Nedolgo nazaj sem se vračala iz tujine in glede nato, da Adrie ni več in ne morem brati slovenskih časopisov, sem vzela The New York Times International Edition. Mojo pozornost je pritegnil članek z naslovom Finland is a capitalist paradise (Finska je kapitalistični raj). Članek sta napisala zakonca Anu Partanen in Trevor Corson. Ona po rodu Finka, on Američan. Še pred dvema letoma sta kot neodvisna strokovnjaka, ki sta delala pogodbeno, živela in delala v prijetni soseski v Brooklynu. Po rojstvu prvega otroka sta se začela počutiti zelo negotovo in zaskrbljeno. Najbolj ju je skrbelo negotovo zdravstveno zavarovanje in drag izobraževalni sistem v ZDA. Tudi sama sem namreč med številnimi obiski ZDA v zadnjih nekaj letih ugotovila, da sta za kakovostno izobrazbo v ZDA dve možnosti:
- izbrati dobro javno šolo v soseski, kjer so najemnine in vrednost nepremičnin zelo visoke,
- izbrati zasebno šolo, kjer so šolnine zelo visoke.
Torej ne glede na to ali je zasebna ali javna, kakovostna izobrazba stane. In to zelo veliko. Kot takšna je na voljo le tistim, ki si to lahko privoščijo. In to zagotovo ni večina prebivalstva.
Zato sta se avtorja članka preselila na Finsko. V državi, kjer imata ne glede na to, kaj se zgodi, na voljo univerzalno zdravstveno zavarovanje, ki je po kakovosti primerljivo s tistim v ZDA. Kjer njun otrok obiskuje zelo kakovosten javni vrtec, ki stane cca 300 dolarjev – cena je seveda odvisna od prejemkov družine, je pa za vse družine subvencionirana. Njuna hčerka bo kasneje lahko obiskovala javno šolo in tudi univerzo, ki bo brezplačna, ne glede na to, v kateri soseski živijo. Podobne danosti imamo še vedno tudi v Sloveniji.
Po raziskavi, ki so jo naredili v OECD, finski prebivalci poročajo o izredno visoki stopnji zadovoljstva z življenjem. Poleg tega je poročilo o svetovni sreči (The World Happiness Report) Finsko razglasilo za najsrečnejšo državo na svetu.
Finski kapitalisti so že takoj po 2. svetovni vojni začeli sodelovati z vlado in pripravljati dolgoročne strategije, ki so bile narejene v sodelovanju s sindikati in delavci. Poleg tega so finski kapitalisti že takrat ugotovili, da je v njihovem dolgotrajnem interesu, da sprejmejo strme progresivne dvige davkov. Davke so sprejeli kot način financiranja vladnih programov, ki bodo poskrbeli, da so delavci zdravi, izobraženi in produktivni. Tako so se razvile univerzalne javne storitve na Finskem, ki so na voljo še danes in sicer na področjih zdravja, varstva otrok in izobrazbe, plačane odsotnosti za varstvo otrok, zavarovanja za brezposelne in podobno.
Njihova formula, ki so jo sprejele še druge nordijske države, je zelo preprosta: kapitalizem deluje bolje, če zaposleni za svoje delo prejemajo dostojne plače in imajo na voljo kakovostne javne storitve, ki omogočajo vsem, da živijo zdravo, dostojanstveno življenje in imajo enake možnosti za svoj razvoj in razvoj svojih otrok.
Že zgoraj sem omenila, da imamo kar nekaj podobnosti s Finsko, predvsem pri tem, da imamo na voljo prostodostopne javne storitve. Zelo sem bila vesela, ko se je naša politika uspela dogovoriti za dvig minimalne plače. Čeprav dvig plač ne bo visok, bo vseeno prispeval k temu, da bo veliko družin lažje shajalo skozi mesec. Me je pa negativno presenetil odziv gospodarstva oz. organizacij, ki predstavljajo gospodarstvo. Trdijo namreč, da bo dvig minimalne plače povzročil nepredstavljivo škodo gospodarstvu. Istočasno se močno borijo proti dvigu davkov na kapitalske dobičke podjetij, pri tem pa pozabljajo, da za financiranje kakovostnih javnih storitev potrebujemo ustrezno visoke davke.
Visoki davki ne pomenijo avtomatično manj konkurenčnega gospodarstva, kar s svojim primerom dobro demonstrira skandinavsko gospodarstvo. Dostojno plačilo in kakovostne javne storitve so namreč osnova za izobražene in motivirane zaposlene, ki so gonilna sila gospodarstva.