Za nami je 24. referendum v samostojni Sloveniji, na katerem smo odločali o usodi novele Zakona o vodah (ZV-1G). Tako kot državnozborske, predsedniške in lokalne volitve tudi referendumska odločanja odpirajo pomembna vprašanja o demografskih značilnostih volivcev, njihovih motivih za udeležbo, odločitev na glasovanju in podobno. Vse to so v sveži poreferendumski javnomnenjski raziskavi izčrpno analizirali v Valiconu.
Med političnimi analitiki in v politični areni je bilo govora tudi o političnih posledicah, ki jih tako zgovoren rezultat prinaša. Nekaj sporočil pa je moč razbrati tudi iz zemljevidov, ki odstirajo prostorske razsežnosti referendumskega glasovanja. Kaj nam torej sporoča geografija tokratnega referenduma?
- PETDESET ODTENKOV MODRE
Za razliko od zemljevidov prejšnjih referendumov in volitev, ki so večinoma razkrili politično in vrednotno ločnico med urbano in ruralno Slovenijo, se je tokrat celotna Slovenija odela v modro barvo. V nobenem izmed volilnih okrajev namreč ljudje niso podprli predlagane novele zakona. Še najmanj so ji nasprotovali v sicer izrazito desnih okrajih Ribnica – Dobrepolje, Škofja Loka 2 in Ajdovščina, a je bila tudi tam zmaga pobudnikov referenduma očitna (proti je glasovalo med 74 in 77 % volivcev).
Povsod drugod po državi je bilo nasprotovanje predlaganim spremembam večje od 80 %, v petnajstih okrajih v Obalno-kraški regiji, Ljubljani, Zasavju in večjem delu Maribora pa je bil zakon zavrnjen s plebiscitarno večino 90 % ali več. Odstopanja med okraji so bila torej precej manjša, kot smo jih denimo vajeni na volitvah v Državni zbor.
Drugačne slike ne ponuja niti podrobnejši prikaz po voliščih, saj je novela zakona dobila večinsko podporo na le 22 od skupno 2997 volišč v državi.
Ugotovitev, da so tokrat proti glasovali celo najbolj vneti podporniki strank vladajoče koalicije, ponazarja referendumski izid v Šentjoštu nad Horjulom, eni od največjih strankarskih trdnjav slovenske desnice, kjer smo doslej glasove za stranke levo od sredine praviloma preštevali na prste ene roke: tokrat pa je ob nadpovprečni 48-odstotni udeležbi proti zakonu glasovalo 32 % tamkajšnjih volivcev.
- VSTALA PRIMORSKA, VSTALA GORENJSKA
Nekoliko večje so razlike med območji, če upoštevamo tudi volilno udeležbo. Ta je bila največja v osrednjem in zahodnem delu države, zlasti v okolici Ljubljane, v večjem delu Gorenjske in v Posočju, kjer je presegla 50 odstotkov, najmanjša pa v vzhodni Sloveniji, kjer se je večinoma gibala okrog 40 odstotkov (negativno izstopa Lendava z dobrimi 28 odstotki). To ni presenetljivo, saj se osnovna vzorca udeležbe na oseh vzhod–zahod in središče–obrobje pojavljata na vseh dozdajšnjih glasovanjih v samostojni Sloveniji. Vendar pa primerjava s prejšnjimi volitvami pokaže, da je bila udeležba tokrat ponekod nepričakovano visoka: v Obalno-kraški regiji, za katero je že dalj časa značilna precejšnja volilna abstinenca, je bila tokrat udeležba skoraj enaka tisti na obeh zadnjih volitvah v Državni zbor (2014 in 2018), v obeh koprskih in izolskem okraju pa celo za nekaj odstotkov višja.
Višja od pričakovane in povsem primerljiva z udeležbo na zadnjih dveh državnozborskih volitvah je bila tudi udeležba v preostalih primorskih okrajih (z izjemo bolj desnega ajdovskega okraja) in na Gorenjskem, zlasti v občinah, ki spadajo v Triglavski narodni park (Radovljica 1, Radovljica 2, Jesenice) – delež glasov proti pa nadpovprečen. Iz tega lahko sklepamo, da je tu zaradi bližine morja, turistično pomembnih jezer (npr. Blejskega in Bohinjskega) in večjih rek (npr. Soče in Save) psihološki, simbolni pa tudi gospodarski pomen vode večji kot drugod, s tem pa tudi večja zaskrbljenost nad morebitnimi dodatnimi posegi v priobalni pas. K mobilizaciji gorenjskih volivcev je morda prispeval tudi plavajoči transparent, ki ga je organizacija Greenpeace 6. julija razprla na Blejskem jezeru.
Podrobnejši pregled po voliščih razkriva še nekatere lokalne zanimivosti in namiguje na to, da so se marsikje izrekali tudi o pitni vodi – eno od najvišjih udeležb (60,1 %) so denimo zabeležili na volišču na Golem v občini Ig, kjer je le nekaj dni pred referendumom prišlo do onesnaženja tamkajšnjega vodnega vira. Zato ni presenečenje, da je bil zakon tam zavrnjen z 91,6 odstotki glasov.
- UČINEK PROSTORA
Pomemben del razlogov za to, da je bila novela Zakona o vodah tako prepričljivo zavrnjena, gre iskati tudi v nasprotovanju trenutni vladi, kar je potrdila tudi Valiconova analiza. Temu pritrjujejo tudi odstopanja med volilnimi okraji, ki jih je mogoče pojasniti z njihovo prevladujočo politično usmeritvijo: tako iz preteklih volilnih zemljevidov lahko ugotovimo, da so Ljubljana, Zasavje, Istra in Kras pa tudi Jesenice, Kočevje, Maribor in Kranj (večinoma gre za urbanizirana in gosto poseljena območja), kjer je bilo nasprotovanje noveli zakona najbolj množično, že vse od prvih demokratičnih volitev leta 1990 politično bolj leve regije oziroma že več kot 30 let izkazujejo večjo podporo levim ali levosredinskim političnim strankam.
Obratno pa je bilo nekoliko nižje nasprotovanje zakonu zaznati na redkeje poseljenih, bolj perifernih in podeželskih območjih: okraji, kot sta Ajdovščina, Škofja Loka 2 in Ribnica – Dobrepolje v zahodnem in osrednjem delu države ter dobršen del gospodarsko manj razvite vzhodne Slovenije bolj ali manj že tri desetletja izkazujejo večjo podporo desnim ali desnosredinskim političnim strankam (sprva SKD in SLS, v zadnjih dveh desetletjih pa predvsem SDS), ki jo dodatno utrjujeta večji učinek poznanstva in sosedstva ter specifična lokalna zgodovina.
Tudi v tem kontekstu velja izpostaviti volilno udeležbo. Tudi tokrat je bila najnižja na severovzhodu države, zlasti v volilni enoti Ptuj, kjer je bila z izjemo gornjeradgonskega okraja med 10 in 15 % nižja kot na volitvah v DZ 2018, kar je občutno več kot v zahodnem in osrednjem delu države.
Tu se postavlja vprašanje, ali so tamkajšnji prebivalci manj občutljivi na okoljevarstvene teme ali pa jih sporočila kampanje Gibanja za pitno vodo iz še nepoznanih razlogov preprosto niso uspela doseči v enaki meri kot drugod. Najbrž pa bomo že na prihodnjih državnozborskih volitvah dobili odgovor, ali je tamkajšnja večja referendumska abstinenca tudi posledica spreminjajočih se političnih preferenc – težišče političnih aktivnosti desnosredinskih strank pa tudi poreklo njihovih najbolj prepoznavnih obrazov se v zadnjem desetletju počasi, a vztrajno pomika proti vzhodu.
- PRED/ZA ČASOM
Tokratni referendum so zaznamovali tudi številni zapleti pri alternativnih oblikah glasovanja in povečano zanimanje zanje – še posebej za predčasno glasovanje, kar ne čudi, saj je referendum potekal v času poletnih dopustov.
Na tem mestu se ne želim izrekati o odgovornosti pristojnih institucij in ali so bili na to ustrezno pripravljeni ali ne; dejstvo pa je, da delež tistih, ki želijo glasovati na druge načine kot da se v nedeljo podajo na volišče v domačem kraju, že dalj časa narašča: če je na volitvah v DZ 1996 predčasno oddalo svoj glas zgolj 1,1 % volivcev, je bilo na tokratnem referendumu takšnih kar 10,8 % oziroma 3,4 % več kot na volitvah v DZ 2014, ki so prav tako potekale v poletnem času.
Delež predčasnih glasovalcev narašča tako relativno kot absolutno in za pričakovati je, da bo še naraščal, zato nas v prihodnje tako velika udeležba in dolge vrste čakajočih ne bi smele več presenetiti. Tudi ta pojav pa ima pomembno geografsko razsežnost: na Goričkem je predčasno glasovalo le 1,9 % volivcev, v središču Ljubljane pa kar četrtina (24,8 %).
Nasploh je pri tem pojavu prisotna precejšnja ločnica med urbano in ruralno Slovenijo; več kot očitno je, da ljudje na podeželju svojo volilno pravico udejanjajo skoraj izključno z nedeljskim glasovanjem na volišču v svojem okolišu, volivci iz urbanih okolij pa so glede tega precej bolj fleksibilni.
Razlogi za to najbrž segajo onkraj glasovalnih tradicij – tudi na področje potovalnih vzorcev, prostorske mobilnosti in dostopnosti do volišč za predčasno glasovanje (ta je v mestnih središčih večja), kar je smiselno bolj podrobno raziskati. Opozorilo Državni volilni komisiji, da ljudje v čedalje večji meri posegajo po drugih načinih glasovanja in to tudi zunaj poletja, pa najbrž ne bo odveč.
- SPOROČILO ZA DOMOV
Slovenija se je tokrat v celoti odela v modro in plebiscitarno zavrnila predlagane spremembe vodne zakonodaje, tako da geografija pri glasovanju ni igrala odločilne vloge. Takšen rezultat je resnično hud poraz vlade in koalicijskih strank: zahtevani kvorum je bil kar dvakrat presežen, ljudje pa se že dolgo niso o nečem izrekli tako množično in složno – ne glede na to, da so jih k temu motivirali različni razlogi in da je k skromnemu deležu glasov za novelo zakona pripomogla tudi precej pasivna drža vladne koalicije v volilni kampanji.
Rezultat tokratnega referenduma pa ni samo zmaga ljudstva, ampak tudi velik politični kapital za opozicijske stranke, ki ga bodo na bližajočih se državnozborskih volitvah težko zapravile. Če bodo po volitvah prevzele oblast in kapital želele oplemenititi, pa morajo referendumski izid vzeti skrajno resno in odgovorno – da slišijo in upoštevajo opozorila civilne družbe in stroke ter se ravnajo po najvišjih demokratičnih standardih – brez rokohitrskega sprejemanja zakonov in vlaganja spornih in potencialno škodljivih dopolnil po koncu javne obravnave. Še zlasti pri simbolno tako pomembnih temah, kot je voda, ki je ne nazadnje z morjem in rekami zastopana tudi v državnem grbu.