Avtorica: Tamara Juričič, študentka mednarodnih odnosov in ekonomije na Univerzi v Ljubljani, študij bo nadaljevala na Univerzi v Brightonu, program Šport in mednarodni razvoj. Na Twitterju jo najdete pod @TamaraJuricic.
Ob neštetih zmagah in uspešnih uvrstitvah Tine Maze, 4. mestu naših rokometašev na svetovnem prvenstvu, zmagi Roka Marguča na svetovnem prvenstvu v bordanju, uvrstitvi hokejistov na olimpijske igre v Sochiju ter neverjetnih skokih naših smučarskih skakalcev, hkrati pa ob aktualni politični krizi, protestih, varčevanju, kadrovskih čistkah in nespretnemu vodenju države ter zdaj še menjavi vlade sta šport in politika dominantni temi nedeljskih kosil, gostilniških debat in objav na Facebooku ter Twitterju. Slovenijo zaznamuje nekakšen antagonizem med športom in politiko – s športom se lahko bahamo na svetovni ravni, medtem ko se na področju politike skrivamo še sami pred sabo. ‘Če ne moremo biti ponosni na politike in gospodarstvenike, smo lahko vsaj na športnike!’; ‘Ko bi se le naši politiki zgledovali po športnikih!’ itd. so pogoste izjave, ki jih lahko slišimo zadnje dni. A kako zelo drugačna sta politika in šport v resnici?
(Ra)združevanje
Na prvi pogled deluje, da ima šport izključno združevalno funkcijo, medtem ko politika ljudstvo deli na naše in vaše, na leve in desne, na komuniste in fašiste. Ko Tina pripelje čez ciljno črto v rekordnem času, skoči v zrak celotna Slovenija (saj veste, ‘Kdor ne skače, ni Slovenc’), v Planici za naše navijata tako Borut Pahor kot Žiga Turk. Državi in politiki inherentne kontradikcije se skrijejo in spravijo v pozabo, ljudstvo postane en in enoten subjekt. Nasprotno, ko mandatarja postaneta Janez Janša ali pa trenutno Alenka Bratušek, v zrak skače le še del ljudstva. Na srečo se vojna odvija le besedno – v gostilnah in na socialnih omrežjih. Šport tako zagotovo deluje kot področje, ki zmore bolj prepričljivo povezati narod. Toda če pogledamo na klubsko raven športa, opazimo njegovo drugo plat – razdruževanje. Večno nasprotovanje med Mariborom in Ljubljano, ki se odlično reflektira na tekmah med Olimpijo in Mariborom, je le en tak primer. Pa ne le konflikti med posameznimi klubi; športni dogodki pogosto služijo tudi kot platforma za javno izražanje netolerance in diskriminacije. Samo spomnimo se homofobnega napisa navijačev Olimpije proti paradi ponosa. In pa rasističnega skandiranja proti Balotelliju, tako na EURO 2012, kot na zadnji tekmi Milana proti Interju. Čeprav je šport lahko sredstvo formacije nacionalne identitete, se lahko kaj kmalu sprevrže v kreiranje in utrjevanje nacionalizma. Kakšna je torej razlika med Janšo, ki upornike označi za leve fašiste, ter vinjenim slovenskim navijačem, ki hrvaškega kolega okliče za ‘ustaško p.’? Že res, da so implikacije zaradi Janševe funkcije (zdaj že bivšega) predsednika vlade precej obsežnejše, toda v principu gre za isto ‘bolezen’: nestrpnost. Vsekakor pa se je razvoj zadnjih športnih dogodkov v Sloveniji izkazal za izjemno pozitivnega, združevalnega in veliko bolj prijetnega kot tistega na področju politike.
‘Meritokracija’
Že dedi me je učil: ‘Če boš pridna in delovna, bodo sledili tudi dobri rezultati’. Stara modrost, brez katere športniki ne morejo uspeti. Kaj pa politiki? V aktualni poplavi ponarejenih diplom in magisterijev ter političnega kadrovanja se zdi, kot da je logika izgubila svojo veljavo. V parlamentu nas predstavljajo poslanci, ki za takšno funkcijo nimajo niti najmanj ustrezne izobrazbe; pardon, izobrazbe sploh nimajo, saj so njihovi certifikati, diplome, magisteriji in doktorati ponarejeni, kupljeni itd. Na ministrstvih, v vladnih agencijah in državnih podjetjih sedijo ljudje, ki niso bili izbrani na podlagi nekih objektivnih, za vse enakih kriterijev – na takšno mesto so jih postavile le prave politične barve in veze z vladajočo elito. Kje so zdaj delovnost, trud, ustrezne kvalifikacije? Nikakor ne trdim, da so na takšen način na položaje prišli vsi v parlamentu, javnih službah ipd. – večina jih je še vedno takšnih, ki so si določeno mesto zaslužili. Toda že nekaj tistih, ki se v obraz smeje vsem, ki se pošteno izobražujemo, delamo in se trudimo, zamaja prepričanje o ‘merit-based’ sistemu.
Na drugi strani pa imamo športnike. In v športu velja zlato pravilo – nobena zmaga ne pride sama od sebe – za vsak gol, za vsak koš, za vsak smuk so potrebna leta trdega dela. Čeprav se tudi v športu pojavlja precej klientelizma, pa športnik, ki ne dosega rezultatov, zagotovo ne more ostati na površju. In kot je lepo povedal Vito Divac v Delovem članku, uspehi slovenskih športnikov ne pomenijo le tega, da so najboljši na svetu. So plod trdega dela, vztrajnosti, vere in zaupanja vase. Ravno vrednote športnikov, kot so pravičnost, poštenost, spoštovanje do sebe in drugih, spoštovanje pravil itd. bi nam morale biti veliko večji zgled kot same zmage. Seveda tudi tu ni moč posploševati. Nekaj največjih športnikov vseh časov si je takšen naziv prislužilo ne le s treningi, temveč tudi s pomočjo nedovoljenih poživil. Toda kazni so za športnike precej hujše kot za politike. Maradona je bil po tem, ko so mu dokazali jemanje efedrina, izključen iz svetovnega prvenstva 1994 v ZDA, medtem ko so Armstrongu vzeli vseh sedem naslovov Tour de France ter mu doživljenjsko prepovedali tekmovati. Še naša Jolanda Čeplak je dobila dveletno prepoved tekmovanja. So bili naši politiki deležni kakršnihkoli ukrepov? Ne. Medtem ko se je Armstrong izpovedal Oprah in ko je madžarski predsednik Pal Schmitt zaradi plagiatorskega škandala odstopil, se Alenka Gomboc zgovarja, da ni vedela, da je bilo spričevalo ponarejeno, Borut Ambrožič pa za prepisovanje krivi izobraževalni sistem. Podobne ‘žrtve sistema in zarot’ še vedno veselo sedijo na svojih stolčkih. Brez kakršnekoli odgovornosti, sramu ali spoštovanja do drugih.
Korupcija
V kratkem časovnem razmaku sta izbruhnili dve korupcijski aferi. Najprej je v začetku januarja Protikorupcijska komisija objavila poročilo o premoženjskem stanju Janše in Jankovića, ki sta z neprijavljenim in nepojasnjenim premoženjem kršila protikorupcijsko zakonodajo. Ko smo dokončno obupali nad politiki, pa nas je (predvsem nogometne navdušence) v začetku februarja pretresla še največja afera nameščanja nogometnih tekem, ki je razkrila več kot 680 sumljivih tekem, vključno s svetovnim in evropskim prvenstvom, v katero so bile poleg UEFA vpletene še stavniške družbe in singapurska mafija. Kar je žalostno tako pri politiki kot pri nogometu, je to, da delovanje funkcionarjev oz. institucij ne usmerjajo želja po napredku, skrb za državljane, dobrobit države, oz. skrb za nogometaše in ljubitelje nogometa ter fairplay, ampak želja po dobičku, lastni interesi in oblast. Tu ne gre toliko za samo politiko ali šport, temveč na splošno za delovanje institucij, kjer se obrača veliko denarja in v katerih delovanje je vpletenih veliko vplivnih akterjev. Žal vpleteni ne razumejo, da s tem uničujejo na eni strani zaupanje v politiko, na drugi pa priljubljenost nogometa in samo lepoto igre.
Očitno je, da je poročilo KPK precej bolj razburilo (slovenske) množice, kot pa razkritje stavniške afere nogometne privržence. Konec koncev je le politika tista, ki mnogo bolj determinira naš vsakdan in naše življenje. Ljudstvu pač ne more vladati nekdo, ki je vpleten v številne spletke, orožarske afere in podkupnine. Če bodo državo vodili slabi politiki, bo šlo tudi državi slabo. Nasprotno pa nogometne afere ne bodo imele večjega vpliva na ljudi po svetu, z izjemo tistih nekaj neposredno vpletenih. Kljub preziru do UEFA, FIFA itd. se bo še naprej z veliko vnemo spremljalo evropska in svetovna prvenstva, Ligo prvakov ter ostala tekmovanja. Kjer je zabava, ljudem ni toliko pomembno, kakšni so mehanizmi v ozadju. Toda ko so v igri službe, življenjski standard in socialna država, se ljudje prebudijo in zahtevajo pravičnost (kar je tudi prav). Kruha in iger je očitno še vedno ključna zahteva ljudi in ljudstev.
Šport vs. politika – 1:0!
To je le nekaj področij, kjer je mogoče primerjati šport in politiko, temi, o katerih vsak vse ve. Obe je težko posploševati, saj sta kot eni izmed temeljnih družbenih področij v končni fazi še vedno odvisni od posameznikov, vrednotnega sistema, kolektivne identitete ter vladajočih elit. V osnovi gre pri obeh tako za načelo kooperacije, kot tudi nasprotovanja oz. tekmovanja. Politiki oz. politične stranke bodo vedno znova tekmovale za oblast, a če bodo želeli resnično dobro za državo, bodo morali združiti moči in sodelovati. Enako se elementi sodelovanja in tekmovanja kažejo v športu: cilj je zmagati, premagati nasprotnika, toda za ta cilj je potrebno sodelovati najprej znotraj ekipe in s trenerji, v končni fazi pa tudi z nasprotnikom, kot lepo kaže koncept fair play.
Pri ovrednotenju aktualnih dogajanj ni sporno, da je v Sloveniji šport daleč bolj priljubljen od politike. In takšen status si tudi zasluži. Medtem ko v politiki vladata precejšnja zmeda in razklanost, pri čemer je vprašljivo, ali ju bo nova mandatarka sposobna rešiti, športniki prinašajo veselje in ponos na igrišča, smučišča in pred televizijske ekrane, ter ponašajo ime Slovenije v svet. Čeprav ima tudi šport svoje slabe plati, so slovenski športniki iz njega izluščili najboljše – trud, poštenost, delavnost, fairplay, kar je prineslo zavidanja vredne rezultate. Rezultat aktualnega stanja v Sloveniji? – 1:0 za šport!