Običajno tik pred vstopom v vlogo starševstva obiščemo šolo za bodoče starše. Preden sedemo za volan, prevozimo kilometre in kilometre z inštruktorjem varne vožnje in ko dobimo v roke posebnega otroka (beri: prizadetega, da je kaj), nas to prestrašeno bitje najde nepripravljene.
Na uvodnem predavanju bi želela, da nekdo zamahne z roko in reče, da bo čez čas vse drugače.
Da se pravi razgled razkrije šele takrat, ko vihar povsem poneha in se umirimo tudi sami. Modrejši od nas bi nam moral razložiti, da naše dete potrebuje le ljubezen. Naj ga objemamo in poljubljamo, kot bi bil diamant, obdan z zlatom, in sobivamo z njim, kot bi imeli skupaj le še en dan. Razdelili bi nam tabele, v katerih bi bile najkrajše poti do pomirjujočega pediatra, naslov lekarne, kjer bi zdravilo prišlo v naše roke, še preden bi nam na drugem kraju vročili recept. Spoznali bi nas z vsemi urgentnimi centri, saj bodo takrat, ko bo res hudo, znanstva pomirjujoče vplivala na celotno situacijo. Komunikacija s sestrami bi obsegala kar nekaj srečanj.
Zavedanje, da nihče na drugi strani ne razume našega položaja, lahko sočutno pripomore k temu, da bo naš ton glasu ostal miren, dasiravno so nas potisnili v vrsto kot vsakega običajnega starša. Te, sicer ljubeče duše, potrebujejo lik bitja, ki potrebuje pomoč in nikakor ne prenesejo neustrašne bojevnike, ki ob prošnji navržejo še plan B. Namreč to takoj sproži misel, da njihovo negovalno in skrbi polno roko, sploh ne potrebujemo.
Pred nami bi morali stati zdravniki, ki bi nas gledali v oči in rekli, da so tudi oni samo ljudje. Da jih na fakulteti ne učijo rokovanja z materami, ki so nečloveško preizkušane, z gotovostjo pa lahko trdijo, da bodo za našega otroka naredili vse, prav vse, kar je v njihovih močeh.
Namreč, starši so tudi sami in poznajo vsaj občutek nemoči, ko dobi otrok visoko temperaturo ali njegova roka pristane v mavcu.
Nekdo brez avtoritete, a z mnogo poguma, bi nam moral zabrusiti, naj ne pričakujemo ničesar in se obenem veselimo vsega.
Naj ne lepimo lastnih želja in načrtov na hrbet pravkar dobljenega otroka, temveč naj skupaj z njim iščemo strokovnjake, ponujamo pripomočke in se ob vsem tem najprej vprašamo, kaj je za otroka res dobro. Naporov profesionalnega športnika jim ob vseh tegobah, ki jih že imajo, gotovo ne smemo naprtiti.
Ob koncu bi nas morala prijeti za roko psihologinja, ki bi nam obljubila, da bo ob nas ob vseh prihajajočih ujmah. Druga bi še naprej ostala prepletena s partnerjevo, saj nihče od vpletenih ni kriv, še manj kaznovan. Za njima bi se zvrstili sorodniki, ki bi obljubili, da bodo dete razvajali, ga tu in tam celo vzeli na svoj dom, da si bosta starša lahko odpočila. Sorojenci bi tako še naprej lahkotno poskakovali v svojem brezskrbnem otroštvu.
Tam bi stala tudi izkušena in gotovo ne prestrašena varuška, ki bi zapolnjevala majhne vrzeli. Prijatelji bi imeli polne vreče hrabrosti in veselja. In mati bi z lahkim srcem priznala, da bi z močjo vulkana, znanjem velikih umov in modrosti univerzuma iz sleherne celice odstranila razdejanje trinajstega kromosoma ali tegob drugi neprijaznih diagnoz njenega otroka, če bi to le bilo mogoče.
Ker pa ji je življenje namenilo dete, ki nikoli ne bo takšno, kot so drugi, ga objame z razžarjenim srcem in mu da vedeti, da bo zanj najboljša mama in to celo brez šole za posebne starše.