So pravljice res le zgodbice za lahko noč?

Tamara Juričič
Tamara Juričič (foto: osebni arhiv)

“Pravljice, ki so mi jih pripovedovali v otroštvu, imajo globlji pomen kakor resnice, katere me je naučilo življenje.” (Friedrich von Schiller, 1984).

Tamara Juričič
Tamara Juričič (foto: osebni arhiv)

Pravljice so prva literatura, s katero se srečajo otroci in s katero začnejo spoznavati svet. Ključni teoretik s področja analize pravljic je Bruno Bettelheim, ki meni, da otroci potrebujejo pravljice za premagovanje notranjih problemov, hkrati pa pravljice otroke tolažijo, jim kažejo smisel življenja, pot k zrelosti jer jim pomagajo pri oblikovanju identitete. Nasprotno od učbenikov pravljice otroke seznanjajo z osnovnimi eksistencialnimi stiskami, potrebnimi za otrokov razvoj. O tem, kako se soočamo s težavami, potrebuje otrok nasvete namreč predvsem v simbolni obliki. Neprecenljiva vrednost pravljic je v tem, da dajejo otrokovi domišljiji nove razsežnosti, ravno domišljija pa je nujna za razvoj intelekta.

Ker otroci še nimajo razvitega kritičnega mišljenja, lahko pravljice, ki so napisane v preprostem jeziku z enostavnimi motivi, močno vplivajo na otrokovo percepcijo sveta. To velja za številna področja in teme, ki jih pravljice obravnavajo, sama pa sem se v raziskovalni nalogi, ki sem se je lotila kot velika oboževalka pravljic, osredotočila na načine, na katere pravljice prikazujejo ženske in moške družbene vloge. Te so namreč v pravljicah eksplicitno poudarjene in polarizirane, saj otrok tako lažje dojame razlike med njimi. Pri tem me je zanimalo, kako so takšne vloge predstavljene v pravljicah različnih kultur in družb, pri čemer sem v izbor vzela pravljice, ki so mi bile dostopne v naših knjižnicah, zaradi česar v analizo niso vključene vse družbe, ampak je izbor prej naključen kot pa sistematičen.

Vsaka kultura s svojim vrednotno-normativnim konsenzom zaznamuje pravljice, v katerih se odražajo ustaljene ter pričakovane družbene vloge glede na spol. Primerjalno sem prišla do spoznanja, da se vzorci delitve vlog (sicer vsak s svojimi posebnostmi) v različnih kulturah ponavljajo, vendar pa relacijo moški-ženska determinira predvsem oblika družbene ureditve. Tako v plemenskih skupnostih ter v življenju na vaseh, kjer morajo posamezniki sami pridelovati hrano, ni opazne bistvene podrejenosti katerega od spolov, saj sta moški in ženska soodvisna in je delo obeh izredno pomembno za preživetje. Delitev vlog je praktična glede na fizične sposobnosti posameznih spolov. Moški, ki so fizično močnejši, opravljajo težja dela, za katera je potrebna moč. Tako se odlikujejo kot lovci in drvarji, gradijo bivališča, izdelujejo čolne, gonijo vole ter se po potrebi bojujejo. Ženske so nabiralke, pletejo košare, šivajo, kuhajo ter rojevajo otroke in se posvečajo njihovi vzgoji. To je povsem univerzalna delitev, opazne so le nekatere posebnosti za določene kulture in njihov način življenja, ki je pogojen z naravnimi agensi (avstralski staroselci se na primer ukvarjajo z izdelovanjem bumerangov, eskimske žene pa pletejo rogoznice). V sili razmer se tudi ženske odpravijo na lov, saj jih k temu prisilijo okoliščine in če želijo preživeti, nimajo druge možnosti, kot da presežejo ustaljene ženske vloge. Ker je esencialen pogoj za preživetje skupnosti sodelovanje moških in žensk, med spoloma ni izoblikovane stroge hierarhije, saj lahko tako najbolj uspešno kljubujejo težkim življenjskim razmeram. Enkrat bolj odločajo moški, drugič ženske, kot na primer v indijanskih pravljicah, kjer imajo v plemenu Irokezov dominantno vlogo ženske, pri Čipevih pa so poglavarji le moški. Opisi v pravljicah se skladajo tudi z dejanskimi ureditvami teh plemen.

Drugačna slika se pokaže v mestih, kjer se že razvija obrt. Takšne pravljice so arabske, afganistanske, čilske, kitajske in evropske. Poklice opravljajo samo moški, ki so krojači, trgovci, rudarji, čevljarji, peki, učitelji, zdravniki ipd. Za poklicno dejavnost se urijo že v otroštvu, saj jih starši kot mlade dečke pošiljajo v vajeništvo. Tudi šole obiskujejo le dečki, kar je najbolj eksplicitno prikazano v kitajskih in vietnamskih pravljicah, kjer smejo izpite opravljati le moški, zaradi česar se ženske včasih smatra celo kot neumne. Le-te so ta čas, ko gredo moški na delo, doma, kjer kuhajo, pospravljajo, pometajo, čistijo, in kar je najpomembneje, skrbijo za otroke ter jih vzgajajo. Zaradi takšne delitve dela se gleda na moške kot na tiste, ki skrbijo za družino in so najbolj odgovorni za njeno stabilnost, s tem pa so prikazani nadrejeno in v številnih pravljicah, kjer je dogajalni prostor mesto, imajo očetje glavno besedo.

pravljice
pravljice bratov Grimm

Še večja hierarhija odnosov je opazna na dvorih, kjer ima kralj absolutno oblast in se sam odloča, ali bo upošteval kraljičine nasvete ali ne. Tudi vsa pomembna državniška in uradniška mesta zasedajo le predstavniki moškega spola, torej je vodenje države prepuščeno le njim. Ženske se na dvorih poleg kraljevih sorodnic pojavljajo le kot kuharice in plesalke, pevke ter spletične. Vloga princev in princesk je, da se ustrezno poročijo. Ves ostali čas pa zlasti princeske namenjajo svojemu izgledu, oblačenju in igranju. Princeske so precej pasivne, saj znajo ob pojavu težav le jokati in čakati na princa, da jih bo rešil. Izjema so vietnamske pravljice, ki z močnim poudarjanjem pridnosti in delavnosti prikažejo, da se delo ne konča, niti ko se neka oseba povzpne na visok družbeni položaj. Na tem mestu je zanimivo narediti  komparacijo vietnamske Pepelke (pravljica Tam in Kam) s Pepelko bratov Grimm.  Zasnova pravljice je enaka, razlika pa je v tem, da se Grimmova pravljica konča, ko se princ in Pepelka poročita. Nasprotno pa se vietnamska variacija nadaljuje po poroki, ko Pepelka še vedno pridno čisti in pospravlja po dvoru (klub služabnikom in služabnicam) ter pomaga stari gospe, ki ji je nudila pomoč v času stiske.

Oblika ureditve zakonske zveze je v pravljicah različna in največkrat odraz družbe. Za evropske, arabske, turške in kitajske pravljice je značilna monogamna zakonska zveza, torej zakon dveh odraslih. V afriških, avstralskih, amurskih in indijanskih pravljicah pa prevladuje poligamna ureditev, in sicer poliginija (en moški lahko ima več žena). Takšna forma se je v realnem življenju izoblikovala predvsem v družbah, kjer veliko moških kot vojščakov izgubi življenje, zaradi česar je žensk več kot moških in je funkcionalno, da se dve ali več žensk porazdeli na enega moškega. V številnih pravljicah se želijo ženske poročiti le iz koristoljubja, saj bi jim bogat partner omogočil lagodno življenje. Ker imajo pri tem tekmice, se jih poskušajo na takšen ali drugačen način znebiti. Sploh v vietnamskih in turških pravljicah je prikazano, kako zelo se mačehe trudijo onemogočiti poroko pastorki ter na njeno mesto postaviti svojo lastno hčer. V plemensko rodovnih družbah pa glavni moški adut ni premoženje, temveč sposobnost lova, saj lahko moški le z lovom ženski zagotovi preskrbo s hrano. Moški si pridobijo nevestino naklonjenost na različne načine. Lahko jo rešijo, zaradi česar se jim ženska sama preda, v veliko pravljicah pa za njeno ljubezen tekmujejo. Morajo skozi številne preizkušnje, da se dokažejo, da so dovolj dobri zanjo. To morajo v večini primerov dokazati nevestinemu očetu, ki je do hčerke zelo zaščitniški. On je tudi tisti, ki potrdi poroko in da snubcu dovoljenje za hčerino roko. V nekaterih pravljicah ima to pravico odločanja le oče (zlasti v čilskih), v drugih se odločijo starši in hči skupaj,  spet v tretjih pa se odloči le mati (v eskimskih).

Ena najočitnejših instanc v pravljicah je lepota, ki je kot univerzalna vrednota, sicer različno normirana, prisotna prav v vseh pravljicah. To ima svoje pozitivne in negativne konsekvence:  protagonisti so vsi lepi, saj se s tem otrok lažje identificira z njimi, ter jih tako poskuša posnemati v njihovih dejanjih, ki so vedno definirana kot ideal dobrega. Po drugi strani pa pošiljajo sporočilo, da je lepota pomembnejša od drugih lastnosti. Mladeniči se zaljubijo v dekle na prvi pogled le na podlagi videza, nekateri si ji želijo za ženo, ko komaj slišijo za njeno lepoto, ne da bi jo sploh videli in spoznali. Najbolj zapeljivo so prikazane arabske ženske, ki s svojo orientalsko lepoto, seksapilnimi gibi in čutnim plesom popolnoma omamijo moške. Tudi za moški spol je pomembno, da so mladeniči lepi, vendar to ni tako izrazito kot za nasprotni spol. Izjema so ponovno vietnamske in amurske pravljice, kjer se dekle najprej zaljubi v fantovo dobroto, v njegove sposobnosti in znanja ter ga vzljubi kljub grdemu videzu. Kljub temu pa se na koncu še takšen spak spremeni v lepotca, saj je bil prej pod urokom in ga je dekle s svojo ljubeznijo odčaralo. In spet je lepota tista, ki postane pomembna lastnost.

Pravljice poleg tradicionalnih ženskih vlog prinašajo tudi ostanke iz časov, ko je bila ženska razumljena drugače, iz časa, ko so nastajali miti, na katerih osnovi so se tudi razvile pravljice. Privlačna sila spolnosti in ženska zmožnost rojevanja sta se dojemali sveto-nečisto. Pravljice žensko pogosto tematizirajo v likih zapeljive rusalke, hudobne čarovnice, zlobne mačehe, ljudožerske hudičevke, morilske starke. V glavnem poznajo pravljice dva tipa zaročenke: trpno dekle, ki zvesto čaka svojega rešitelja, in aktivno, maščevalno dekle, ki svojega zaročenca muči in kaže odpor do poroke. Zato pravljice včasih liminalni čas, ki jih zanima, raztegnejo na poročno noč in jo razumejo kot preizkušnjo. Ta motiv pogosto srečamo v mitih: Danaide so v poročni noči ubile svoje može in za kazen morale polniti sode brez dna; v mitih o Amazonkah je ženska predstavljena kot devica, sovražna do vsega moškega. V mnogih pravljicah opravi preizkušnjo poročne noči raje kar junakov magični pomočnik, tako da nevesto neusmiljeno premlati. V romskih pravljicah se na primer poroka izvrši tako, da ženin zagrabi izvoljenko za lase in jo začne pretepati. Grdo ravnanje z nevesto v poročni noči je znamenje strahu pred demonično močjo ženskega spola. V mnogih arhaičnih družbah obstaja prepričanje, da je ženska vagina zobata. Razdevičenje je smrtno nevarno, zato se je izvršilo ritualno v procesu iniciacije kot priprava na poroko. V posameznih pravljicah (npr. avstralskih) je razdevičenje prikazano precej konkretno: “Gruča lovcev zaide, sredi gozda jih sprejme pod streho lepo dekle. Ponoči se mladeniči drug za drugim splazijo k njej in v njenem objemu drug za drugim umirajo; le najmlajši je toliko pameten, da v vagino najprej potisne kamen, na katerem se nevarni zobje polomijo, šele potem se lahko začne srečno in užitka polno spolno življenje.” 

winks
Winxsice

Po primerjalni analizi me je zanimalo še, kakšen vpliv imajo pravljice na otroke in kako le-ti dojemajo moške in ženske vloge. Zato sem v vrtcu Anice Černejeve Mavrica v Celju izvedla skupinski intervju, ki je pokazal, da imajo pravljice, vedno bolj pa risanke, velik vpliv na otrokovo percepcijo spolnih vlog. Tako fantki kot punčke so se strinjali, da morajo biti ženske lepe in lepo urejene, medtem ko se morajo moški boriti in biti pogumni. Predvsem dekletom se je zdelo izjemno pomembno, da imajo princi veliko denarja. Vendar pa je potrebno opozoriti, da pravljice nekoliko izgubljajo svoj pomen, saj so med otroki veliko bolj priljubljene risanke, pri dečkih npr. Batman in Spiderman, pri deklicah pa Winxice, ki tradicionalne ženske vloge nekoliko spreminjajo, saj dekleta niso več pasivna, ampak se aktivno bojujejo. Vendar pa se tu poraja vprašanje o posredovanju pravilnih vrednot otroku – bodo dekleta, ki si ogledujejo seksapilne in razgaljene ‘Winxice’, v seriji zmožne prepoznati idejo, da dobro zmaga nad zlim, ali se bodo bolj osredotočile na zunanji videz junakinj? Glede na pogovor z njimi sklepam, da tisto drugo. Nobena deklica namreč ni omenjala, da vile premagajo zle čarovnice; vse so govorile le o tem, kako so junakinje oblečene. Tu pa je razlika v primerjavi s pravljico, ki otroku omogoča lastne predstave in slike junakov, in ker ni manipuliranja z vizualizacijo, lahko toliko bolj v ospredje pride idejno ozadje zgodbe. Pravljice so tako pomemben dejavnik v dobi otrokovega razvoja, saj mu preko neminljive tematike sporočajo in posredujejo temeljne vrednote, ki jih otrok interiorizira zlasti v obdobju primarne socializacije.

Tamara Juričič, študentka mednarodnih odnosov in ekonomije

P.S. Tamara je tudi avtorica pravljice Levček Aleksander in njegov zaklad, ki se v okviru projekta Leo kluba Mavrica Celje prodaja v dobrodelne namene. Celoten izkupiček je namenjen otrokom z zdravstvenimi in socialnimi težavami.

 

Več od Metina lista

Tudi za božičnico gre

Pred kratkim sem prebral uvodnik odgovornega urednika spletne strani ene od slovenskih...
Beri dalje