Avtorica: Jana Urh Lesjak, antropologinja in mamica odprtega duha, ki hoče spremeniti svet, čeprav je že čez 40
Zelo rada imam pisanje Mihe Mazzinija. Slovensko družbo povzame in ji postavi ogledalo. Če bi bila Slovenija oseba, bi bil Mazzini lahko njen psihiater. Danes sem na njegovem blogu brala o slovenski potrebi po samouničevanju in kam nas lahko pripelje. Tale zapis je pravzaprav odgovor na njegovo oceno. Ponujam namreč rešitve za slovensko stanje, ki ga opisuje. Začnejo pa se – kje drugje kot pri – … ženskah.
V slovenski politiki in družbi primanjkuje žensk. Po številu in izpostavljenosti. Sama ne gledam televizijskih programov, z otrokoma sem namreč priklopljena na risanke, zato mi je razlika med tele-realnostjo slovenskega družbenega dogajanja in svetom domišljije še toliko očitnejša. V risankah, ki jih gledamo (od Petra Pana do Miyazakijevih biserov) je žensk v obilju, so aktivne v pripovedi in določajo, kako se bo zgodba končala. Česa se slovenske ženske lahko naučimo iz risank? Najprej, da je leteti in sanjati dovoljeno. V novejši izvedbi Petra Pana se deklica Jane ne nauči leteti, ker je trmasta, emancipirana in ve bolje od vseh drugih (otročajev), da vile in leteči fantje ne obstajajo. Zato, da bi ohranila identiteto odrasle ženske, se ne pusti prepričati, da lahko tudi sama leti. Zakaj? Ker je resnica, ki jo je prejela od očeta-vojaka, ena sama, neleteča in trdno na tleh.
Poglejmo naše politično prizorišče. Kako besno se ženske držimo principov ene same, očetove resnice? Kako malo manevrskega prostora puščamo za drugačne poglede? Kaj če bi raje odprle srce in letele? Spreglejmo no vendar vsiljeno nam medijsko resničnost, ki nas deli na naše in vaše, na mačistične nacionalistične desničarje (ki jih pooseblja Janša) in iskrene upornice z nageljčki v rokah (ki jih pooseblja anonimna- kako simptomatično- ženska z naslovnice Dela). Odprimo oči vendar: vse vloge, ki jih – še posebej v času politične krize – pripisujemo tej ali oni strani so zgolj naučene, imitirane, copipejstane. Trik je očitno v tem, da se vsi obnašajo(mo), kot da so vloge prave, čisto zares prave! Zadnji Janšev nagovor ljudstvu še posebej razkriva, s kakšno lahkoto se človek ujame v svojo lastno vlogo, ko jo pripisuje drugim: prebivalce Slovenije je namreč na shodu za Slovenijo označil za leve fašiste. Ja, kakšno skropucalo pa je to? Kdo pri zdravi pameti pa se danes lahko identificira z “levim fašistom” ali “levo fašistko”? Ženske, začnimo sanjati nove sanje: ignorirajmo vsiljene nam vloge in poglejmo ponovno ljudi za kulisami. Iščimo ljudi v političnem prostoru in ne oznak. Iščimo se takšne, kakršne smo bile pred zapovedjo o Resnici.
Kar nas pripelje k naslednji rešitvi za slovensko družbo. Biti in delovati brez pripisanih vlog, njim pripadajočih načel in predsodkov. Znamo biti me same in gledati, razumeti drugače, s srcem? Znamo (tudi) politično izbirati čiste, sveže perspektive? Nam mora Panova Zvončica res umirati pred očmi, da spremenimo pogled in začnemo verjeti vanjo? Čas je za politično stranko, katere namera bo združevanje, zdravljenje, iskreno vključevanje različnega, strpnost in zmernost do ljudi in sveta. Politična stranka, ki nosi namero ženskega principa, ki se previdno dotika sveta in verjame v pravljice in risane filme. Člani in članice stranke bi bili zmožni pogledati iz samih sebe, resnično neposredno odločati in sprejemati odločitve na osnovi drugačne interpretacije obstoječega družbenega in političnega stanja v Sloveniji. S Slovenijo in njenimi državljani ni prav nič narobe. Položaj, v katerem se nahajamo, je optimalen za naš razvoj in naše učenje na tej Zemlji. S preseganjem naših ujetosti se učimo imeli radi sami sebe in druge. Lahko vidimo naš ključen skupen izziv: vzpostavitev enakopravega odnosa z našim naravnim okoljem, z našo energetsko bazo in naravnimi viri.
In na tej točki se nakazuje tretja pravljična rešitev za slovenski samouničevalni nagon. Ženski princip, ki ga seveda lahko poosebljajo tako moški kot ženske, lahko pozdravi rane uničevalnih nagnenj, ki smo jim (po Mazziniju) priča vsak dan, na vseh ravneh slovenskega obstoja. Le kako bi se počutil samouničevani voznik iz Mazzinijeve prigode, če bi mladca stopila do njega in ga pogledala v oči? Ga potrepljala po rami ali – OMG – celo objela?!! Miha o njiju ne govori. Sta zgolj nema opazovalca dogajanja, ki bebasto gledata, kaj se dogaja. Čas je, da stopimo v dogajanje, direktno v risanko, in zahtevamo našo resničnost, naše sanje nazaj! Dobesedno. Potem ni omejitev, kaj lahko storimo skupaj. Moški in ženske, levi in desni, mali in veliki.
Jana Urh Lesjak, antropologinja in mamica odprtega duha, ki hoče spremeniti svet, čeprav je že čez 40
(Opomba: zapis je bil izvirno objavljen na blogu Pravljice)