmed politično-prostorskih ločnic v Sloveniji, ki je tokrat vzbujala veliko pozornosti že pred volitvami, je tista med urbanim in ruralnim. Ta razcep, ki ima tako kulturno-vrednotno kot gospodarsko podlago, je v Sloveniji, pa tudi v nekaterih drugih državah (ZDA, Francija, Madžarska, Poljska), prisoten že dalj časa in še vedno pomembno določa »koordinate« našega političnega prostora.
Tokrat ni bilo nič drugače: v predvolilni kampanji se je politični boj med urbanim in ruralnim ponovno zaostril, zlasti preko selektivnega nagovarjanja volivcev z obrobja in podeželja: po skoraj 35 letih, ko je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza, smo bili priča nastanku stranke z jasnim ruralnim političnim pedigrejem (Naša dežela), zakonski predlog Levice o obdavčitvi nepremičnin so v Novi Sloveniji označili za napad na podeželje, predsednik Slovenske demokratske stranke pa je v zadnjem tednu pred volitvami celo izjavil, da tokrat ne bodo dopustili, da »bogata Ljubljana premaga celotno ostalo Slovenijo«.
Ni dvoma, da tovrsten političen diskurz lahko razumemo kot poskus mobilizacije volivcev s podeželja in obrobja, tudi s pomočjo negativnega prikazovanja Ljubljane.
Vztrajanje politične delitve med urbanim in ruralnim so potrdili tudi tokratni volilni izidi.
Podrobnejši prikaz na ravni 2995 volišč razkriva, da SDS ostaja dominantna stranka izključno zunaj urbanih središč, obratno pa velja za levosredinske stranke na čelu z Gibanjem Svoboda. Slednje je pobralo največ glasov na 1828 ali 61,1 % volišč, sledi SDS s 1069 volišči (35,7 %).
Druge stranke so pobirale drobtinice: Nova Slovenija (34 volišč), SD (18), Povežimo Slovenijo (8), Naša dežela (2), LMŠ (1), Zdrava družba (1), Vesna (1) – večinoma tam, od koder prihajajo njihovi strankarski veljaki. Če si izposodimo in dopolnimo slikovito oznako antropologa Dana Podjeda, v Sloveniji tako še naprej sobivata urbana »Slevenija« in ruralna »SDeSnenija«. To potrjuje tudi 3D zemljevid, na katerem tretja dimenzija ponazarja število volilnih upravičencev glede na površino območja volišča.
Po drugi strani pa bolj poglobljene analize volilnih izidov, narejene s pomočjo tipizacije volišč na podlagi stopnje urbaniziranosti, tej delitvi nakazujejo slabše čase. Že na nekaj preteklih volitvah se je pokazalo, da imajo na njih večje možnosti stranke, ki uspejo urbano-ruralno ločnico preseči (npr. LDS na volitvah 2000 ali SMC na volitvah 2014). V tej druščini se je tokrat znašlo tudi Gibanje Svoboda, ki se je za razliko od Liste Zorana Jankovića na volitvah v DZ 2011, precej solidno odrezalo tudi na podeželju.
Jakost političnega razcepa med urbanim in ruralnim je po prvih analizah ostala na podobni ravni kot na volitvah v DZ 2014 in 2018, kar je bistveno manj kot na volitvah v DZ 2008 in 2011 ali denimo na referendumu o družinskem zakoniku leta 2015.
Iz tega lahko sklepamo, da se strankam izkoriščanje ali celo poglabljanje te delitve kaj dosti ne obrestuje in služi kvečjemu mobilizaciji njihove primarne volilne baze, in to kljub nedvomni prisotnosti protiljubljanskega in protiurbanega sentimenta v delu družbe.
Obenem volilni izidi nakazujejo tudi na to, da je Slovenija kljub velikemu številu na podeželju živečih prebivalcev še vedno pretežno urbana država in da stranke z izrazitim ruralnim pedigrejem težko računajo na večji volilni uspeh. Slednje sicer velja tudi za izrazito urbane stranke, kot je Levica, ki je za nameček precej ukoreninjena v ljubljanski milje.
NAGIB V LEVO
Kljub še ne povsem jasnemu političnemu profilu Gibanja Svoboda in porazu Koalicije ustavnega loka najbrž ne more biti dvoma, da je Slovenija na tokratnih volitvah doživela zasuk v levo. Nas pa je posebej zanimalo, ali je bil ta zasuk po državi enakomeren.
Zaradi izjemne volatilnosti in fragmentiranosti na levosredinskem polu in nehvaležnega profiliranja nekaterih strank na osi levo desno je te spremembe težje natančneje ovrednotiti. Kljub omenjenim pomislekom smo se lotili naloge in primerjali rezultate zadnjih dveh volitev v Državni zbor: kot levosredinske stranke na volitvah v DZ 2018 smo označili vse stranke poznejše Koalicije ustavnega loka (KUL) in SMC. Nenazadnje so to stranke, ki so v t.i. Šarčevi vladi tvorile koalicijo, SMC pa je takrat še odločno zavračala sodelovanje z Janezom Janšo. Pri določitvi desnosredinskih strank na volitvah v DZ 2018 je bila naloga lažja – to so SDS, NSi in SLS. Na volitvah v DZ 2022 pa smo v levosredinski politični pol glede na predvolilne zaveze o sodelovanju umestili stranke KUL in Gibanje Svoboda, v desnosredinski pa poleg SDS in NSi še Povežimo Slovenijo (PoS) in Našo deželo. Pri uvrstitvi smo se oprli tudi na izsledke javnomnenjskih raziskav, ki merijo opredeljevanje strank in njihovih simpatizerjev na osi levo–desno. Deleže glasov teh strank smo sešteli in jih primerjali med obema volitvama na ravni volišč.
Rezultati nakazujejo, da je v večjem delu države prišlo do spremembe razmerij moči v prid levosredinskemu polu, ki je nekoliko bolj izrazita na urbanih območjih.
Vendar pojav nanje ni omejen: tako se je proti levi sredini obrnilo tudi Zgornje Posočje, skoraj celotno Posavje, del Podravja in Pomurja. Nasprotno pa so se v desno obrnili večinoma najbolj odročni podeželski predeli, kot na primer Brkini, Kozjansko in Haloze, ki so že prej izkazovali izrazito desno politično usmeritev.
SKLEPNE MISLI
Tudi letošnje parlamentarne volitve so bile zanimive iz geografskega zornega kota. Geografija je pomembno vlogo odigrala že v predvolilni kampanji preko nagovarjanja volivcev s točno določenih območij, kandidature nekaterih lokalno prepoznavnih osebnosti, ustanavljanja novih, tudi prostorsko profiliranih političnih strank in živahnih strankarskih dejavnosti na terenu.
Prve analize pa so pokazale, da je veliko zmagoslavje Gibanja Svoboda ta geografska nasprotja, zlasti vzhod–zahod, središče–obrobje, lokalno–nacionalno in urbano–ruralno, ki so postajala čedalje bolj vidna, nekoliko omilila in v slovenski politični prostor prinesla pomiritev in dobršno mero narodne enotnosti. Za dokončno preverbo teh domnev pa bodo potrebne dodatne, bolj poglobljene analize. Tudi s pomočjo geografskih informacijskih sistemov in zemljevidov, ki so se še enkrat več pokazali za izjemno uporabno analitično orodje.