Osnutek koalicijske pogodbe, ki sem ga dobil včeraj v roke, me navdaja z mešanimi občutki. Čas bo pokazal, koliko je napisano na področju mednarodnih odnosov oz. zunanje politike bolj seznam želja, koliko pa realnost. Vsekakor je v njej veliko dobrih stvari. Odličen je že sam začetek: zagovarjanje mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.
Veseli me, da je dokaj odločno zastavljena ambicija za vključevanje Zahodnega Balkana v Evropsko unijo. Po nekaterih čudnih predlogih našega aktualnega predsednika ter krožečih zemljevidih in non-paperjih, predvsem pa zaradi vojne v Ukrajini, ta regija potrebuje več iskrene pozornosti. Všeč mi je napoved proaktivne politike do sosednjih držav, kjer je bilo v času odhajajoče vlade večkrat težko ločiti med strateškostjo, pragmatizmom, defetizmom in čisto strankarskimi interesi na račun interesov države.
Odmik od evroskepticizma in zavezanost k zasledovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin prav tako predstavlja lep obet za to, da se Slovenija vrne v orbito evropskih držav, ki se uspešno zoperstavljajo populističnim (in s tem notorično egoističnim) pritiskom. Veseli me tudi vračanje k multilateralizmu in prepoznavanje OZN kot središča kolektivne varnosti. V tem kontekstu tudi kandidatura za nestalno članstvo v Varnostnem svetu dobi drugačen pridih.
Slovenija, kot jo obljublja ta koalicijska pogodba, bo zaupanja vredna nestalna članica VS in lahko ogromno naredi za lastno prepoznavnost in za prepoznavnost OZN, ki je v krizi.
Priporočil bi, da se slovenska diplomacija močno angažira k temu cilju, saj so prav taki projekti pot izven pregovorne omejenosti Slovenije, ki ne seže dlje od EU in Nata. V tem kontekstu bi priporočil, da okoljske teme, o katerih pogodba veliko govori, niso samo stvar EU, ampak globalno vprašanje. In nenazadnje, pohvalil bi poudarek na strateškem pomenu Luke Koper. Podčrtati je namreč treba, da je vprašanje dvotirne železnice do Kopra in še posebej čim več prenosa tovornega prometa na železnice za Slovenijo tudi mednarodnega pomena. Enako velja za letališče Jožeta Pučnika. Leta 2008, ko smo imeli vrhunske povezave s svetom, je bilo mogoče organizirati mednarodno konferenco v več kot 1100 delegati iz 71 držav. Si lahko zamislite multiplikativne učinke takega dogodka? Danes je o čem takšnem, s tistimi nekaj rednimi leti z Brnika dnevno, še sanjati nerealno.
Tisto, kar mi manjka, je proaktivnost Slovenije na področjih, kjer se razvoj dejansko dogaja. V koalicijski pogodbi se govori o digitalizaciji, modernizaciji, praktično pa ni govora o načrtih nove slovenske zunanje politike, ko gre za druge regije, v prvi vrsti Vzhodno Azijo, pa tudi Afriko.
V Vzhodni Aziji smo naredili določene premike, npr. odprli veleposlaništvo v Južni Koreji. V Afriki nas praktično ni, čeprav se regija skokovito razvija. Ko gre za Vzhodno Azijo, bo določen test zagotovo Tajvan. Tu gre za vprašanje načelnosti. Odprtje gospodarskega predstavništva v Tajpeju ni nič takega, kar bi Slovenijo izpostavljalo kot protikitajsko naravnano, saj imajo takšna predstavništva številne evropske države z Evropsko komisijo na čelu. Takojšnji radikalni obrat bi bil prej dokaz, da ne znamo biti konsistentni in smo dovzetni za pritiske velikih.
Enako velja za Palestino, ki je tudi bila v preteklosti žrtev tujih vplivov, strankarskih preferenc in partikularnih interesov. Če se strinjamo, da si tudi Palestinci zaslužijo človeka dostojno življenje, brez strahu, zato pa z mislijo na prihodnost, potem na vladne zgradbe pač ne moremo obešati izraelskih zastav.
Ne razumem, kako je iz posebne omembe izpadla zveza Nato. Če nimamo prav nič povedati glede slovenske perspektive v Natu, sploh v luči aktualnega skandinavskega približevanja tej organizaciji, potem to ni dobro.
Če gre soditi po verziji koalicijske pogodbe, ki jo imam pred sabo, nimamo veliko povedati na temo Srednje in Vzhodne Evrope, kar neprijetno preseneča. Sam ne bi mogel biti bolj srečen ob spoznanju, da Slovenija s politiki tipa Orban ne bo imela več tako močnega stika kot v času odhajajoče vlade, ampak to še ne pomeni, da ta regija ne obstaja. V mednarodnih odnosih o Sloveniji pač ne moremo, tako kot koalicijska pogodba, govoriti zgolj o Alpah, Sredozemlju in Zahodnem Balkanu.
Mi potrebujemo jasno politiko tudi do Vzhoda. Mislim, da bi pogodba morala imeti tudi jasno izraženo stališče do vojne v Ukrajini, saj to niti ni regionalna, pač pa predvsem globalna tema. In nenazadnje, kot morda nestalna članica Varnostnega sveta se bo Slovenija v prostorih OZN srečevala z ruskimi predstavniki. Kaj jim bodo povedali?
In ko že omenjam diplomacijo; pozdravljam krepitev diplomatske mreže, enako močno pa pozdravljam tudi intenco nove vlade, da hkrati prouči še objektivno kakovost naše diplomatske mreže. Prenekateri diplomat ali diplomatka se je namreč znašel ali znašla v nemilosti in zdaj čemi v neki zakotni pisarni Mladike samo zato, ker ni bil/a povšeči vladajoči garnituri. Tako v diplomaciji pač ne gre. Diplomat ne služi stranki, ampak državi. Če bo ta praksa spremenjena in bosta zunanja politika in diplomacija vodeni za državo in ne za stranko ali skladno z individualno nečimrnostjo, bo to, ob načrtovanih uspehih sedanje garniture, velik napredek.
Za boljši občutek, kako v stiku je zunanja politika z domačo javnostjo, pa predlagam širšo strokovno in družbeno razpravo o možnostih in priložnostih Slovenije v mednarodnih odnosih. Razpravo torej, ne novo strategijo. Slednja mora biti odsev družbenega konsenza, ne sprotna preslikava posamičnih predstav vladajočih o tem, kaj oni mislijo, da je dobro za Slovenijo.
Opomba: Zapis je revidirana in dopolnjena različica izjave za STA 16. maja 2022.